http://xcglobe.com/flights#show-flight/2549635/
Maj je res monsunski. Še v soboto lovim suhe ure, da lahko pokosim okoli hiše, v nedeljo Miha že izziva letenje, a mi je prevetrovno, v ponedeljek bi bilo, a na severovzhodnik, kar pa čez teden pri nas ne gre zaradi armije (grrrrr...), z Ivke pa vlečejo lepe špure, nekateri tudi čez vsemogočni crkljanski CTR, kar Gabija pošteno razpizdi. Za torek se obeta obrat vetra s še vedno dobrim gradientom. Nihče od klubske velike trojice ne more, kar je dovolj jasen signal, da se ne obeta ravno big day. Napoved ne kaže slabo, le na Štajerskem se napoveduje precej vetra in nevihte, pri nas pa spodaj JV, višje pa JZ. Ob enih na pristanku, gor malce kasneje. Travnik je pokošen za odletet, kolega ima idejo (in orodje), za pograbit travo, vendar se strinjava, da lahko ta opravek preložimo na kasneje. Orodje pospravi v avto, midva pa razgrneva kar čez ostanke košnje. Lepo vleče, ptiči se zezajo.
Klasika #2 pri startu - bolj ko je vroče, bolj te heca. Prvič se mi curec podre, da malo švicam pri ponovni pripravi, drugič pa v se v guncanju in ušesanju le skobalim v zrak. Dela, a dela tudi veter. Vleče J, razbite stebre odnaša za hrib. Miha se malo kasneje tudi spravi v zrak in lepo mu gre. Ampak ne pa ne čez 1k, čeprav se pustim odnesti daleč za hrib. Ok, pa naj bo tako. Dan je živ, pa poskusim nizek nazaj, škoda je dneva za grebenarjenje. Tokrat dosežem Kumrovec malce višji in se takoj oprimem šibkega dviganja ter vztrajam v njem. Dviganja so švohna, ampak gre gor in gre na sever.
Razmislil sem o izzivu s štarta - na Lisco pa nazaj. Ha, kar lepo počasi! Mihi sem naročil naj danes ne leti na Madžarsko, ker so v višini Maribora napovedane nevihte. Od tu sem že videl temnino nad Štajersko. Nosilo me je proti Donački, a tja se je z druge strani bližala temna oblačnost. Usmeril sem se malce bočno na veter, proti Podčetrtku, ciljam na hrib nad gradom. Kmalu se izkaže, da bo šlo na tesno, pa zavijem na en greben prej, kjer po pričakovanju res rukne, da se lahko prekobalim preko doline na ciljni hrib, kjer se v rodeu spajsam nad greben.
Pogled na Štajersko je vedno bolj žalosten, nad Olimjem sem ravno na meji med temno oblačnostjo na severu in skoraj čisto jasnino na jugu. Porinem še malo proti Žusmu, dobim višino dneva 1,4k in razmislim o možnostih. Lisca je vabljiva, a se tudi tam že temni, od Celja do Donačke je že v temnini. Po robu še dela, a kaj naj rinem v Kozjansko, pa potem tam scurim? Ne, danes mi tega ni treba. Obrnem v sonce in v veter. Če ne drugega, si bom skušal izboljšat vsaj logistiko povratka. Morda preveč razmišljam in se ne zapičim v gričevje proti Kozjem, ampak sledim cesti in upam na kak ravninski steber. Ki ga pa ni. Obrnem še nekaj nizkih prdcev, da se privlečem do glavne ceste, kar pa tudi ni slabo in tam lepo pristanem. Pa, niti ni bilo tako slabo!
Javim se Mihi,ki pa je tudi pravkar pristal in pripravljen je priti pome. Pride še preden uspem podelat službo in pospravit opremo. Nazaj na startu najdeva Mirkota, ki je prišel za nama, našel pokošen in nepograbljen start ter grablje v Mihovem avtu. Priden kot je, je še pograbil, naredil nekaj kopic sena, in se pripravil za v zrak. Ko prideva, vse crkne, a se kolega ne da in odleti naprej. Lepo ga vzame in ko se peljeva dol, ga vidiva lepo mirno jadrat okoli starta.
Sledi zaključno pivce v Pineli in dan je rešen. Ja, treba se je odlepit .
Ni komentarjev:
Objavite komentar