Orešje, 26.6.2022 (ned), Vročinski X-Orešje

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2490753/

Čez vikend se zaključi prvi X-Slovenija, tridnevna H&F tekma. Vzhodno Ligo zastopata Wosa in Danilo, Gabi (pa še nekdo) je podporna ekipa. Woso je zdelala vročina in je zaključil v Kobaridu, Danilo pa je vztrajal do konca in prišel najdlje od tistih, ki niso dosegli cilja. Navdihujoče.

Sam sem precej brezvoljen, vročina ubija. Vseeno se odločim, da po nedeljskem kosilu skočim na Orešje, saj se po napovedi obeta možnost grebenarjenja na vetru.  Postaja ne dela, tako da ne poznam dejanskega stanja.

Gor najdem zapletene ostanke vreče, pa to rešim. Nič ne pomaga, da bi kazalo na kak boljši veter. Sramežljivo tu pa tam popihlja gor. Ptiči se preganjajo po grebenu, a si pri tem pomagajo z mahanjem. Nič ne bo. Jakno kar pospravim v avto, saj me lepe bazice danes zanesljivo ne bodo videle.

Pripravim se in potegnem v prvem intervalu. Lepo sem nastavljen za odlet, a glej hudiča - leva bremza je navita na gurtni. Podrem, razpletem in počakam na naslednjo sapico gor. Tokrat gre lepo, le nekam čudno je. Vario je tih. Ja, fak! Včeraj zvečer sem nekaj preurejal profile na Oudie, pa sem odstranil vario. Mislil sem, da gre le za prikaz, ase je deaktiviral ves vario. No, ja. Bolje to ugotovit na takem skoku, kot na kakem poštenem letenju. Izkušnja letenja brez varia je res čudna, saj imam ta zvok za integralni del letenja. Malo sem se se popajsal na občutek, a itak ni delalo, tudi ptiči so se poganjali. Hm, morda bi moral še kdaj malce izklopit zvok in se zanest na občutek?

Pristal sem na travniku čez cesto uradnega pristanka in bil za to nagrajen s pospravljanjem na soncu, kajti v bližini ni nobene sence.

Pot gor na Stravi:

"Vroč južni veter me je premamil za poznopopoldansko letenje na Orešju. Seveda ob mojem prihodu vetra ni bilo več, ostala je le vročina. Vseeeno sem se vrgel dol, nato pa na sprehod nazaj.

Tokrat sem si zadal, da ne bom rinil po bližnjicah, temveč, da se držim ceste, kolikor se le da. Ok, prvi, položnejši del sem šel čez travnik, nato pa strogo po cesti. Na nekem delu se pripelje in ustavi gospa v terencu in me sprašuje, če sem se izgubil (najbrž, ker sem gledal v telefon - zemljevid). Ne, kje pa! Hodim po cesti naprej, a ta ne gre v mojo smer. na pamet zavijem s ceste v breg, v šavje, da se prebijem do neke hiške, ki pa je zapuščena in obupno zaraščena, tako kot pot, ki vodi do nje. No, vsaj neka pot je. Toda vodi me nazaj, vzporedno s cesto, po kateri sem prišel. Zgubim potrpljenje in se skozi gosto grmovje prebijem v obdelan vinograd, tam pa pa po vrsti do poti, ki se z asfaltom postavi krepko pokonci. Na vrhu vzpona le naletim na tisto svojo cesto.
Skratka, če grem po bližnjicah ali pa po poti, vedno končam v šavju in bregu. Ni mi pomoči."

Kmalu doma, tako, da je bil še čas za obiranje ribeza in podvečerno košnjo z laksarco. Vroč poletni dan.

Orešje, 14.6.2022 (tor), Vozi, leti, vlak, picikliraj. Vmes pa v baze :)

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2487820/

Že za vikend se je nekaj šušljalo, da bo letljivo. Vreme je bilo v redu, le vetra je bilo kar nekaj. Sever. Cel kažin so imeli z državcem na Ifki, saj so bili pogoji za soboto nemogoči, za nedeljo pa mejni. V soboto greva z Ireno v Brda, na dneve odprtih vrat tamkajšnjih vinarjev, lepo je bilo. Letelo se ni, prevetrovno. V nedeljo smo bili načelno dogovorjeni za Veternik, a kljub vabljivi napovedi, ki je ponujala možnost rekorda Veternika, me je zadrževalo več zadev. V glavi nimam vse poštimano. Pa malo se bojim se premočnih razmer, predvsem vetra. Mi je tega treba? Po drugi strani je idealna priložnost, da končno povabim deda in babi na žar. 

Ostanem doma in pečem ribe. Veternik ni preveč radodaren, pa gredo večkrat gor. Za zadnjo rundo me Gabi pokliče, a sem še sredi piknika in ne grem. Mitja le odleti z Ravne gore (kjer le sestavijo en task z vetrom za državno) in po 60km pristane pred domačim pragom. Drago se odpove nedelji, se špara za torek, ko bo JV. Ok, pa torek.V ponedeljek zjutraj peljem Lovra na vlak, popoldan pa gredo neurja čez slo, tako da je v torek zjutraj še malo oblačno, ampak obeti so pa dobri. 

Za torek Gabi spet napoveduje boga in pol, Gorenjsko z Orešja pa takšne, na koncu pa gresta z Woso na Švarč. Nima časa. Drago se ne da motit in gre peš na Lisco. Na moje poizvedovanje za Orešje se seveda oglasi Miha in ob pol enih se dobiva na pristanku. Na poti gledava cel steber ptičev, ki sučejo nad ravnico. Hm, nekaj dela. Gor Miha razvozla žakelj, jaz pa resetiram AVP, pa ne pomaga - še vedno je mrtva. 

Vleče lepo, malo v sunkih, bolj z vzhoda. Ja nič, za poskusit je. Napovem, da si želim nekam proti zahodu, pa da vidimo. Odletim lepo, brez stresa., naslonim se na vzhodni vogal. Malo drži, a ne zagrabi, tonem. Fak! Ucvrem jo na vzhod, pod anteno, še vedno nič. Tisto jato ptičev vidim vrtet nad dolino proti Cesargradu, a so vsaj sto metrov nad menoj. Grem za njimi, zagrabi pa že vzhodni rob hriba. Razbito. Malo se le spajsam in tipam, ko ga najdem in zvrtim na dobrih 1,2k. Uf, lažje se diha. Miha vidim tam, kjer sem začel. Menda bo tudi on. Grem. Nad gradom še malo popravim, pa se spustim pod bazo proti kamnolomu. Malce prej zadanem nekaj razrukanega, po malo telovadbe ga ubodem in - juhu! - do baze malo pod 1,8k.  Naj se igre začnejo! Ciljam bazice in pred Podsredo ena lepo zagrabi, da se že malo pomočim vanjo. Ooo, če bo danes takšno letenje... se mi smeji. Bohor me strezni, saj je en sam drmr, pobrat pa ne pa ne. Mislim, da sem nekje na Ravnem logu srečal helikopter, ki je globoko pod menoj letel v nasprotni smeri, proti Senovem. Res ni mira pred temi beštijami. Tako se preguncam čez, do Skalice, ko je Rudenik v dosegu. Piha z vseh koncev. Spodaj JV, višje J, zgoraj pa JZ. Napredujem (pre)počasi in nekako se sprijaznim, da danes ne bo nič z Gorenjsko in se prepustim razmeram. Rezervni plan je do Maliča, potem pa po severni strani Kozjanskega nazaj proti Bizeljskem. Ampak danes je borba za vsak meter. 

Na preskoku proti Rudeniku sredi doline nekaj prdne in to uspem obrnit, da me vrne v življenje nad 1,7k. Odnaša me na sever, pa še malo nazaj. Ne upam se spustit čez Kozjansko, v logistično puščavo, zato porinem naprej proti Rimskim ter dobim za nagrado nekaj čez 1,8k. Dobro, zdaj pa čez, na Malič. Vmes še malo popravim, a lepo tonem. Debelo iščem breg, kamor bi se lahko še naslonil in pa morebitne pristanke. Greben, na katerega sem ciljal, ne da nič, kar bi znal uporabit, pa se vržem naprej na kuclje V od Laškega, kjer me nekaj zvija, a se že bolj osredotočam na pristanke. Poskusim še nad pivovarno, kjer sicer nekaj prdne, na ne dovolj, da bi tvegal nizko vrtenje. Pojma nimam od kod in kam piha, vsak dim kaže drugam. Čez Savinjo iščem pristanke, ko nad nekim kuriščem vidim ptiča vrtet. Grem poskusit v dim in res nekaj da, pa spet ne upam tako nizko na ostro obrnit ter zgubim ptiča in tistih nekaj deset metrov dobljene višine. Priznam poraz in lepo sedem na prvi travnik blizu ceste. Poleg je košato drevo z bogato senco za počitek in zlaganje. Ajd, nimam si kaj očitat, to znam v teh razmerah in s tem sem danes zadovoljen.

Med pakiranjem pokliče Drago, da je na štacjonu v Celju in gre čez pol ure na vlak, naj se mu pridružim. Na hitro zmečem  opremo skupaj in se podam na misijo nemogoče - ujeti vlak v Rimskih. Nimam časa preverjat vozni red, le hodim in štopam. Pa se le zgodi. Na koncu kolone za avtobusom le nekdo ustavi in me vzame - žal le malo naprej, do Rimskih. Super, morda se bo le izšlo. Prijazno me zategne prav na postajo. Hvaležen. Poskušam ugotovit, na kateri peron pride vlak, ko kliče Drago, da se je zmotil za deset minut. V tistem vidim prihajat vlak na drugi perom. Tečem ko nor skozi podhod in še ujamem vlak. V Zidanem mostu med prestopanjem skočim še po pivi, da z Dragotom nazdraviva in zalijeva dan. Na Bregu kolega izstopi, da stopi po avto, mene pa vlak odpelje domov. Še kratek hajk s štacojna in sem doma. Irena ima čas šele po deveti, ko bo že pošteno zmahana od dneva, zato združim prijetno s koristnim in pod večer lepo odkolesarim na Orešje. Pol ure do Bizeljskega, 50 min do gradu in na koncu ura in dve minuti do klobase na spokojnem startu. Krasen zaključek dneva.

Gabi in Wosa sta ponovila mojstrovino starta s Švarča v vzhodniku - direktno na Šedem, pa tam pobrat na vzhodnem robu in na sprehod tam okoli. Miha je kmalu zapustil hrib, a je potem lepo pobiral ravnico - tam kjer so nama prej ptiči kazali steber. Drago je bil z  Lisce pod Maličem že v škripcih, vendar se je izkušen orel rešil in nadaljeval čez Celje, šlo je do Vojnika. Z Maliča je Tibor krasno potegnil do Veternika in skoraj bi prišel nazaj. Grajžel je tudi potegnil na vzhod, pri Slivnici pa čez dolino do Vojnika in Dragu čez glavo naprej do Velenja. To se je dalo danes v naših koncih. Glede na razmere niti ni bilo tako slabo.