Orešje, 10.7.2023 (pon), Zračenje in sprehod na res vroč dan

HF http://xcglobe.com/flights#show-flight/2561114/

Poletni vročinski val. Napovedi termike so izredne, a vemo, da v takem vročem ozračju ne držijo čisto. Na Gorenjskem se leti, pri nas pač ne. V soboto sta bila doma fanta in Pia, Irena je naredila piknik. Malce me je držalo za kvikija z Orešja, a me je hrana in nato Tour uspaval in zadržal doma. Pod večer greva z Izo tako na izi laufat, zvečer sva blaženo sama doma, ostali so po svojih druženjih okoli.

Nedelja je dan za šiht. Bizarno direktorsko dežurstvo zaključim okoli treh, ko ugotovim, da vleče primeren jugec. Grem. A na vratih me spet ujame neka bizaronst šihta in treba je fizično nazaj. Z rukzakom v avtu uredim zadeve, a veterček že popušča. Vseeno oddrvim na start, kjer lahko le ugotovim, da je vse ugasnilo. Ko sem že tam, poskušam namestit vetrno vrečo, ki sem jo naredil, a na mestu se izkaže, da bi za to potreboval vsaj lestev. Popoarjen se vdam in grem domov pogledat posnetek zaključka nedeljske etape. Pod večer pa z Lenartom še na Šentvid.

Ponedeljkov šiht malenkost skrajšam, ker mi Stanka domov pripelje karton penine z okusom Pišeške marelice, o kateri Irena navdušeno razlaga znancem, a je nikoli ne dobimo, ko si jo poželimo. Med picikliranjem domov vidim, da zrak diha, postaja pa pove, da bi Orešje znalo bit za podrsat. Tako se po opravljenem poslu spet odpravim na hrib. Ubogi golfič! Kolovoz je pošteno razrit od dežja.

No, danes pa klobasa le kaže nekaj življenja. Obetam si vsaj normalen odlet, nekaj letečih ptičev pa vzbuja upanje, da ne bo šlo le dol. Med oblačenjem zica slišim, da se približuje nekaj glasnega in divjega. Traktor ne more bit, upam da ni tank, saj je Ukrajina predaleč. Spodaj okoli njive divje priskače - spaček. Močno ga premetava, a vseeno prikroži vse do mene in parkira poleg golfa. Pričakujem, da bodo ven poskakali kakšni dečki z rukzaki, a izstopi neka ženska in kup otrok. Mariborska registracija, štajerski naglas. Gredo gobe nabirat, pred tem pa mama otrokom dovoli še pogledat odlet.

Vzlet gre, čeprav spodaj tik nad grmovjem, vendar zunaj zagrabi. Obiskovalce s spačkom kmalu pozdravim iznad vrha Pečine. Redkokdaj letim brez rokavic, tokrat je ta dan. Le spidarm čez majico zadostuje. Sledi malo guncanja sem pa tja in izkaže se, da drži le na Pečini. Iznad gradu se še izvlečem, iznad Silovca pa ne več in potonem na pristanek. Pa - super je bilo!

Spakiram in hop nazaj. Na cesti sicer srečam Tonija, a se le pozdraviva, saj sem namenjen hodit. Gor sem v 50min, kar mi je v redu za tako vroč dan. Kratek počitek brez omrežja. Na poti domov se ustavim v bizeljski trgovini po material za kosilo, zaključno pivce steče kar na poti v Sela. Kosilo, vrt, pes in dneva je konec. Letek je bil lep. Zadnji pred morjem.