21.4.2022 (čet), Pod oblačnim pokrovom

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2477260/

Včeraj nam je Joc podaril lepo jadranje nad Lisco. No nekaj je pri tem imelo tudi vreme z močnim gradientom in pa preostanek sončka. Za danes ostaja napoved močnega gradienta, sonca pa ni, oziroma je skrito nad oblačnostjo. Ampak tudi po takem smo že leteli. 

Wosa je včeraj napovedoval, da gre danes na Švarč (lahko njemu s takim šihtom), a se je na Uroševo povpraševanje o popoldanskem letenju odzval s slikico z nogic z Lisce. Samo skok dol. Je pa Lorger lepo pojadral, da ga je ujela arsova kamera. Uroš se odpravi na svinjsko. Sam se borim z demoni in se sprijaznim, da danes ni za rinit v luft. A hudič ni dal miru in pokličem Miha, če je za hec. Je, a šele čez eno uro. Odlično, saj sam ne morem prej. Glede na včeraj bi znalo tudi pozno prijet. Šiht skoraj polno končam, odpicikliram domov, spustim Izo in jo po novem nahranim (brikete raztresem po travi, ona pa jih išče, se zabava in hrani). Irena predava, Izi zaupam, da ne bo delala pizdarij in jo pustim zunaj ter oddrvim na Bizeljsko, kjer na pristanku že čaka Miha. 

Ko prideva na start, je prvo kar vidim, jatica ptičev, ki vrti zunaj, kakšnih 150m nad startom. Uuuu, dela! Ni čudno; spodaj je 14,5°C, na startu pa 10,5°C! Najprej osvobodiva zapleten žakelj in se na hitro pripraviva. Grem prvi. Lep start v ravno pravem vetriču. Zagrabi in nad start se vrnem precej višje od vrha kuclja. Juhej! Sledi malo drajsanja sem pa tja, ko je treba poskusit na hrvaško stran. Pridem nad anteno in slišim nenavaden zvok, nato pa še zagledam helikopter pod seboj. Fak, danes je četrtek in armejci se igrajo popoldan! Beštija se je pripeljala nizko nad Sotlo med hriboma in nadaljevala nad cesto proti Bizeljskem. Skozi glavo mi je šel filmček, kako je nekoga sklatil rotor za precej oddaljenim helikopterjem in minilo me je leteti čez njegov rep. Raje grem nazaj proti startu, od koder leti Miha. Tulim mu o helikopterju, a me ne sliši. Ok, itak je že odšel, upam da se je vrtinčenje za njim že razkadilo. 

Po drugem obračanju zahodnega dela grebena tu ni več kaj iskat in grem res pogledat na hrvaško. Sicer nižji kot prej se vržem čez. Tam ne zagrabi, spusti pa tudi ne. Ptičev je sicer cel kup, a si pomagajo za mahanjem. Ni fer. Poskušam s tehniko dolgega drsenja ob bregu, brez nepotrebnih zavojev in se res poberem nekaj metrov, vendar jih tudi hitro zgubim, tako da sledi le še reševanje na slovensko stran. Miha še visi nad anteno, spodaj pa ne dela več. Skupaj, on zgoraj, jaz spodaj, narediva še en krog in v pristanek.

Super pol urce poznopopoldanskega lufanja brez sonca, pod oblačnim nebom. 

Doma sem še pred Ireno. Iza me pričaka na dvorišču, pridna. Čas je še za laksnaje okoli hiše, vključno s popravljanjem laksarce.

 

20.4.2022 (sre), Jocov memorial

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2477017/

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2477076/  (HF)

album Jocov memorial 20.4.2022

Leto je spet naokoli, že enajstič. Gabi je je že pred dnevi pognal organizacijo pohoda. Ker je vreme po čudežu sodelovalo (včeraj dež, danes delno oblačno z močnim gradientom in JV sapicami), se nas je kar nekaj nabralo. Sam sem malo nihal z odločitvijo, kdaj it, se usklajeval z Mitjem in se na koncu zmenil s Tomom za ob 16h na Kompoljah. Tam je bil že Mitja, malo za menoj sta prispela še Uroš in Wosa. Gabi sporoči, da ne more, Tinkara ima nastop. Tomo nas je vse skupaj zategnil do Čučnika. Vmes ugotovim, da sem v avtu pozabil telefon in denarnico. Ajme, pa tak blagajnik! Drago je šel že dopoldan peš gor in eno odletel ter pristal nazaj. Pred nami sta šla gor še Stane in Roberto, ki sta vmes odletela in sta bila opažena med našo hojo gor. Nekje pod bazami je bil viden tudi Drago, gledali pa smo tudi A.Mirta, ki je nad Kompoljem visoko navijal. Uh, dan dela. Ampak ne za nas, mi smo dan spustili. Nekje pri Jocu srečamo še Markota, ki je šel gor iz Zidanega mosta (brez krila, ki je na servisu...). Počasi sopihamo gor ob obujanjem spominov na dogodek pred enajstimi leti.

Na staru lepo vleče gor. Malo razmišljam, ali takoj v zrak, ali pa se še malo podružimo. Pretehta slednje. Ajd, en mali pir na Jocov spomin. Mitji se mudi in takoj odleti v dolino. Ostali gremo na teraso, kjer je na soncu prijetno toplo, ko pa se sonce skrije za oblak, pa pošteno zahladi. Iz malega pira zraste velik, pridruži se mu pa še enolončnica. Klobasa nad nami ves čas veselo plapola gor. Ko vse zmažemo in spijemo (trije s cotami se držimo nazaj), gremo v zrak, da se sapa ne obrne. Že vse čas mi je žal, da nisem vzel bunde, saj ni nobene sparine. Med pripravami me že pošteno zebe v roke, pa si potem nadanem kar zimske rokavice, da bi se v zraku malo pogrel. Medtem se na startu pojavijo še Drago, Roberto in Stane. Drago, ki je medtem odletel še drugo (lepo) rundo, nas nekaj draži, na kak prelet da gremo.

Odletim prvi. Zagrabi. Najs. Malo do Male Lisce, pa nazaj. Greben drži. Tam okoli doma se da celo nekaj povrtet. Potipamo še spredaj. Drži. Lepo presenečenje! Povrtavam minimalke in gre proti 1,3k. Svinjsko mrzlo je, kar čutim predvsem v rokah. Oziroma ne čutim, saj me je pošteno zanohtalo. Poskusim proti Ledini, a  je vse mirno. Ja kaj pa naj bo ob skoraj sedmih zvečer?! Obrnem nazaj proti Lisci, a ocenim, da je ne bom več dosegel za pobiranje, pa grem še na Razbor in čez Breg pristat na Kompolje. Uroš jo je z Lisce potegnil proti Radečam in zdelo se mi je, da na Čelovniku še pobira. Dragota opazim pristajat na Bregu, Wosa je še visoko in dela akrobacije. Pristane pri meni. Oba svinjsko zadovoljna, bolj od svinjske bolečine v odtajajočih se rokah.

Uf, kakšno lepo presenečenje nam je podaril Joc. 

Wosa odšiba po Lučko, Drago pa pokliče, naj pridem ponj na Breg, kajti ni vedel, da ima Uroš avto na Kompoljah. Urediva in končno urediva plačilo za stroške postavljanja žaklja na terasi na Lisci.

Odpeljem se še na Dovško do Irene, a je ni doma in in dosegljiva na telefon. Ko se že peljem domov, pokliče nazaj in pove, da je bila zunaj s praznim telefonom. Škoda.

Orešje, 13.4.2022 (sre), Kratko, a sladko

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2475221/

Vreme je teoretično fajn, a leti se ne. No, vsaj pri nas ne. Med vetrovnim torkom in četrtkom z zahodnikom Mitja izbrska letljivo sredo in zbobna odpravo na Lisco. Sam nekako nimam prave volje za nič, še za Lisco ne. Vreme spremljam bolj od daleč, odzivi pa potrdijo sum, da ne gre za big day. Letet bi pa se prileglo in Orešje bo tapravo za mala pričakovanja. Miha je zraven.

Zjutraj registrirat golfa, podelat šiht in ob enih na pristanku že poberem Miha. Gor lepo zdravo vleče, ptičev ni veliko, tistih nekaj pa se bolj vozika sem pa tja po grebenu. Razmišljam, da to lahko bil dan za Orlico, da zares poskusim po južnih kucljih do Sromelj pa nazaj. 

Tokrat me kolega spusti naprej. Spet en tistih trapastih startov, ko te krilo toliko dvigne, da lahko le poskakuješ na prstih ene noge naprej. Nekako tako sem se skobalil v zrak. Balončki obetajo, pa spuščajo. Miha tudi odleti in gre na anteno, kjer ga lepo jemlje gor. Odšibam za njim, on pa nazaj na start, ker je tam kao mene držalo. Heh. Antena mi ne da nič, vidim pa zunaj tiče, ki vrtijo nad Sotlo med hriboma. Ker sem bil še nad vrhom, se odločim poskusit. Res pod ptiči malo popravim in udobno priklopim hrvaški hrib. Tam spet brbota, a ne zagrabi takoj, moram malo praskat po bregu, da najdem stebriček na skoraj carskih 0,9k. Višine je zdaj dovolj za podaljšek proti Tuheljskim, pa poskusim, do kod gre, da se lahko še vrnem. Tik preden bi se obrnil naletim na naslednje dvigalo, ki podari še en podaljšek. In potem še enkrat tako. Krasno. Na 1,5k nad Tuheljskimi toplicami! Poigravam se z mislijo, da je to pravi trenutek za potegnit na Donačko, ampak se ustavim. Danes je lokalni dan. Z dano višino grem potipat še malo naprej, pa ne zdržim daleč in obrnem proti avtu, dokler je še kaj višine. 

Nazaj gre ne kaže dobro. Enkrat se še malo poberem, ampak me odnaša nazaj. Nisem čisto prepričan, če bom sploh prišel čez spodnji grebenček. Široko odprtih oči gledam za zaplatami trave med vinogradi, hosto, hišami in žicami. Nekako se privlečem čez in  na južni strani se tonjenje ublaži, celo vario se oglasi tu pa tam. Plazim se nizko nad drevesi in strehami ter upam, da se mi ne udre. Za kakšno vrtenje sem itak prenizek. Na koncu se še kar dobro izteče, saj se privlečem čez Sotlo in točno urco po startu lepo pristanem na travniku nekaj sto metrov od Mihatovega avta. Uf! Ta zadnji del je bil kar stresen.

V tistem pokliče Miha, če sem že na Madžarskem, ki sem jo v hecu napovedoval. Čez minuto je pri meni s piksno piva. Opremo v rinfuzi stlačim v avto in greva nazaj gor. Še vedno kaže lepo. Kolegu predlagam, naj gre še enkrat, ga potem poberem, pa ni za in posloviva se. Na startu še malo pohendlam, pospravim opremo in nekaj trenutkov posedim na kraju z dobro karmo.

   

Lepo je tu.