Orešje, 26.6.2022 (ned), Vročinski X-Orešje

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2490753/

Čez vikend se zaključi prvi X-Slovenija, tridnevna H&F tekma. Vzhodno Ligo zastopata Wosa in Danilo, Gabi (pa še nekdo) je podporna ekipa. Woso je zdelala vročina in je zaključil v Kobaridu, Danilo pa je vztrajal do konca in prišel najdlje od tistih, ki niso dosegli cilja. Navdihujoče.

Sam sem precej brezvoljen, vročina ubija. Vseeno se odločim, da po nedeljskem kosilu skočim na Orešje, saj se po napovedi obeta možnost grebenarjenja na vetru.  Postaja ne dela, tako da ne poznam dejanskega stanja.

Gor najdem zapletene ostanke vreče, pa to rešim. Nič ne pomaga, da bi kazalo na kak boljši veter. Sramežljivo tu pa tam popihlja gor. Ptiči se preganjajo po grebenu, a si pri tem pomagajo z mahanjem. Nič ne bo. Jakno kar pospravim v avto, saj me lepe bazice danes zanesljivo ne bodo videle.

Pripravim se in potegnem v prvem intervalu. Lepo sem nastavljen za odlet, a glej hudiča - leva bremza je navita na gurtni. Podrem, razpletem in počakam na naslednjo sapico gor. Tokrat gre lepo, le nekam čudno je. Vario je tih. Ja, fak! Včeraj zvečer sem nekaj preurejal profile na Oudie, pa sem odstranil vario. Mislil sem, da gre le za prikaz, ase je deaktiviral ves vario. No, ja. Bolje to ugotovit na takem skoku, kot na kakem poštenem letenju. Izkušnja letenja brez varia je res čudna, saj imam ta zvok za integralni del letenja. Malo sem se se popajsal na občutek, a itak ni delalo, tudi ptiči so se poganjali. Hm, morda bi moral še kdaj malce izklopit zvok in se zanest na občutek?

Pristal sem na travniku čez cesto uradnega pristanka in bil za to nagrajen s pospravljanjem na soncu, kajti v bližini ni nobene sence.

Pot gor na Stravi:

"Vroč južni veter me je premamil za poznopopoldansko letenje na Orešju. Seveda ob mojem prihodu vetra ni bilo več, ostala je le vročina. Vseeeno sem se vrgel dol, nato pa na sprehod nazaj.

Tokrat sem si zadal, da ne bom rinil po bližnjicah, temveč, da se držim ceste, kolikor se le da. Ok, prvi, položnejši del sem šel čez travnik, nato pa strogo po cesti. Na nekem delu se pripelje in ustavi gospa v terencu in me sprašuje, če sem se izgubil (najbrž, ker sem gledal v telefon - zemljevid). Ne, kje pa! Hodim po cesti naprej, a ta ne gre v mojo smer. na pamet zavijem s ceste v breg, v šavje, da se prebijem do neke hiške, ki pa je zapuščena in obupno zaraščena, tako kot pot, ki vodi do nje. No, vsaj neka pot je. Toda vodi me nazaj, vzporedno s cesto, po kateri sem prišel. Zgubim potrpljenje in se skozi gosto grmovje prebijem v obdelan vinograd, tam pa pa po vrsti do poti, ki se z asfaltom postavi krepko pokonci. Na vrhu vzpona le naletim na tisto svojo cesto.
Skratka, če grem po bližnjicah ali pa po poti, vedno končam v šavju in bregu. Ni mi pomoči."

Kmalu doma, tako, da je bil še čas za obiranje ribeza in podvečerno košnjo z laksarco. Vroč poletni dan.