Nedelja je lepa, podobno kot včeraj. Vseeno letenje ni čisto vse, pa dan namenim družinskem izletu. Predvideno je Pohorje, a nekako ni prave volje, še posebej, ker imamo Piko v varstvu. Na koncu se le nekako zmenimo za Špiček, ki ga obrnemo z ogromno slabe volje, z enim psom v naročju in drugim na ketni.
Takega vzdušja ni za stopnjevat, se je treba umaknit. Dan je še živ, pa grem na hrib. Včeraj nekako nisem čisto poravnal računov z Veternikom. Razumsko sicer dojemam, da bi težko bilo bolje, a vseeno - kam pa pridemo le z razumom? Za danes vem, daje prepozno za letenje, a odletet se bo dalo, morda celo malo pojadrat.
Ok, beštija gre mimo, nova klobasa lepo kaže, pa grem v zrak, ki pa ne zagrabi, tako da le odtonem dol. Zgleda, da vleče le po vrhu. Pred pristankom še nekaj diha, a ne znam zapet. Nič hudega, pristanem in opazujem ptiča, ki pa le poočaaasi posuka tisto dihanje in se malce pobere. Jebigasad. Taboljši del je še pred menoj. Slabe tričetrt urce kasneje sem prerojen spet gor, kjer klobasa še vedno izzivalno stoji gor, a me ne spravi na še en poskus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar