petek, 6. oktober 2023

Orešje, 6.10.2023 (pet), Ponovni Pobeg iz peskovnika

Let 1: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2582796/
Let 2: http://xcglobe.com/sites#show-flight/2582797/
h&f: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2582795/

Čez teden sem pohleven, ne rinem v letenje. V torek je itak mamin rojstni dan, pa še tašča hoče prešat, ni pa nikogar, ki bi to opravil, tako da skrajšam šiht, grem domov odpret serviserju za toplotno črpalko (redni pregled, seveda sredi tedna, sredi dneva), potem pa prešat, pa doma čakat, da soproga opravi popoldanski šiht, šele potem v Krško. V četrtek gre neka fronta čez, za petek dobra letalna napoved. Ali pa jo le tako beremo. Nekaj kondorjev gre na lisco, sam prijavim Orešje, kamor se pridruži še Wosa, on peš. Malce je nerodno, ker sem dežuren v službi, a upam, da ne bo kaj kritičnega. Irena je z golfom na popoldanskem šihtu v Ljubljani, pa grem s pežojčkom. Tokrat malce prej, da ulovim še kaj dneva. Upal sem, da bom gor ob 13h, a takrat komaj zaključim na šihtu. Doma popedenem Izo, pograbim opremo in hop na breg. 

Ni časa za mencanje, pa namesto da avtek pustim kje nižje, ga spet poženem po tistem razritem kolovozu gor. Izogibam se luknjam in nekako pririnem na sred brega, ko hudič zakuha. Ustavim in počakam, da se ohladi ter gruntam, kaj mu je, pa prav zdaj! Proti vrhu spet nekaj kuha, pa ga sparkiram kar na križišču pri križu ter grem naprej tistih nekaj korakov peš. Se bom z avtom kasneje ukvarjal.

Roka ni več na tleh, na četu vidim njegovo objavo iznad gradu in res je tam. U, nekaj dela, čeprav zrak niti ne kaže neke živahnosti. Med pripravo prileti kolega zdaj že mimo starta in se priduša, da je res švoh ali pa ne zna letet. Ko sem pripravljen, je on že visoko na nebu. Ok, dan je in Wosa zna še kako dobro letet.

Tokrat se iz prve lepo spravim v zrak in to naravnost v steber, ki me lepo vzame gor. Med tednom sem premleval letenje prejšnjega petka in pošteno me je zagrabilo naredit tak Zagorsko - Kozjanski trikotnik. Za začetek do Pregrade oziroma Kunagore in od tam nadaljevat razmeram primerno. Dnevi se krajšajo in res bi se vreme moralo sestavit, da bi se to izvedlo še to sezono. 

Med vrtenjem opazujem Woseka visoko nad Japico in zdi se mi, da rine nad Zagorje. Ok, bova skupaj poskusila, če mi le uspe dovolj navit. Steber je lep in gre kot aleluja. Na 1,2k vidim inverzno plast in jasno je, da kaj višje ne bo šlo. Kakšnih 50m višje se igra res konča. Ampak višina je vseeno carska, predvsem pa - dan dela! Grem proti Pregradi. Roka sicer ne najdem več, a nekje mora bit. Glede na to, da je dan živ, računam na kakšno vmesno pobiranje, saj začetna višina nikakor ne zadostuje za glajd do Kunagore. Dviganje dočakam kar kmalu, a je nekaj razbitega, kjer se ne zmorem spravit v nek konstanten center. Vseeno nabalončkam skoraj 200m. Med tem muljenjem najdem Woseka nad Japico! Spet sem narobe ocenil položaj v zraku. Ajme, sploh ni šel na Zagorje! Dobro, za nazaj, v veter sem prekratek, pa se oprimem prvotnega načrta - Kunagore in, zdaj je že jasno, čimprej proti Podčetrtku!

Pred Pregrado je jasno, da Kunagore ne bom dosegel brez še enega pobiranja, sem prenizek. Mulim vsak pisk varia, pa nič od tega. Na koncu se kak km pred bregom, ki ga iščem, vsedem na travnik en kucelj prej, saj je pod bregom mesto in mi ni do eksperimentiranja s pristajanjem po dvoriščih.

Ja, kaj čmo. Padli za napredek. Sklenem še startat s Kunagore, če sem že tukaj, pa nadaljevat po planu, če bo dalo, sicer pa od tu iskat rešitev za povratek. Za pakiranje, hojo in ponovno pripravo gre ena urca. Start je strm in kratek, piha simbolično gor, sonce je že nizko, ne vem kje se pristaja, spodaj je mesto. Ma klinc, ni smrtno, gremo poskusit. Curec ima dober glajd, da udobno preletom naselje in pristanem poleg fusbalplaca. 

Takoj, še pripet, uporabim klic v sili in pokličem Ivka - Špagico, ki je nekaj v dvomih, a potem vseeno pride še preden do konca zložim. Klepetava do ene gostilne pred Klanjcem, tam pivo, dve, potem pa do meje, pa klinc gleda, pa greva dokler je asfalt! Vodim ga na sedlo med Pečino in Silovcem, po tisti razriti cesti ga z alfo ne spustim. Zamika ga videt start, a se mu ne gre še 15 minut peš, pa se tam posloviva. 

Pri avtu sem hitro. Do Bizeljskega pridem normalno, grem še v trgovino po material za pico, potem pa spet kmalu zakuha, da se ustavim pri Kocjanu in tankam vodo namesto antifriza. Spodaj nekaj pušča. Nekaj km je v redu potem se hudič spet pregreje, da se gem ustavit in ugasnit avto. Tako se komaj privlečem domov. Če me ne bi čakala Iza, bi klical asistenco, tako pa vztrajam in se komaj privlečem domov. Iza je vesela kot sam hudič. Opazim, da vsa voda natočena v hladilni sistem steče ven. Fak. Naslednji dan asistenca pa na servis pa upat, da ni kaj hujšega.

Iza, pica, potem se vrne še Irena in dan je pod streho.

Edini komentar pod letom je Mitjev "?". Ja, človek se vpraša, kaj to te to žene, da greš sredi jeseni na dan brez baz rinit čez ravnico. Brezupno. ... A kdo bi vedel? Bil sem v svojem filmu in ni mi žal. Wosa je bil krasna primerjava - super letenje po malenkost razširjenem peskovniku. Sam grem raje kot že velikokrat doživeto potičkanje poskusit nekaj ne tako udobnega. V končni fazi mi ni veliko zmanjkalo do priklopa želenega hribčka. Med klepetom Ivek pove, da se izogiba xc letenju in objavam, ker se potem primerja in je vedno nekdo boljši. In taki trapasti leti so krasna protiutež Ivekovim težavam. Čistim misli, vadim odločitve, sprejemam stvarnost. Zaključno pivo je vedno dober konec. 

Vseeno bo za letos dovolj teh pobegov. Moram si prihranit še kakega Kvizkota za povratke, saj mi je zdaj dvakrat šlo kar predobro, da bi to lahko trajalo.

ps. Sobota, 7.10. v Podsredi, dnevi kozjanskega jabolka, Irena navdušena nad sejmom. Vmes v Kozje, peš na Vetrnik in nazaj na sejem jest.  V nedeljo, 8.10. je tek na grad Podsreda, a se mi ne da vozit tja. Z Izo raje naredila lokalni razširjen krog, kjer me (spet) preseneti sonce. Najbolj vroč oktobrski dan, od kar se na področju Slovenije spremlja vreme - v Beli krajini so namerili 31°C! Teku primerno zjeban in zlenarjen.


ps2 V ponedeljek je pežojček zrihtan. Snela se je ena cevka v hladilnem sistemu - vse je v redu. Tudi to. (popravilo 15 €)

ps3 Ali bo treba nehat snemat v zraku, ali pa bo treba nabavit drugo kamero. Zavestno sem posnel tri slike v z vrha stebra v smeri leta, spacalo se je 2/3 ene.




torek, 3. oktober 2023

Orešje, 29.9.2023 (pet), Pobeg iz peskovnika

Let: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580627/
h&f: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580797/

Sredin Vetrnik se je zelo prilegel. A vreme vztraja. Bog ve do kdaj. Četrtek se Gabiju zdi primeren za Vetrnik, a ga ni junaka, mi bi šel. Zavestno se zadržujem, je še kup zemeljskih opravil. Na koncu ostane šiht, pa laufanje z Izo, zvečer pred trgovino pa še predstavitev knjige (Iz socializma v obrobni kapitalizem). Zadeva se zavleče čez deveto in ostanem brez trgovine, ni tragike. Petek že diši po letenju. Itak. V soboto je trgatev, v nedeljo kosilo doma, saj bomo po dolgem času vsi štirje skupaj. Petek je še prost, vreme zna bit užitno.

Na šiht z avtom. Na poziv se pozno odzove le Miha, ki pa ne more. Obelodani pa, da je včeraj organiziral delovno akcijo na Orešju, kjer je start pošteno sfriziran. Pa da vidimo. S šihta malo prej, doma popedenam Izo in se u izi odpravim. Cesta od gradu gor je ubibože. Pežojček se mi smili, čeprav zelo previdno skačem čez luknje. Nekaj jih je celo zasutih.

Travnik na startu je res čisto cel zmulčan; Miha si je uresničil dolgotrajno željo, da se počisti še zadnji del. Škoda le, da je ostalo kar nekaj posušene trave in vejic, ki se zapletajo v vrvice. Nisem malenkosten in pohitim s pripravo. Vleče tako - tako, malo nič, malo lepo gor. Tolažim se, da je to znak, da dela. Ptiči vrtijo, a prav visoko ne gredo. 

Potegnem, si oddahnem, ko ni nobenega šavja v vrvicah, potem pa opazim, da leva bremza ne dela, saj je  ovita okoli grurtne. Rešujem pred vzletom, a veter pade in z njim krilo. Krasno. Selitev nazaj gor, razgrinjanje, čiščenje, švicanje, drugi štart. Vse ok, le ena špaga je čudna  - zataknjena nekam za zic. Ponovi vajo. Zgubljam voljo. Toliko matranja za en džamp... Tretjič je končno vse v redu, le vetriča ni, tako da se zrinem v zrak prav nizko nad grmovjem, a gre.
Zunaj me vzame gor - morda pa le bo kakšna glajzerca, pomislim. Porinem proti gradu, kjer gre gor nad Stražo, da se lahko stegnem čez cesto na prelazu. Nazaj grede podaljšam na Silovec, malo pošraufam pa naprej Japico, ki trzne že nad dolino, pa zavrtim, kar mi je dano. Presenetljivo kar gre in to brez hudega zanosa. Če bo jurja, je treba porinit čez Klanjec nad gričevje. Pa gre še krepko višje in na 1,3k ni več dileme kam - na Zagorje. Razmišljam o Kunagori, oz. Pregradi, a je ne znam točno locirat, pa se spustim z vetrom proti Deseniču, ki ga zlahka prepoznam po dvorcu. Računam, da bo vmes še kaj dalo, saj v glajdu res ne bo šlo do tja. 

Pogled sposojen od 2.9.2020. - Pregrada je desno od gurtne.

Dolgo drsim skozi popolnoma miren zrak. Naredim nekaj fotk - shrani se le ena :( - in čakam, da bo ruknilo. Izberem si špuro nad rahlo dvignjenim in pogozdenim delom. V glavi sem si naredil sliko, da se zrak na goli ravnici segreva, pri hosti pa se proži gor. Bomo videli. Po dolgih desetih minutah glajda Oudie končno skromno piskne. Zveni kot po pomoti, ampak se vseeno lotim iskanja. Počasi, počasi, po polovičkah ali četrtinkah zavoja se dvigujem. Se ne pritožujem, gor gre. Po desetih minutah vrtenja sem 250 m višji in že skoraj nad Desiničem. 

Hja, hribčki severno od dvorca so v udobnem dosegu, veter v hrbet pomaga. Izberem si muldo, ki naj bi dala in poskusim. Nekaj diha, a ne dovolj za pobirat, pa se prestavim na bližnji vrh, ker na drevju vidim veter, a gor ne gre. Pomislim, da bi greben gričkov posurfal do Podčetrtka na zahodu. Zamoti me prič, ki je lepo pobiral v moji muldi in se mu pridružim. Zastonj, saj pernati prijatelj deset metrov nad menoj odvije iz švohcenega balončka in gre na vzhod. Zdaj sem sem že v škripcih s pristanki in ostanek višine porabim za skok z vetrom naprej na severno stran kuclja. Jolija sem že pokuril in lahko le še poiščem varen pristanek na nekem bregu. Ma, dobro je bilo, bi si očital, da nisem poskusil. Dnevi se krajšajo, do pomladi bo vedno manj takih priložnosti. Zadovoljen.

Pospravim, se zorientiram v prostoru ter odkorakam za nosom v dolino proti cesti za Podčetrtek. Plan je klasičen - grem peš in štopam, dokler kdo ne ustavi. Če drugega ne bo, pa v Podčetrtku morda ulovim kak bus. Kmalu sem na cesti in v prvem ovinku mi res nekdo ustavi. Deset minut po odhodu s pristanka : ). Možaku povem kako in kaj, sam se ne zjasni točno kam gre dokler ga med klepetom ne pobaram. Pa pove, da gre v Krško na šiht in bo danes pač šel skozi Bizeljsko. Eh, res sem srečko! Odloži me na prelazu pri odcepu za svete gore od koder imam potem še polurni sprehod do avta. 

Gor najdem skupinico mladih, ki uživajo v poznem popoldnevu pri drevesih nad pruhom. Zdi se mi, da vidim celo padalski rugzak. In res, nisem se še ohladil, ko dva primaširata na start, en z rukzakom. Predstavi se kot Matic Kovačič, tisti, ki je zadnjič tu štiri ure visel v zraku. Vesel, da sva se spoznala. Novi kolega gre na en skok pred večerom. Uspe mu odletet skoraj v nulci in se wingoverji takoj spravi dol.

Tudi sam se spokam dol in domov, vmes se ustavim še po material za petkovo pico, ki jo pripravim za fanta, ki prihajata domov. Odhod iz Ljubljane se jima zavleče, tako da večer še preživim sam oziroma z Izo, ki jo je tudi treba sprehodit. Fanta prideta malo preden me zaspanost položi v posteljo. Kar intenziven dan, ni kaj.   

Na Lisci je bilo tudi kar živahno, kraljeval je Drago, ki je že pristajal, ko sem jaz odletel.

To Zagorje me kar privlači in mi je v izziv. Konec koncev, tu je, pred nosom, nekaj se da naredit, pa bi rad videl, kaj se da.