Gozd, 11.9.2021, Pravljica v Karavankah

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2441376/

Noro lepo septembrsko vreme nas vleče letet, a ni vsem dano. Mene v četrtek odnese na Orešje, kjer doživim dobro urico tega darila narave, v petek pa še na Švarč, ki mi ohladi glavo, da se sprijaznim z dejstvom, da čeprav lepo zgleda, ni nujno letljivo. Ne za vsakega. Gabi namreč odleti lep krog. 

V četrtek tudi izvem, da nimam zagotovljene postelje na odpravi na Stol, pa posvetim vikend družinskim zadevam. V petek sicer Mitja sporoči, da se je našel prostor še zame, Gabi pozneje pove, da so odpovedali vsi dodatni člani odprave. Ma, načrt sem že spremenil in ga ne bom še enkrat.

V petek zvečer in še v soboto zjutraj Ireno prepričujem za izlet na morje, a ne gre, ker je treba naredit torto za Maruško, ki v nedeljo praznuje. Vmes Gabi išče sopotnika za na Gozd. ?!? Glede odprave na Stol kaže na razpad sistema.

Po mirnem sobotnem jutru Irena predlaga, da greva še midva na Gozd; ona hodit, jaz letet. Ker na Gorenjskem ni toliko ambrozije, se mi zdi to ok. Nimam pojma, kakšne so razmere. Ko soproga konča torto, jaz še zaključim z vrtnarjenjem okoli hiše, se ob 12h odpraviva od doma. Kot se običajno odpravljamo od doma.

Opcija je še, da greva gledat Lenarta na Planica 400, a sva že malo pozna, saj štarta ob 13h, ko sva še na AC pri Kranju. Greva na Gozd. Na parkirišču opazujem Gabija, ki se nekaj pajsa nad planoto. Ne kaže dobro. Irena se odloči, da jo mahne kar na Kriško (1,5h) mene pusti na startu rekoč, naj si privoščim, da pride pome kamorkoli. Hja.

Na startu ni nikogar (razen (menda) natakarice), piha v rafalih iz vseh koncev. Fantje se na četu javijo malo izpod vrha Stola. Pa so le šli. Gabi se javi s Kriške, kjer je pristal po uri in pol borbe z Gojzda. Ajme. Morala je na dnu, a imam plan: scurim, pa peš gor in nekje bom že srečal ženo, potem pa z dnevom naprej.

Nekaj po drugi odletim. V redu, a mi ne prime. Kaže na vzhodnik (sklepam po prejšnjem opazovanju Gabija), pa grem na vzhodni rob. Voila! Hitro sem nad Kriško, kjer je kolega tudi pravkar štartal. Gor ni sparine - treba se je prilagodit novemu stanju in nataknem si debelejše rokavice.

Prejšnje dni sem gledal treke po Karavankah in študiral možnosti za dolgo želeni let nazaj v hribe, na greben Košute. Ena varianta je tudi preko Storžiča pa po hribih severno do Košute. Danes sem aktiviral to (željo). Ko zašibam na vzhod, Gabi sprašuje za plan, pa mu povem to in ga nato izgubim (izkaže se, da radio ne deluje najbolje). Seveda Storžič ne da, pa grem naprej na Zaplato, kjer obrnem, saj nočem tam tvegat še kake curaže.  Na Kališču (kjer me Oudie (zdaj) opozori na zajlo, na katero se je spomladi obesil Drago) le dobim raketo na 2k, kjer je vrh Storžiča že kar blizu. Gledam nekega pilota, ki ga suče v bazo nekaj nad vrhom. Zadaj je vse v ravno prav razporejenih bazah. Mislim si, če mi tu uspe pobrat nad vrh, nimam več izgovorov, da ne porinem čez, na severno stran, pa proti Košuti. Take priložnosti ne bo več kmalu.

In res, nekaj metrov naprej zapnem steber v bazo nad Storžičem. Treba bo it in grem proti kumulustradi, ki vodi do ciljnega grebena. Nori razgledi! Baze zaugajo, vrtim po robovih, da sem na varnem. Do grebena sploh ni treba, ker že na Plešivcu na 2,3k bežim iz baz. Sprašujem se, kje je tu jebena žičnica, saj Oudie vsake pol zavoja začne tulit o airspace-u in prekinja vario. Res divji rokenrol. Pred grebenom lepo dela, a vem, da se tam ni treba vsega vrtet, saj gre dobro z gasom. Spomnim pa se nekoga, ki je pred dnevi pristal tam na planini, ki je menda tudi že koga prej prizemljila, pa vseeno poskrbim, da ostanem visoko. Spet mešanica varia in tuljenja o airspace-u. Potem le pogledam zaslon in vidim, da se gre za avstrijski zračni prostor, ki sem ga naložil. Seveda, saj vozim po meji! Srečam en par pa enega osamelca v nasprotni smeri. Gledam Kofce, Veliki vrh pa preletim višje. Vem, da se Begunjščico priklaplja z višine Velikega vrha, a mi ni čisto vseeno. Zdi se mi, da me zahodnik ustavlja in se bom zapičil v sedlo Preval, vendar ga Cure lepo reže in Begunjščico udobno priklopim na pol brega med Prevalom in vrhom. Spet malo pocvikam, a hrib da in kmalu sem krepko nad vrhom. Stol je v doletu. Tam še popravim nad vrh in grem pod bazami še do Vajneža, kjer sem se namenil obrnit. Ampak dan je predober. Sem pod bazo na skoraj 2,4k, dneva je še nekaj in Golica je doletu. Grem. Uživam v pogledu na Koroško, na Dravo. Golico krasi krasna baza, a ne zagrabi. Naslonjen na breg rinem naprej in hribu dopovedujem, da nimam prav nič proti Golici, da je to prav dober komad. majkemi, le ne me zdaj spustit. Bil sem uslišan do baze. Ajd, grem še en hrib naprej, Višine je dovolj. Še malo naprej. 30km od starta obrnem pred Dovško Babo. Šlo bi še naprej, ali pa čez dolino v Julijce, ampak danes je cilj povratek, da Ireni ne nakopljem nepotrebne logistike. Nazaj gre zanesljivo. Golica do baze na 2,4k, le okrog zahodnega roba Vajneža me malce ustavlja, a za vogalom gre takoj gor do poznopopoldanske baze, pod katero pridem do Stola, tam pa še popravim v bazo na 2,4k. Počasi me že trese od mraza. Seveda, saj sem pretežni del popoldneva nad 2k, oblečen pa sem še dokaj poletno (švic majica pod softshell-om in čez windstoper). Grem na Dobrčo, ki je v zanesljivem doletu, a ne da nič. Ni, hudega z 1,6k je Gozd v dosegu, a proti 18h tudi Kriška ne da nič. Nekaj pilotov mi pokaže uradni pristanek. Pod seboj vidim naš avto, ki se ustavi za cesto. Stoposto Irena. Zakrožim nad njo in se derem pa nič. Kasneje pove, da je na lajvtreku skušala locirat, kje za vraga sem. :)). Včasih je lažje, če pogledaš skozi okno. Pred pristankom še nekaj zbijam višino in nato pa nerodno pristanem, saj na koncu prevlečem krilo, da s kašnih dveh metrov čmoknem dol (malo boli desna peta, a bolj boli sram pred dvema, ki tam zlagata).

Javim se Ireni in jo usmerim na pristanek.

Dejansko se je povzpela na Kriško in cela prišla nazaj. Pod dvema urama gor, urco in pol dol. Gor višinski počitek in užitek, spodaj v Zavetišču na Gozdu še okrepčilo, kjer opazi slikco, ki sem jo poslal iznad Dobrče in gre dol. Usklajen tajming, da bolj ne bi mogel bit.

Na parkirišču opazim Gabijev avto. Ko Lovro ni za skupno kosilo, pokličem kolega, kam mu dostavim avto. Pove da je s preostalo bando v Lescah na pici, pa greva še midva tja (google me pelje malo okoli riti v žep, ampak dobro, sva videla nekaj novega). Kolegi so bili že zbrani na parikrišču, a jih spravim nazaj na še en pir, medtem ko z Ireno pojeva.

Ja, zanimiv dan. Mitja je z Artikom s Stola odletel do Blejskega vintgarja, Marko pa z Mitjevo pohodno opremo malo manj (nekam čez AC), medtem ko je Wosa odletel v Vrata ali Krmo, a tam z 1,3k ni mogel pobrat in je pristal v Dovju. Gabi je s Kriške šel na Stol in naprej do Dovške Babe, tam pa čez Mojstrano v Krmo (Triglav je ostal previsok) in čez Mežaklo do picerije pri Lescah. Super let.

Mislim, da je to en zadnjih big days letos. Fantastičen dan (zame), upam pa, da dober tudi za Ireno, ki je to zakuhala.

Švarč, 10.9.2021, dve okoli kepe, da se ohladim

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2440780/

Ni kaj modrovat. Dvakrat scurel ko kanta. Gabi se je od prve pobral in lepo pokruzal. Torej se je dalo.

Sem pa vsaj hodil.

Po včerajšnjem razvajanju na Orešju, pred družinskim vikendom me napoved in razmere po šihtu odnesejo še na Švarč, kamor se odpravlja tudi Gabi. Na poti se pomnim, da sem doma pozabil jakno. Na srečo ima kolega še eno v avtu, tako da ni bojazni, da bi zmrznil na 2k. Gor lepo vleče, a crkne, ko sva pripravljena. Gašper sicer vidi neke stebre pred startom in gre v nulo ter se spajsa nad greben. Tudi sam posilim start, vendar v alpininih copatih se ne morem spravit v vrečo in tako viseč na gurtnah lovim coto in se spravljam v zic. Ko sem not, gre pa le še dol, medtem ko Gabi nekaj deset metrov nad menoj lepo suče. Spakiram in v 23 minutah sem peš nazaj gor. 

Spet lepo vleče, a ko sem pripet crkne. Zatrmarim, da ne grem v zrak, dokler ne povleče. Tako čakam menda ene pol ure, ko izgubim živce in potegnem v pozitivno nulo. Na robu mi ne zagrabi, ampak me le še bolj spusti in pol metra nad bregom ter par metrov pred drevesom prekinem vse skupaj. Odbemtim in odšvicam nazaj gor. Gabi kliče in razlaga, kako super letenje je bilo, da so stebri bolj zunaj. Ma, ja.

Še čakam, a ni nič bolje, pa se še enkrat vržem v nulo, se bolj naslonim na breg, ki spet ne da nič. Grem nad pristanek, kjer vrtim neko nulco, a je dovolj en krog, da me spusti v pristanek. Jebiga, ni moj dan.

Čeprav je Gabi prej ponudil prevoz, se mi zdi higienično, da sam odnesem rukzak do avta. 

Kdor ne leti, naj vsaj hodi.

Orešje, 9.9.2021, Trenutki lepe, tople zgodnje jeseni

F&H https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2440520/

F https://xcglobe.com/flights#show-flight/2440474/ 
F https://flysafe.io/flight/view/DX280pjTckRjORC (le s prijavo)

INTRO - Po Veterniku, v četrtek, 2.9.2021.

Za petek je napoved ubijalska, pa se Gabi ni Drago odpravita na Dražgoše, v upanju na Triglav, ki ga je v četrtek obrnil Rok Lotrič. Sicer se razmere malce poslabšajo, a vseeno odnorita do konca Stola in nazaj na Ratitovec na pivo z Rokom, ter se okitita s stoticami. Medtem Uroš doma poveže Bohor in Kum ter pristane nazaj na Lisci. Ni švoh.

Sledijo še lepi dnevi (v nedeljo iz Logarske doline vidim nekoga vrtet do baze nad Mrzlo goro (ali tam nekje), a leta ne najdem), a v naših koncih se spet igra banda NATOvska, pa smo bolj prizemljeni. Razen Dragota, ki ga ne moti, če mu reaktivci grmijo nad glavo.

Ta vikend (11.-12.9.) je načrtovana H&F odprava na Stol ali nekam tam. Ne vem natančno, ker se zadnje čase ne posvečam temu, saj to organizirajo mlajši kolegi. V četrtek pa je že dobro vedet, kako in kaj. Izkaže se, da je že vse zorganizirano in dogovorjeno, a sem nekako izpadel iz igre. Hja, kaj čmo.

Vzporedno se dogovarja za letenje. Večina gre na Lisco, Mitja po šihtu na Orešje, pa se zmeniva. Sicer gre on malo prej, pa peš, jaz si pustim pešačenje kot opcijo za morebitno curažo in grem kar gor, kamor prideva istočasno.

Razmere so klasične za vzhodnik. Včasih lepo vleče gor, potem pa popolnoma nič. Nebo je prepredeno z visokimi cirusi, ki malo ubijajo sonce, a ne pretirano. Mitja celo vidi, kako se za startom delajo bazice, a so zgleda tako rahle, da jih sam ne opazim.

Prijatelj prvi potegne z lahko coto, ki je pravkar prišla s servisa, vendar ga ob odletu nekaj splete in prekine. Vse ok. Počakam, da zastava na hribu malce zaplopola in potegnem. Začuda gre vse ok.

Nad skalami nekaj zagrabi, tega se oklenem in se spraskam nad hrib. Kot kaže, sem zadel prav začetek cikla in se odvrtel na za dan in uro neverjetnih 1,7k. Kolikor mi je bilo na startu malo žal, da sem se oblekel v jakno, sem bil zdaj tega vesel. U, kašni razgledi! 

Načrt za takšne višine in lokalno letenje je bil seveda že prej pripravljen. Hop na Špiček, pa da vidimo, če bo tam kaj, pa potem na hrvaško stran, pa na Bizeljsko iskat trikotnik in pristat nazaj. Špiček udobno obrnem, da pa nič. Za nazaj ciljam grad, na poti pa se spet lepo poberem, da je treba porinit ven nad ravnino. Pobiranj ni, ne gre daleč, obrnem, najdem neko švohceno  in močno zaneseno dviganje na bizeljskim hribom. Že se vidim pobirat pri anteni, ko me pa prav tam splahne v poden. Poskusim še srečo na mestu, kjer sem se zadnjič spajsal s podna, a je vse mrtvo. Na pristanku že kaže rahel SV. 

Ma, dobro. Čeprav se načrt ni čisto posrečil, sem več kot zadovoljen z dnevom.

Sledi še en hajk nazaj gor, malo hlajenja, pa domov še malo pobrkljat okoli hiše.

p.s.
Naslednji dan me pokliče MitjaK in mi pove, da je našel prenočišče še zame. Prijazna poteza. Zelo prijazna. Prijateljska. Vendar ne grem, ker mi je že vse skupaj dol padlo in sem si vikend zastavil drugače. 

Veternik, 2.9.2021, lep, a kratek poskus

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2438240/

Konec tedna sem na četu navrgel Veternik v četrtek. Tako je takrat šlogala vremenska napoved. Ni hudič, da Drago v sredo pokliče, da bi šel poleg. Sam sem že skoraj pozabil. No, ja za poskusit je. Sicer se obeta super letalno vreme za vikend, a takrat greva z Ireno v Logarsko dolino. Ok, poskusimo z Veternikom. 

Pridruži se še Miha, ki ga prosim, da pobere Dragota, če se meni kaj zalomi v službi, saj sem sam. Vseeno se mi steče, a Miha je že dvignil legendo na brežiški železniški postaji še preden sem sam odrinil ponj. Dobimo s v Kozjem, gor peljem jaz. Smo pozni in mudi se že, kolega odšibata na start, sam se še preoblečem in poklepetam z lastnikom dvorišča. Na startu SV lepo vleče gor. Veternik je dobra izbira za danes. Baze se bohotijo nad nami. Hitimo v zrak. 

Ko pakiram še zadnje stvari, ne najdem denarnice. Seveda sem jo imel s seboj, saj sem na poti še kupil vodo, pa tudi iz avta sem jo vzel (potem ko sem najprej vse, s telefonom vred pozabil v avtu). Denarnice ni, stečem nazaj do avta, kjer je tudi ni. Fak! Torej je nekje na poti do starta. Zagledam jo na 100m tik pod strartom. Uf, rešeno. Onadva sta seveda že zdavnaj pripravljena in odletita. Dokler se še sam do konca pripravim, ju že ni več videt, pred vzletom pa opazim Dragota, kako povrtava nizko nad Kozjem. Hja, loterija.

Lepo odletim, a malo stran od brega ni nič in le tonem. Bemusunce! Zapeljem nad naselje, kjer je Drago prej nekaj vrtel. Zdaj že zlaga na tleh, Miha pa je na drugem koncu že pospravil. Tik pred pristajanjem vario nekaj piskne. Nežno zavrtim in lovim nulco, ki se počasi okrepi v rahlo dviganje. Uspem se spajsat nad višino starta, na malo pod 900m, tam pa se mi ustavi kljub temu, da je zgoraj lepa baza. Zadovoljen s še enim pobiranjem s podna. Gledam naprej proti Bohorju, a scincam, zdi se mi, da sem prenizek za preskok. Vržem se na greben Z od Kozjega. Tam se spet mic po mic spajsam nazaj na 900m. Gledam ptiče, ki malo nad menoj lepo navijajo proti bohotni bazi, a ne najdem jedra, le balončke, ki pa jih ne znam zapet. Poskusim še malo naprej proti Z, kar pa je zgrešena poteza, saj me splahne v poden in pristanek je neizogiben. Malce boleče, ko gledam razkošen, s kumulusi okrašen dan. Ampak tako je.

Na četu vidim, da sta Miha in Drago že na poti gor, kar stari potrdi še po telefonu. Zveni precej slabe volje. Odpravim se proti Lesičnem, ko Miha pove, da je Drago odletel, on pa pride pome. Kasneje vidim, da je malo pojadral in pristal na bregu pod vzletiščem.

Ko v Lesičnem pijeva slabo zasluženo pivo, pove, da je dobil prevoz pri nekem lokalcu, ki jih je že zadnjič peljal gor, Drago pa je šel z njegovi avtom. Zaradi logistike se ni še drugič spustil v dolino. Drago pa je medtem tudi pristal, tokrat na Senovem, kjer ga je spustilo, potem ko je v drugo lepo pobral Veternik.

Medtem sta Wosa in Gabi (sploh!) krasno odletela s Švarča. 

Zadovoljen s pobiranjem s podna nad Kozjem, nezadovoljen zaradi scincanja za preskok na zavetrno, a osončeno stran. Bo treba kdaj malo tvegat.