https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2440780/
Ni kaj modrovat. Dvakrat scurel ko kanta. Gabi se je od prve pobral in lepo pokruzal. Torej se je dalo.
Sem pa vsaj hodil.
Po včerajšnjem razvajanju na Orešju, pred družinskim vikendom me napoved in razmere po šihtu odnesejo še na Švarč, kamor se odpravlja tudi Gabi. Na poti se pomnim, da sem doma pozabil jakno. Na srečo ima kolega še eno v avtu, tako da ni bojazni, da bi zmrznil na 2k. Gor lepo vleče, a crkne, ko sva pripravljena. Gašper sicer vidi neke stebre pred startom in gre v nulo ter se spajsa nad greben. Tudi sam posilim start, vendar v alpininih copatih se ne morem spravit v vrečo in tako viseč na gurtnah lovim coto in se spravljam v zic. Ko sem not, gre pa le še dol, medtem ko Gabi nekaj deset metrov nad menoj lepo suče. Spakiram in v 23 minutah sem peš nazaj gor.
Spet lepo vleče, a ko sem pripet crkne. Zatrmarim, da ne grem v zrak, dokler ne povleče. Tako čakam menda ene pol ure, ko izgubim živce in potegnem v pozitivno nulo. Na robu mi ne zagrabi, ampak me le še bolj spusti in pol metra nad bregom ter par metrov pred drevesom prekinem vse skupaj. Odbemtim in odšvicam nazaj gor. Gabi kliče in razlaga, kako super letenje je bilo, da so stebri bolj zunaj. Ma, ja.
Še čakam, a ni nič bolje, pa se še enkrat vržem v nulo, se bolj naslonim na breg, ki spet ne da nič. Grem nad pristanek, kjer vrtim neko nulco, a je dovolj en krog, da me spusti v pristanek. Jebiga, ni moj dan.
Čeprav je Gabi prej ponudil prevoz, se mi zdi higienično, da sam odnesem rukzak do avta.
Kdor ne leti, naj vsaj hodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar