ParaLisca 2025, 9.-10.8.2025, Dvakrat lokalno, na tleh družabno

sobota, 9.8.2025 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707353/

nedelja, 10.8.2025 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707759/
hodi-leti: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707994/

Ovinkasta je bila pot do letošnje Paralisce. Ok, organizacijsko je že šlo pod trdo Gabijevo roko in z zagnanostjo pretežnega dela Kondorjev, predvsem lokalnih. Doma sem si rezerviral prvi avgustovski vikend, tudi zato odpovedal potovanje s soprogo po Danski. A vreme se je odločilo drugače in tisti vikend prekrilo deželo z oblaki in poškropilo z dežjem. Napoved je bila še bolj katastrofalna kot se je na koncu izteklo, kar je zadostovalo, da Paralisco prestavimo na naslednji vikend. Za tega je napoved kazala res lepo, pa še držala je. Zagnani, ne le Kondorji, so se začeli zbirati in leteti že v petek, na sončno soboto je bilo nebo nad materjo Lisco lepo pisano, v nedeljo pa je bilo malo manj obiskovalcev, preživeli pa so bili dodobra skrokani od sobotnega večera. Tudi oba demota (Skywalk in 777) se na zaključni dan nista več pojavila na startu.

V petek sem namesto prologa Paralisce imel izlet na Dunaj, saj se je soprogi tako najbolj optimalno zaključil izlet po Danski. 800 km, 10ur na poti. Iza v prtljažniku je to čisto dobro prenesla. Doma v soboto ob 3h zjutraj. Naspat, najest in na Lisco. 

Sobota

Gor je veselica v polnem pogonu. Na nebu pisana množica cotic, okoli starta živahno. Srečal polno starih znancev, pogovori o tem in onem. Nekih hudih letalnih načrtov nisem imel, želel sem si le preizkusit sedeža Skywalk RANGE X-ALPS3 pa Urošev Gin GENIE LITE 3, saj moj GTO razpada. Ko se menim za Skywalkow zic, Mitko pokomentira, naj vzamem še Minta za letet, on ga je pravkar preizkusil. Ok, pa še Mint.

Pogoji so lepi, mile južne sapice, nekaj dela, saj je v zraku polno pilotov, ni zaznati nekih curaž, veliko se pristaja nazaj. Zic je enostaven, nimam težav, s coto pa sem malce bolj previden, kaj pa vem, kaj je to. Ko ga tako, malo za hec dvignem, gre zlahka gor, lepo je kompakten. U izi. Vseeno ga v prvo uspem zvrnit, v drugo pa se mirno spravim v zrak. V žakelj zica malo težje, mislim da celo s pomočjo roke.

Kar hitro se spravim na 1,4k, kar bi bilo primerno za čez dolino povohat Metni vrh, a se raje držim ožjega peskovnika. Veselica je, ne pa XC. Do Rudnika le izgubljam, kljub vmesnim popravkom. Nazaj grede sem na trenutke že malo v skrbeh, a se le privlečem nazaj pod štart, kjer se na grebenu zahodno od starta še komaj spravim do višine, ko grem lahko pristat nazaj na start. Okoli Lisce je res držalo, malce stran pa niti ne. Termični balončki so premetavali, obrnit pa jih nekako nisem znal.

Mint se izkazal za čisto spodobno mašinco, čeprav ga je nekaj milo ušesalo na trenutke. Tega pri Scali nisem navajen. Zic je super, ni kaj. Minusi so trije; majhen kuferang, rezerva v kokpitu in cena, dobrih 1,6k.  

Po letkanju se prijavim za prodajo majic, da nekaj prispevam k organizaciji, družabno življenje pa tudi tako teče naprej (Srečko Jošt pove o svoji nesreči, Micko o Bolgariji in življenju nasploh, sestrična Sandra privandra z Vilijem po posavski pešpoti in nadaljuje, Blaž pove, da se je zaposlil , ....). Pozno popoldan skozi Silvov teleskop opazujemo sončne pege, ko se zvečeri, pa še polno luno. To bi lahko bilo na rednem programu Paralice. Ob opazovanju lune nas nekaj nekako spusti še klubsko večerjo in začetek špila na terasi, ki je neverjetno prazna - polni sta le dve omizji. Tako pač je to, ko se prestavlja termine. Okoli enajstih se odpravim, saj vem, da moram domov, če želim imeti naslednji dan še kaj od dneva. Na poti proti mali Lisci naletim na presenečeno sovo, ki je stala sredi ceste, malo nižje pa sem spet ustavil, da je šla srna čez cesto. Previdno domov. 

Nedelja

Plan je, da gremo s psom zjutraj peš gor, vsaj od Čučnika. Soprogo lovi utrujenost intenzivnega poletja, pa odrineva dokaj pozno, tako da sva pri Čučniku - kot običajno - opoldne. Vročina nabija, a tolaživa se, da gre pot pretežno po senci. Po dobri uri hoje sva res gor. Ni več običajnega Paraliskinega vrveža, ni demo stojnic, je pa vseeno kar prijetno živahno. Takoj naletiva na Belija in Natalijo, s katerima se Irena spravi v senco. Naših je bolj malo gor, je pa Uroš, ki je pravkar pristal po kratkem zračenju. Izprosim si sedež (Gin Genie Lite 3) za preizkus, saj je prav ta naprodaj. Kolega ima še drugega s seboj, tako, da če ga zagrabi, ni gol in bos.

Menda je veliko pilotov odvrnil napovedan sever, ki res nekaj veje nad hribom, medtem ko na startu termika že lepo poriva južne sape gor. Ni kaj, vzamem Skalico in se spravim v sposojen zic. Odlet je v redu, le v žakelj se težko spravim, a ko sem not, se počutim kot v fotelju. Ok, pa dajmo malo poletet. 

Kmalu se spravim na 1,5k in greh bi bil ne poskusit stran od grebena. Grem na Metni vrh, kjer pa ni nič in ucvrem jo nazaj proti materi Lisci, ki me že zunaj začne reševat z balončki, da se privlečem do stebra nazaj na skoraj 1,5k nad Lisco. To porabim za skok proti Kozjem. 

Za Lovrencem se poberem na današnji plafon, še malo podaljšam ter se še pred Kozjem obrnem, da ne bi po nepotrebnem kje zacuril, saj je do Lisce treba rinit v veter. Scalica se izkaže, nad startom sem z udobno višino in gre hitro nazaj na plafon. Pa, dobro, višino porabim še za na Rudenik, kamor grem kar nad dolino. Vmes zapnem še en steber, ki prebije plafon in se razbit konča na 1,7k. Obrnit Rudenik, poskus čez dolino, a obračanje še na udobni višini za povratek naravnost na Lisco, kjer ne zapletam zadeve in se le zapeljem okoli zahodnega grebena in pristat na start. Prijetno presenečen, ker me pride pozdravit Iza. 

Počitek po letenju v senci poleg Belija, Natalije in Irene, pospravljanje, kosilo na terasi, pospravljanje po Paralisci (nekaj malega), pa peš nazaj do avta, brez rukzaka, ki mi ga odpelje Uroš. Čudoviti avgustovski poznopopoldanski razgledi.

Zic je super, navdušen sem nad kokpitom, ki senči instrument, da je ta lepo berljiv. Udoben za letet, ni kaj. Moteč je le kokon, ki se nekako ni zaprl, ali kaj. Skratka, noge so bile prezračene, kar je zdaj čisto v redu, pozimi pa ne bo. Prtljažnik tudi ni tako prostoren, kot sem ga vajen zdaj, a sem uspel vse stlačit not. Za razmislit.

Samo letenje oba dneva je bilo - kako bi rekel - recimo dinamično. Veliko bombic, ki te razmečejo, a višine ne dajo. Ni bilo ravno udobno kruzanje, kot najbrž zgleda. Mint je to lepo prenesel, Scala pa tudi. Sam sem bil večino na preži, zato tudi nisem nič slikaril. No, nekaj je k temu pripomoglo tudi to, da sem obakrat letel s sposojenim zicom in nisem imel telefona kam pritrdit. 

Dobra Paralisca!