Lisca, 29.6.2024 (sob), intro na Lisci in bohorska veselica

 https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2630236/

Že v petek zvečer seveda brbota za sobotno Lisco. Še Mitja se odpravlja, zagotovo bo Big day. Doma ni nekih nujnih zadev, pa se pridružim karavani. Včeraj je malo obetalo, danes se preko juga že obrača v jugozahodnik, ki se krepi. Drago organizira kombi.

Miha me pobere doma, da greva v Dobovo na cug ob 11h, ko se nama v Brežicah pridruži še Mitja, ugotoviva, da sva preplačala vozovnice, saj meni preko spleta ni upoštevalo kartice, Miha pa se tudi tega ni spomnil na kartomatu. Toni gre s svojim avtom. Na Bregu je druščina že zbrana, komaj se zbašemo v kombi, imam najslabši "zic" za pol riti, preživim (Drago, Roberto, Uroš, Wosa, Mitja, Miha, Toni J., RV + šofer)

Na startu je že nekaj Metuljev, veter je taprav, se gremo kar pripravit. Sem kar hiter, a še vedno prepočasen za najhitrejše. Start ok, predhodniki markirajo malo Lisco, da drži. Ne gre visoko, pa se s tistim jurčkom vržemo proti Rudeniku. Zdi se mi da predhodniki napadajo Bohor, kar se zdi kar smiselno. Spodaj jug, zgoraj JZ in nekaj gradienta, pa bi moralo it. Moj plan je bil Kum, pa potem dokler gre proti Bizeljskem, a švohne višine me, tako kot druge, pošljejo na grebenarjenje. 

Na Rudeniku srečam ubežnike, kako se nizko vračajo, Miha mi s Codexom lepo visoko sledi. Ne morem se pobrat za preskok na Bohor, pa se podam nazaj. Miha me malo draži, ko je ves čas višji, čeprav se vozi bolj nad dolino. Nazaj na Lisci, kjer ni več nikogar, se lepo poberem in Miha spet navije višje. Ker sva se na startu menila, da je cilj prit čim bližje avtu, se mi je zdelo logično, da je z (dnevno) lepo višino porinil proti Sevnici. Ok, Blanco ima v glajdu, tudi če nič več ne pobere, si mislim. Sam obtičim sto metrov nižje na 1,3k pa grem s tem na Metni vrh. Začudeno gledam Miha, ki se (visoko) pelje nad Ledino. Napačna smer! Osredotočim se na svoje preživetje. Jurčka kot mejo, ko se obrnem nazaj proti Lisci, znižam na 900, ko pri grebenu le nekaj švohnega zagrabi. Obiram balončke in se ohranim pri življenju.

Pri tem jugu bi lahko delal Veliki vrh, pa se spustim tja. Priklopim ga par deset metrov nad startom, ki drži. Po malo tipanja le ubodem stebriček, ki mi odpre pot na Bohor. Veselje na nebu! Vem, da se lahko zadeva hitro konča bližnjem travniku, vem pa tudi, da sem od tu že prekruzal Bohor. Sledi klasika. Nad kočo sem že blizu 1,4k, tako da razmišljam , da bi se kar spustil z vetrom čez Kozjansko, kot je prej prerokoval Drago. Ker pa še vedno tli želja, da pridem do Orešja, porinem v veter proti Ravnem logu. Tam pa ni rakete in še pod jurja se mi ustavi. 

Nov izziv. Čez amfiteater Mrčnih sel gledam južna pobočja Vetrnika. Računam, da bi tam v rahlem zavetrju morala delat termika, sicer pa je vetra še vedno dovolj, da se preživi nad tlemi. In približno tako je bilo. Na vetru se počasi spajsam malo višje, kjer se že da zavrtet in lepo krene, a kaj, ko se 100 m višje ringlšpil konča. Malo nad vrhom Vetrnika gledam, kako jug spodaj krivi drevesa in si ne upam naravnost na vrh, da me ne splahne zadaj, na severni breg.  Hrib obletim po vzhodni strani s ciljem doseči gričevje proti Trebčam. A na poti je daljnovod, ki bi ga lahko preletel - ali pa tudi ne. Grem vzporedno z daljnovodom, z vetrom v rit, celo piskne nekajkrat, ampak v povprečju zanesljivo tonem in kmalu curnem na en travnik. Ja, kar zadovoljen, čeprav je vsaka curaža grenka. Je pa dobro, da sem bliže domu, kot na odletu.

Vroče je in iščem senco. Pri bližnji hiši me zavrnejo (pes bi vam nagajal, pa to), pri naslednji nimajo nič proti. Popipsan od vročine se počasi pakiram in razmišljam o povratku. Od pristanka lahko praktično peš pridem domov, ampak ni hudič, da ne bo kdo ustavil in bo zanimivo. Gledam cesto čez dolinico, ki je kar prometna. Po drugi strani pa je pristanek v Rudijevem dosegu, tak izletek pa bi mu lepo popestril dan.  Pokličem deda, ki pa se oglasi s Prekmurja, kjer praznujejo Anicino 60letnico. Tudi prav, tako je pač naneslo. Ja, nič, odpravim se peš. Do Kozjega, pa potem naprej proti Bistrici, vmes štopam. Enkrat se izza ovinka pripelje kolona s traktorjem na čelu. Vozniki ga začno prehitevat in drvet mimo mene. Vseeno štopam in en kombi res zavre, voznik pa tuli - hitro, hitro! Odprem zadnja vrata in se z rukzakom na hrbtu vržem na zadnje sedeže, ko voznik že spelje, preden ga traktor dohiti. Uf! Komaj uspem snet nahrbtnik.  Dva možaka gresta sicer le do Podsrede, a se po moji zgodbi premislita in podaljšata do Bistrice, kjer dam za rundo. Vmes se oglasi Miha, da je na poti domov in prihaja pome. Super. Motivacija za štopanje naprej mi pade in obsedim v tisti Bistriški beznici med nahajpanimi ruralnimi mladci, ki glasno častijo janšiste. Ajme, ajme! To je taprav teren, utrip ljudstva. Miha potem želi prisesti, a ga povabim na pir čez hrib, v Kristalno dvorano, kjer kmalu zaključiva, saj se kolegu mudi naprej pa me dostavi domov. Dan rešen.

Vesel, da sem le šel proti domu, kot smo načrtovali, da sem se pobral na Velikem vrhu, ki me je že nekajkrat prizemljil [morda je pomagalo, da sem enkrat tam startal? ;) ], da sem se pobral na južni strani Vetrnika. Male zmage, veliko veselje. Škoda le, da se z Miho nisva bolje uskladila grede trase, najbrž bi šlo bolje v dvoje.  

 

Vetrnik, 28.6.2024 (pet), Trojica zagnanih

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2629962/

Iza, ta nesrečni pes, spet destruktivno paničari in uničje med vsakim grmenjem. In grmenja je kar nekaj. Menda v sredo se malo umiri, da je oblačno brez dežja in Miha že rine na Orešje. Ne da se mi na pasmater, povem mu, da se hranim za petek, ki na napovednem horizontu kar dobro zgleda. Tako me v petek spet podreza. Ajme, ni mira za rintat na kaotičnem šihtu! Zvijem prostor in čas, da se ob pol dveh iztrgam proti domu. Nafotram Izo, pograbim opremo in podaljšam proti Koprivnici. Ja, je nekaj severa, pa gremo na na Vetrnik. Poleg gre še tavisok Matic, muskantar. Čeprav (z opravičilom) zamujam, je treba še počakat, da se kolega pripravita za odhod gor. Itak se mi zdi, da ne bo nič, saj vetra ni, oblaki pa se že kuhajo in občasno pošteno osenčijo krajino. Vseeno je vredno poskusit. Miha je s testnim Codexom najbolj zagnan, pa nas še pelje gor. 

Na vrhu presenetljivo nekaj švohnega le vleče gor, potem se še prikaže sonce. Fly alarm, pozni smo! Začuda sem prvi pripravljen in tudi prvi potegnem. Breg zagrabi, spajsam se par metrov nad greben, morda pa bo. Ampak ne gre, ne znam in se grem reševat proti Kozjem. Praskam, pa nič. Pristanem na grebenu nad Kozjem, tam pa le neham tonet, na vetru se celo poberem nekaj metrov nad greben. Miha mi sledi, Matic je še okoli Vetrnika. Grem proti Lesičnem, a spet zacurim in se grem reševat nazaj. Medtem me Miha nadleti, priklopi  Bredič (vrh nad kamnolomom) in ga lepo pobere, medtem ko se sam rešujem tam kot prej. Ko se le spravim na višino Vetrnika, še sam bolj suvereno porinem tja. Spet mi nič ne da, rinem naprej, pa še vedno nič, treba je obrnit in upat na povratek. Preidem do Kozjega, a hudimano nizek. Miha je nekaj višji in povrtava. Res nekaj brbota, vendar mi ne prime, držim se na negativni nulci, vse dokler ni treba v pristanek. Ajebigasad. Mah, dobro je bilo za dan rešit! 

Miha ne vidim, pokličem Matica, ki je scurel nekje okoli britofa, po moje, in prihaja. Medtem se Miha javi s sliko s (pod)toplandinga. Obljubi, da pride po naju. Kasneje ob pivu pove, da ni pristal pod startom (kot po navadi), ampak en travnik vzhodneje, malce nižje. Tam sem pa že pristajal, enkrat, ko sem šel potem dan zajebat na Švarč. Po piru naju okoli hriba, skozi Podsredo odpelje v Koprivno do avtov, kjer se poslovimo.

Med čakanjem na Miha si lahko ogledam Maticev nov zic, izredno lahki Bogdanfly - BF_cocon V2.1, malce prilagojen, velikost XXXL. Fajn zadevca, Jo bom enkrat preizkusil.

Miha me je nabil po višini. V pošteni borbi.

   

Orešje, 18.6.2024 (tor), Končno uspel scuret na hrvaškem!

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2628366/

Dež se je umaknil vročinskemu valu. Napoved termike je vsa v rdečem, kar zna bit, ni pa nujno. Kondorji v ponedeljek zbezljajo na Lisco, ki se res izkaže šele popoldan, ko Robertota rukne kar na 1,8k. Za torek je napovedanega malo več vetra, a ne še ne preveč, kot v sredo, pa sklenem poskusit, če dobri stari curec še leti. Pobaram Miha, ki ne more, ker je na motoristični turi po Slovaškem. Mene pobara Krešo, ki pa gre že zgodaj. Se zmeniva, da za drugo rundo ga poberem na pristanku. 

Res je vroče. Krešo je v prvo odletel do Tuhlja in kmalu dobil prevoz do pristanka, kjer me počaka. Na poti na sedlo pove, da je zgoraj kar nekaj vetra, in da ga je enkrat pošteno klofnilo. Ja, tako to je. Odkrevsava na start, kjer pa zgleda prav užitno. Še ptiči se nekaj pasejo okoli vrhov kucljev.  Pohitim (no, v mojih dimenzijah) s pripravo ob skrbnem opazovanju vetrovnih razmer. Več ali manj vleče gor, včasih pa se tudi obrne v vse smeri ali pa pade na nulo. 

Pripravljenega me dobi prav nulca, ki ji sledijo vse smeri. Tako moram kar nekajkrat posilit in podret start predno ga končno na tričetrt sestavim, da se lahko vržem v luft. Priznam, da sem nekajkrat pogodrnjal.

V luftu je ok, Veter pač, ki dvigne čez Skalico, kaj več pa ne. Proti gradu bi moralo delat, pa ne, da se komaj privlečem nazaj. Na Silovcu gre na 650 močno zaneseno proti vzhodu in seveda grem na hrvaško. Vmes zapnem položen stebriček na 800. Krasno. Pa le nekaj dela! Spustim Japico in direkt na griče vzhodno od Klanjca. Tam je revščina in treba se je it reševat na Japico, ki jo ulovim za mišjo dlako. Na vetru se pridrgnem do višine grebena, da grem s 600 potipat še vzhod. Od Klanjca nekaj da, tako da se po koščkih zvrtim na 700,kar je normalno tu kar udobno. Porinem še nekaj metrov, pa nazaj na varno proti Japici. Ampak ups! Nazaj ne gre, oziroma gre bolj dol kot kot naprej. Pohodim gas, da sploh pririnem  do kuclja nad britofom, kjer pričakujem, da se poberem na vetru. Ampak sem že prenizek, letim nekaj metrov nad cesto, veter ne zagrabi. Ko le rukne, obrnem, vendar v prazno in sem že pod cesto, od kod pa ne vidim več rešitve.

Sledi izbira pristanka. Nič udobnega ni na spregled, še najbolje je na dnu doline, pri pokopališču. Malo me plete teren, drevesa in žice, da pristanek ni eleganten, trd pa tudi ne. Poklapan se odvlečem v bližnjo senco, ki pa je danes res dobrodošla.

Ne vem, kako je s Krešom, ampak od tu mi je avto dosegljiv peš. A kolega se javi s pristanka. Gre gor po moj avto, pa pride pome. Sam se se zrihtam in odhlačam proti domovini. V Klajncu se ustavim po hladna piva in ledeno vodo, na mejo pa prideva istočasno. Nazdraviva dnevu in odpeljem ga do gradu in naprej do začetka klanca, kjer obrnem (in se skoraj zakopljem v razmočen pesek). Krešo stopi še po svoj avto malo višje, sam pa z mešanimi občutki proti domu.

Ok, dan je rešen, ni mi pa všeč (sicer moja prva) curaža na hrvaški strani. Ujel sem se v vetrovno past, ko sem povrtaval balončke, ki so me odnašali  nazaj, izven dosega povratka. Napačno sem ocenil, da si z višino pridobivam prostor za povratek. Ja, če bi bil bil jug, ob zahodniku pa to ne gre.  Je pa treba rinit iz cone udobja, pa čeprav le po malo, kot danes.

Orešje, 7.6.2024 (pet), Še tretji poskus za en krogec (Scala 2)

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2626020/

Po napovedih je petek še en letalni dan, a nanj ne računam, saj je treba Ireno sredi dneva peljat v bolnico, da ji longeto zamenjajo za mavec. Ob jutranjem načrtovanju dneva izvem, da me ne potrebuje za prevažanje, saj da jo pelje mama. Ne da se prepričat, da imam rezerviran čas za. Ne, Zinka jo itak pelje k frizerju, pa potem še v bolnico, vse, tudi napotnico ima že urejeno. Ne potrebujejo me. Prav. Pa grem s piciklom na šiht.

Dan se dela, fantje gredo sem pa tja, Wosa zgodaj na Vetrnik. Dela severnik, Rok potrdi, da je na Vetrniku ok. Vdam se. V službi imam dan pod streho, teden zaključen, grem še danes poskusit. Na kolo pa domov. Doma pa soproga. Ni pri frizerju, sprememba plana. Mama jo odpelje v bolnico, za domov pa računajo name. Wosi odpovem prihod, a škoda je že storjena, ko je jasno, zakaj sem že doma. Razburjanje, ne potrebuje me ne zdaj ne potem in gre. Kaj zdaj? Spet je vse ostalo v zraku. Prav, če je je tako odločila. Popokam opremo in grem še sam.

Na poti vidim, da postaja na Orešju kaže obrat iz severa v jug, kar se kmalu potrdi na Vetrniku. Wosa pošilja slike izpod baze, sam hrib pa je v senci in brez sledu vetra. Dalo bi se vrečt v dolino, a je škoda dneva za to. Obrnem se in grem na Orešje, kjer res popihava z juga. 

Hitro se pripravim in čakam na pravo sapo, ki je pa ni. Ta start je res včasih hecen - klobasa veselo plapola, veje drevesa zadaj se lepo zibljejo, na tleh pa čisto zatišje. Vem, da tudi v takem komot gre, pa potegnem, ampak se ne posreči, prekinem na cesti spodaj, da ne zabluzim v grmovje kot Drago in Mitja pred dnevi.  Sledi še nekaj poskusov, preden se le odlepim. Nad Pečino se nekako obdržim gor. 

Poskusim proti gradu, tam gre mic po mic gor, da na koncu splezam čez 0,8k. Ajme, kaj nas že razveseljuje! Itak ni nekih planov za odbluzit, ura je že pol treh, logistika je solo. Porinem proti kuclju nad kamnolomom. Nekaj brbota, a ne znam zapet. Vseeno se priguncam do antene nad Bizeljskim, kjer ni nič, pa grem nazaj in le zapnem nek makadam, ki pa gre na 1,1k. Carska višina za danes, zame. 

Premamijo me bazice nad grički vzhodno od Klanjca. Zapodim se tja, a ne dobim nič. Na poti proti Japici še povrtim neko revščino, to je pa to. Sledi le še reševanje povratka na Japici. Nazaj do starta pridem z udobno višino, pa jo grem zunaj malo zbijat, saj ob bregu kar dviguje. A glej ga zlomka! Malo nižje ne dela nič, padem pod start in se ne morem več spajsat do vzletišča, kjer sem se že videl pristat. Precej nejevoljen odtonem  do svojega travnika na bregu, kjer mehko sedem v travo do vratu.

Ok, dobra urca zanimivega letenja pa je le bila. Popokat scalo in hop nazaj do avta, pa domov. Ponudba za kosilo spet ne pade na plodna tla, pa grem delat okoli hiše, dan je še mlad, čeprav se že oblači.

---

Wosa se je lepo naletel, tri urce pravi: Vetrnik - Pečice -okoli Podsrede - Pilštajn -Bohor in nazaj - scurel v Mrčnih selah, enourni hajk nazaj do avta. 

 

Orešje, 6.6.2024 (čet), še en dan za presekat (Scala 2)

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2625641/

Prvi. Greva že na Veternik, ko se sever obrne v jug, midva pa nazaj na Orešje, kjer pa dobiva le nekaj balončkov. 

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2625678/

Drugi. Osvežitev v senci da voljo za še en poskus.

Ker kaže, da je dan dober in imava oba voljo, se z Miho dogovoriva še za četrtek.  Tokrat malo prej, ne čisto pošihtno. Mene daje preizkušanje Scale, Miha pa bi tudi letel. Za zjutraj je napovedanega nekaj severa, potem pa jug ob dobrem gradientu. Tokrat sem v službi z avtom, oprema je not še od včeraj. Na poti gledam postajo, ki še kar vztraja pri severu. Hja, če hočeva ujet dan, bo treba odletet na sever. Kolegu predlagam, da se dobiva pod Vetrnikom in podaljšam mimo Bizeljskega. Pri Podsredi gledam nakuhano oblačnost in senco nad Bohorjem ter spet preverjam postajo na Orešju. Ups, zdaj pa je obrnilo v jug! Spet sprememba plana in oba se na pol poti obrneva, ter se s četrturno zamudo le dobiva na pristanku v Orešju.

Gor res sramežljivo kaže jug, crkovanje vetra in opletanje klobase pripisujeva termiki. Miha to malo plete pred vzletom, a v drugo le gre in se lepo pobere nad start. Odlet mi gre lepo, pobrat se pa ne morem. Drenjava se okoli starta, pa se umaknem na Silovec, tam pa scurim. Mihec pa mi kmalu sledi. Neverjetno, tako obetaven dan, nama pa ne gre.

Na poti gor se pri Jožici oskrbiva s hladnimi rogovi, ki si jih prihraniva za na klopco pod vetrno vrečo. Med osvežitvenim meditiranjem opazujeva žakelj, ki zdaj bolj konstantno kaže gor. Ja, nič, treba bo še enkrat! MIha pravi, da bo raje še malo počakal. 

Tudi v drugo gre vzlet s Scalo lepo in gladko. Tokrat je za spoznanje manj klavrno kot prvič in po pol ure sem končno čez 0,8k, močno zanesen nazaj. Optimistično  se spustim pod neke bazice nad Klanjcem, tam pa seveda nič, Japica mi le še malo podaljša agonijo in kmalu sem že v drugo na pristanku. MIha je taboljš prjatu. Ni šel letet, ampak se je pripeljal do mene, me potolažil s hladnim pivcem in me še zategnil gor na sedlo do avta (potem pa šele šel v vinograd pomagat očetu).

Ugotoviva, da sva še vedno na boljšem od tistih, ki danes niso šli na breg.

Za jutri tudi dobro kaže, a ima Irena sredi dneva menjavo mavca, pa letenje odpade. Saj sem imel dva poskusa, tako da je bilo sonce pokoriščeno, kolikor sem pač znal.

Ivan Barnjak v času ko greva midva prvič v zrak že končuje svoj 50km izlet z Japetiča na sever. Torej - da(lo) se (je)!

Orešje, 5.6.2024 (sre), Za presekat (Scala 2)

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2625439/

Dež, plohe in grmenje. Pes nam je naredil za eno padalo škode po bajti. V torek se umiri, napovedane so še plohe, a grem brezveze z avtom na šiht, je suho. 

Sreda je že lepa napoved, možen dež, a nič ne kaže nanj. Ob treh me že zvija, da bi šel na Orešje, pa se premagam, ob štirih pa tako lepo kaže, da moram poskusit. Jebiga, dokler je Scala pri hiši, jo je treba peglat. Miha je za in pozno se odpraviva. Žare sicer kaže radarske slike s celico nad Bohorjem, ki jo dobro vidimo, ampak zgleda lokalno. 

Na startu dobro kaže, a oblaki začnejo zakrivat sonce. Hitro (in u izi) poštartam in se obdržim v višini starta. Kolega nekaj odlaša (kasneje pove, da crkne še tisto malo sape), ko pa se spravi v zrak, pa se mu udira. Drgneva neke nulce in toneva. Kmalu sva oba na tleh. Tista celica je sicer razpadla, a je naredila senco po Bizeljski okolici.

Klinc gleda! Na boljšem sva kot tisti, ki niso šli. Dan poplakneva v Pineli, grem še po bureka in bučno olje, pa domov kosit, saj je še dan.

Jutri pa v petek se spet obeta. Bomo videli.