http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2419662/
Končno se je naredilo pravo poletje. Čez vikend je bilo kar malce pretoplo za kolesarjenje ob morju, a je še šlo. Rahla burjica je bila dobra klima. V ponedeljek burjica pomaga prekmurskim vitlarjem (DČ), v torek se že otipava Lisco, za sredo pa tudi dobro kaže; spodaj vzhodne sapice, zgoraj še vedno severne tendence. Mitja bi šel popoldan na Koričko. Gabi z ekipo se zgodaj (spet) odpravlja na Lisco, danes menda letet, ne tandemirat. Nekako se mi ne gre na Koričko, ker se obeta vzhodnik. Predlagam Orešje, a ni kandidatov. Dopoldan nebo pokriva koprena, da se še Gabija loteva malodušje, a proti poldnevu razpade in ekipa odrine na Lisco. Sam se nekako ne odlepim iz službe, vmes šlogam, kam it. Kaže, da so pri nas bolj SV sape, na Orešju pa tudi kdaj obrne na na JV. Veternik? Ob dveh se le skidam in odnorim na Orešje. Komaj pridem do tja, saj je Lenartov golf brez sape. Na servisu so spet pozabili nataknit cevko, preko katere se krmili turbo.
Na Orešju je lepo, le klobasa kaže bolj dol. Med službenimi telefoniadami opazujem razmere in dojamem, da je danes bolj verjetno letenje z Veternika. Hop v golfeka in hop na Veternik. Tam pa je tapravo. Na startu lepo vleče gor. Ok, odletet se bo dalo, potem pa da vidimo. V tudi hajk iz Kozjega ni švoh možnost, da le malo pojadram prej.
Ko se že pripenjam, vidim nekoga s traktorjem pri vkopani hiši, kjer sem parkiral. Čez travnik se derem, če avto kaj moti, a možaka ne slišim dobro. Ni kaj. Čelado dol in stečem do avta, kjer se dogovorimo, da s parkiranjem tam ni težav, če grem letet. Ok. Odšibam nazaj, se do konca pripravim in ... veter crkne. V prvi sapici odletim, zrak zagrabi.
Podrgnem greben, poskusim zunaj in zacurim. Poberem se lepo nad start, a si ne upam nazaj, proti Švarču. Grem poskusit na greben, kjer ni nič in se rešujem nad Kozjem. Poberem se skoraj na jurja, sem že krepko zadaj, a Resnik se mi zdi še predaleč in še drugič scincam ter zacurim proti Kozjem. Rečem si, da je danes očitno dan za letet, pa sklenem obrnit Kum in pristat v Radeče. Za kaj drugega je že prepozno. Sreča mi je mila in še tretjič poberem. Tokrat se s pod 0,9k le spustim proti Resniku in z velikimi očki oprezam za pristanki. A lej ga tiča, na južnih pobočjih začne res brbotat, tega se oklenem ter se v zaveterni termiki zvrtim na skoraj 1,9k. Zdaj se že se malce grajam, da bi se lahko bolje oblekel, a ni sile, le tahuda vročina je popustila. Bohor je mala malica, hitro in udobno prigasiram med Rudenik in Ješivec, malo popravim in odgrebenarim naprej. A breg ne da, čisto spusti pa tudi ne. Pod startom na Lisci gledam klobaso, ki kaže gor, nekaj deset metrov nižje pa tega ne čutim. Obrnem vsak pisk, a ni nič uporabnega. Poskusim še nizko se naslonit na Radež, ki me ignorira. Na srečo je glajd dovolj dober, da se udobno privlečem do Loke, kjer pristanem ob železniški postaji. Ves čas nisem srečal nikogar, le po pristanku opazim nekoga, ki iznad Lovrenca rine proti Lisci.
Takoj se vprašam, kdaj bo vlak. Sredi tedna bi že morali voziti. V tistem ga slišim prihajat od Radeč. Namolzem coto in še pripet stečem na postajo, a vlak stoji na drugem peronu in itak spelje. No, ni hudega, čez pol ure gre naslednji.
Irena ponudi da pride pome, a vseeno vprašam Mitja. Na koncu me v Brestanici pobere Manja, ki gre še na grob staršev. Poznopopoldanski Veternik je seveda lep in spokojen, vreden obiska. Dan rešen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar