https://xcglobe.com/flights#show-flight/2705288/
Preživeli smo morje in preživel sem prehod v šestdeseta. Sledi še nekaj družabnih obveznosti, a bo že šlo. Po morju ostaneva z Izo sama doma. Čmerno vreme se prav prileže za pomiritev po vročini, a kaj ko se dež napoveduje tudi za vikend, ko naj bi se odvila Paralisca. Vmes nam vreme nakloni nekaj suhih dni. Sredo namenim friziranju žive meje ob cesti, za četrtek pa me premami Orešje. Na Lisci se začne Metuljmania in kaže jim, da bodo vsaj dva dneva spravili pod streho. Obetajo se JV sape pri tleh in kar dober gradient, pooblačilo pa se naj bi šele proti večeru. Greh bi bil ne poskusit.
Na šiht grem vseeno s kolesom, saj je prelep dan za avto. Zaključim opoldne, doma pozdravim Izo in z avtom podaljšam na Orešje. Peš s sedla, na startu pa najdem Nevena P. že pripravljenega ga za start, pa njegovo punco poleg. Pove, da je šele zdaj, ob pol dveh, začelo vlečt gor, prej ni bilo nič ali pa dol. No, ravno prav. Plani? On nič, jaz pa lokalno drajsanje. Odleti in se pobere. Ok, dela! Dan je sicer lep, sončno z bazicami, ni nekega vetra.
Počasi se pripravim, ugotavljam, da mi zic razpada. Sape je še manj kot ob Nevenovem odletu, a se s Scalico uspeva lepo spravit v zrak. Da ni sramote pred gospodično, ki sedi za mizico v senci in je zatopljena v računalnik. Hm, kakšna pisarna!
Zrak zagrabi, na vetru se dvignem nad vrh. Nekaj buta, a ne najdem stebra za zavrtet. Poskusim nad grad, a me le požre, reševanje nazaj, steber na prehodu na Silovec. Zvrha se odpravim pod bazo na ravnini, a me dviganje najde že prej. Precej živahno. Povrtim na 0,8k in spet porinem ven, a se le ognem Cesargradu in se po ovinku pripeljem na njegov vzhodni rob in naprej proti ovinku. Tam nič, reševanje nazaj, vendar grdo zacurim na zahodnem robu. Pa kaj je zdaj to?! Vse v bazicah, lep južni vetrič, jaz bom pa gladko scurel?! Nad kamnolomom obračam neke hlape, da vsaj neham tonit. Oklepam se posameznih balončkov, kar me le spravi nazaj na višino grebena - preživim curažo.
Grem poskusit nazaj na vzhod, kjer opazim ptiče, ki se pobirajo malo zunaj, nad Klanjcem. Grem potipat in res najem steber, ki me dvigne na 1,6k. Juhej! Znajdem se v dobrem položaju za nadaljnje raziskovanje, Na vzhodu so še obetavne baze in se zapeljem tja. Rečem si, da se obrnem na 1,2k, da si rešim rit, vendar rinem pod bazo v upanju, da bo zagrabila vse do skoraj 1k, ko le obupam. Nekako sem prepričan, da bom nekaj našel. A slabo kaže. Potem se pri Tuheljskih le uspem malo pobrat, da se spravim bližje ovinku, kjer že iščem pristanke. Tam se oklenem nekega švohnega dviganja, s katerim počasi lezem gor in nazaj z vetrom. Uf, kaže, da sem rešen. Že upam, da se bom privlekel nazaj do štarta. A steber se okrepi in me rukne na 1,2k. Oho, to bo pa že dovolj za skok na jug, proti tretjem vogalu trikotnika. Kmalu najdem še nekaj in gre na 1,7k. Lepo! Že ciljam bazo nekje vzporedno z Bizeljskim, a na hrvaški strani. Spet si določim mejo 1,2k višine za obračanje v varni dolet vsaj do pristanka. Seveda še malo potegnem v upanju, da tam še kaj zagrabi, in da Oudie pokaže, kje je tretja obratna za fai trikotnik. Pa ni dviganja in tudi Oudie vztrajno molči, tako da počasi obrnem in se v velikem loku odpravim proti pristanku. Ne pridem do uradnega in malo z vetom pristanem ene dva travnika prej. Med tekom se spotaknem in se neroda zvrnem po tleh.
Kliče Krešo, če je za letet, da bi prišel. Malo je pozno, pa se odloči, da ne pride. Medtem ko govoriva, se mimo pripelje Neven in sprašuje, če me zategne do avta. Seveda sem vesel in opremo kar v rinfuzi stlačim v prtljažnik, sam pa še s čelado na glavi v avto. Mladinca me odložita pri avtu in poslovimo se. V tistem prideta gor Matic in Katja. Kolega gre na poznopopoldanski skok, saj se je že pooblačilo. Srečno!
Doma še potem še pospravim včeraj obrezano šavjein z Izo ga odpeljeva za Savo. Potem pa se že prileže nekaj pojest. Ok, otvoritev letenja v šestdesetih je opravljena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar