Orešje, 28.6.2021 (pon), Reset po ekstemnem Lago di Idro

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2423280/

Lago di Idro mi je dal vetra, pot domov pa je še začinila vse skupaj. Prvi dan službe me ni ubil, sprostil pa tudi ne. Po šihtu gledam okoli, gledam AVP, za Orešje pravi 3-5m juga. Hm?! Doma čaka kosilo, a Irena je na neki konferenci. Hm?! Pravi, da nima nič proti, da jeva malce kasneje, le kruh naj kupim vmes. Objavim poziv na Vzhodni ligi in odšibam (malce prehitro...). Beli ne more, Miha se oglasi, ko sem že gor.

Lepo vleče, klobasa je čudna; nekaj je navita. Ptičev ni. Vroče. Globoko upam, da ne bo treba pešačit. Start je ok, le močno me požre dokler ne pridem ven. Tam zagrabi. Po napovedi naj bi kar delalo, pa se odločim poskusit vsaj malo napihnit ta naš peskovnik. Nad gradom gre skoraj do 1k, kar me naravnost prosi, naj skočim čez, na kucelj nad svetimi gorami. Na 0,8k, ko ni nič si premislim in obrnem. Cure lepo reže na vzhod tako da v glajdu priklopim hrvaško. Tam nekaj balonira, drugega nič, tako da ne rinem predaleč. Preostanek preletim v iskanju še kakega stebra in pajsanju na vetriču. Kakšna blagodejna sprememba po klofadah nad jezerom. Urca sproščanja je bila dovolj, sledi še mehak pristanek poleg avta. Majkata.

Vmes Krigl sedmič zapored zmaga x-alps s stokilometersko prednostjo pred najbližnjimi zasledovalci. Ah, da ga vidim, kako bi se znašel na Orešju! 😜

Poštimam si opremo (treba bo še očistit ostanke lepilnega traku, s katerim je bila na naramnico sedeža pritrjena postaja), snamem in razpletem klobaso ter jo ponovno namestim (zdaj lepo kaže tudi švohnejši vetrič). Na poti domov Irena pove, da bo šla kar sama po kruh. Po poznem kosilu greva še v Točko po pico in jo peljeva Zinki.

Zvečer se izkaže, da današnje letenje le ni bilo tako nedolžno. Bi moral počet nekaj drugega.

Orešje, 20.6.2021 (ned), nedeljska sladica z jagodo na smetani

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2420960/

V nedeljo je prišla Zinka na žar kosilo. Letljivo vreme prestavi čas za žar na malenkost bolj zgodnjo uro, kar vsem ustreza. Pocmaril sem mesek, zalival ga bolj skromno, na koncu smo še malo posedeli v senci terase, kjer se posvetim še štrudlu. Odpravim se kmalu za taščo.

Na Orešju lepo vleče, dan je še živ. Na vzhodnem kuclju nad anteno nekaj navijem, a me bega Oudie, ki kaže prenizko višino. Po moje striže za kakšnih 150-200 metrov. Pa saj vidim. Grem še na hrvaško stran, kjer lepo nasučem, da me že drži potegnit naprej čez Kumrovec. Ampak ne, prepozno je.  Itak sem tu, da se malce prezračim po nedeljskem kosilu, ko je že priložnost. Potegnem proti Tuhlju, vendar sincam, ko do točke brez povratka ne dobim nič. Višine je dovolj, da se mimo tokrat mrtve cesarske vesi pripeljem do naše antene, kjer me pričaka lep steber. Z nekaj čez 1k malo tehtam med svetimi gorami in Bizeljskim. Slednje zmaga. Glede na JZ tendenco si izberem en vrh na Z strani ceste, ki pa me ne osreči ni se raje obrnem na Bukovje (ali kakorkoli se že reče tem hribčku med Bizeljskim in Orešjem). Tam posvaljkam neke sapice in se pustim odpihnit nazaj na Orešje. Pod anteno se uspem spajsat nazaj. Sledi še malo zezkanja in pristanek pri avtu. Dan rešen, tudi če nisem v avstrijskih alpah z xalperji. Mi kar paše tako.

Korička reber, 18.6.2021 (pet), otipavanje Cirnika

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2420227/

Zunaj vročinski val, v Avstriji se začenja x-alps. Pri nas južne sape, kaže na termično. Nevihte napovedane za gorski svet, tukaj ne. Mitja bi šel na Koričko. Ne more pred 15h, napoti me, naj grem prej z župnikom, ki bo takrat že gor. V službi Jaki pred dopustom še pade na mizo neka traparija, tako da ga šele ob dveh lahko odpeljem nazaj do vulkanizerja, kar se do minute natančno pokrije z Mitjevim klicem, da je na poti. Oba 1500 sva na pristanku in gledava Janeza, ki je že vzletel. Z avtom odšibava gor. Med hojo na start opaziva župnika, kako visoko suče proti bazi. Fak, mu je končno uspelo! Vesela sva za zanj. V tistem, ob 1515 se okoli vogala pripeljeta dva pilatusa. Bemjimsuncežarko! Katja zaskrbljena kliče Mitjo, ta kliče nekega pilota, ki mu pojasni, da sta bila bumbarja v ZG in se malce kasneje vračata v Cerklje. Očitno notami veljajo le za ene. 

Na startu lepo vleče gor, občasno ugaša. Spokava se v zrak, ki drži. Sledi nekaj drgnjenja in baloniranja, dokler na južnem vogalu ne ujamem stebrička. Lepo je šlo in sem se že videl pod bazo ter nato pod mastnimi oblaki proti Planini, a veselje se je končalo pod 1k. Ok, dovolj za na Cirnik, ki proti pričakovanju ni dal nič (ali pa sem se ga narobe lotil) in za tipanje doline. Kaže, da se je enkrat takrat veter že obrnil v jz, tako da okoli starta ni nič več držalo in treba je bilo pristat. Mitja je medtem že zaključil s pospravljanjem, župnik pa je malo pred menoj pristal en travnik višje, spet z vetrom (c,c,c..).  Menda se mu je mudilo nazaj na šiht, pa je šel čim bližje avtu. Mu bo treba povedat, da to ni vedno najbolje. Mitjo zategnem po avto, pa domov, danes brez zaključnega piva. Se je pa prileglo doma, na terasi.

Dan je tako odlično rešen. Šiht skoraj na polno, nekaj zanimivega letenja, doma pa tako, kot s šihta.

Veternik, 16.6.2021 (sre), Pajsanje z nagrado

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2419662/

Končno se je naredilo pravo poletje. Čez vikend je bilo kar malce pretoplo za kolesarjenje ob morju, a je še šlo. Rahla burjica je bila dobra klima. V ponedeljek burjica pomaga prekmurskim vitlarjem (DČ), v torek se že otipava Lisco, za sredo pa tudi dobro kaže; spodaj vzhodne sapice, zgoraj še vedno severne tendence. Mitja bi šel popoldan na Koričko. Gabi z ekipo se zgodaj (spet) odpravlja na Lisco, danes menda letet, ne tandemirat. Nekako se mi ne gre na Koričko, ker se obeta vzhodnik. Predlagam Orešje, a ni kandidatov. Dopoldan nebo pokriva koprena, da se še Gabija loteva malodušje, a proti poldnevu razpade in ekipa odrine na Lisco. Sam se nekako ne odlepim iz službe, vmes šlogam, kam it. Kaže, da so pri nas bolj SV sape, na Orešju pa tudi kdaj obrne na na JV. Veternik? Ob dveh se le skidam in odnorim na Orešje. Komaj pridem do tja, saj je Lenartov golf brez sape. Na servisu so spet pozabili nataknit cevko, preko katere se krmili turbo. 

Na Orešju je lepo, le klobasa kaže bolj dol. Med službenimi telefoniadami opazujem razmere in dojamem, da je danes bolj verjetno letenje z Veternika. Hop v golfeka in hop na Veternik. Tam pa je tapravo. Na startu lepo vleče gor. Ok, odletet se bo dalo, potem pa da vidimo. V tudi hajk iz Kozjega ni švoh možnost, da le malo pojadram prej.

Ko se že pripenjam, vidim nekoga s traktorjem pri vkopani hiši, kjer sem parkiral. Čez travnik se derem, če avto kaj moti, a možaka ne slišim dobro. Ni kaj. Čelado dol in stečem do avta, kjer se dogovorimo, da s parkiranjem tam ni težav, če grem letet. Ok. Odšibam nazaj, se do konca pripravim in ... veter crkne. V prvi sapici odletim, zrak zagrabi.

Podrgnem greben, poskusim zunaj in zacurim. Poberem se lepo nad start, a si ne upam nazaj, proti Švarču. Grem poskusit na greben, kjer ni nič in se rešujem nad Kozjem. Poberem se skoraj na jurja, sem že krepko zadaj, a Resnik se mi zdi še predaleč in še drugič scincam ter zacurim proti Kozjem. Rečem si, da je danes očitno dan za letet, pa sklenem obrnit Kum in pristat v Radeče. Za kaj drugega je že prepozno. Sreča mi je mila in še tretjič poberem. Tokrat se s pod 0,9k le spustim proti Resniku in z velikimi očki oprezam za pristanki. A lej ga tiča, na južnih pobočjih začne res brbotat, tega se oklenem ter se v zaveterni termiki zvrtim na skoraj 1,9k. Zdaj se že se malce grajam, da bi se lahko bolje oblekel, a ni sile, le tahuda vročina je popustila. Bohor je mala malica, hitro in udobno prigasiram med Rudenik in Ješivec, malo popravim in odgrebenarim naprej. A breg ne da, čisto spusti pa tudi ne. Pod startom na Lisci gledam klobaso, ki kaže gor, nekaj deset metrov nižje pa tega ne čutim. Obrnem vsak pisk, a ni nič uporabnega. Poskusim še nizko se naslonit na Radež, ki me ignorira. Na srečo je glajd dovolj dober, da se udobno privlečem do Loke, kjer pristanem ob železniški postaji. Ves čas nisem srečal nikogar, le po pristanku opazim nekoga, ki iznad Lovrenca rine proti Lisci.

Takoj se vprašam, kdaj bo vlak. Sredi tedna bi že morali voziti. V tistem ga slišim prihajat od Radeč. Namolzem coto in še pripet stečem na postajo, a vlak stoji na drugem peronu in itak spelje. No, ni hudega, čez pol ure gre naslednji.

Irena ponudi da pride pome, a vseeno vprašam Mitja. Na koncu me v Brestanici pobere Manja, ki gre še na grob staršev. Poznopopoldanski Veternik je seveda lep in spokojen, vreden obiska. Dan rešen.

Korička reber, 4.6.2021 (pet), raztegovanje

F: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2417070/ 

H&F: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2417205/

Že včeraj na Orešju me Mitja vabi za danes, po šihtu na Koričko. Hja, zakaj pa ne? Napovedan je jugec, ki obeta nekaj grebenarjenja. Dogovoriva se za ob 16h na pristankau, a malo zajebem, ker se na ac odpeljem proti Lj (gre kar samo od sebe) in moram potem obračat (na sreči) na Čatežu. Vmes še z Gabijem debatirava o dizajnu majice za Paralisco. 30?!

Mitja predlaga, da se zapeljeva dva ovinka gor, potem pa peš. Ok. Prijatelj ima spet talahko opremo, kar me čudi, saj se je že včeraj malo opekel. No, ni bilo hudega, a najbrž bi lahko več letel. Med čvekom in oprezanjem za medvedi, ki so baje videni prav tu, v slabe pol urce prideva na start. Lepo vleče gor, travca je nekje že zrasla, čisto zgoraj še ne. Mladoženja se hitro pripravi zgoraj, jaz se počasi pripravljam spodaj, na travi. Potrebujem dlje časa, da se ohladim. Ko kolega odleti, pokaže da drži in se mi vozika nad glavo. Spet imam tremo odletet iz te hoste, a je že bolje, saj sem enkrat že preživel, pa še nekaj lesa je dodatno požaganega. Na startu ne piha skoraj nič, a dovolj za lep vzratni start, tokrat brz zanke za vreči, a se le spravim not. Zunaj grem takoj desno, malo povoham, kako stavari stojijo in takoj zapnem steber na 0,9k. Ohoho, tole pa bo danes. Mitko ostaja na grebenu. Višino porabim za skok na Cirnik, a ga ne obiram preveč, saj nič ne zagrabi in se grem reševat nazaj na Koričko. Tam drži, a prav pobrat se ne morem več. Sledi jadranje na vetru s poskusi pobiranja, a stebrov ni več. Omembe vreden je en, ko "na vogalu" med Koričkim in Cirnikom  malce zunaj zagledam ptiča, ki povrtava. Zapodim se tja in res zagrabi za nekaj krogov. Zmeden ptič se mi skoraj zaleti v špage, saj jaz ne znam tako hitro kot on menjavat smer vrtenja. 

Po eni uri je dovolj drajsanja in fotkanja. Grem še na Mitjevo hišo, da ga pozdravim (je že doma) in pristat. Pospravim in z rukzakom skočim gor po avto, pa h kolegu na zasluženo pivce, potem pa le domov na petkovo pico. Na Dolini srečam še župnika, ki gre s šihta. Navdušen pove, da je opazoval najino jadranje, sam se danes žal ni mogel pridružit. Bo pa naslednjič.

Vse bolj se mi dopade ta Korička reber, sploh ker Mitja izbira taprave dneve. Se že kujejo načrti, kam bomo naslednjič skočili (če se bo le dalo).

Orešje, 3.6.2021 (čet), Piknik s košnjo, pa še nekaj letenja

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2416705/

Ko v nedeljo gledam vremensko napoved, vidim v sredo še največ sončka in napovem, da grem takrat letet. In pozabim. Na Vzhodni ligi se dogovarjamo za košnjo starta, za četrtek, pa še piknik bi naredili. V torek ponoči Gabi le zažene preplah za sredino Lisco in taaktivni skočijo. Midva imava v sredo cepljenje, pa se bolj ukvarjava s tem, potem pa sem že na šihtu, brez opreme in brez plana. Ok, nekaj odletijo, malo me črviči, ampak jebigasad.

Za četrtek se malo bolj pripravim, Irena celo speče pecivo. Mitja je neučakan in se zelo strinja z dnevnim redom: letenje - košnja - piknik. Ob dveh se dobiva v Selah, naloživa opremo za letenje in košnjo in Mitja naju odpelje gor. Trava do pasu, vleče zdrav jug, delajo se bazice. Ne razumem čisto, zakaj je mlajši kolega vzel s seboj le talahko opremo. Gledava ptiče, kje pobirajo. Enega je zelo lepo vzelo gor malce zunaj proti gradu. Dela, dela! Gledava proti Donački. Kaže, da bi šlo, ampak delovna akcija je tukaj...

(spuščam epizodo težavic)

Mitja je seveda prvi pripravljen, lepo odleti in takoj pobere nad greben. Kasneje tudi sam lepo odstartam in občutim neudobje sedeža med visenjem naprej (Markova pripomba na sedež). V zraku je vse v redu, le veter, ki ga vidim na listih dreves nad skalico ne dviguje. Grem za kolegom, ki vrti nad anteno, a že vmes zapnem prvi steber in igra se začne.

Četrtek je in armija poseduje naš prostor vse do večera. Že med vožnjo iz Sel Mitja kliče nekoga v Cerklje in pove, da bomo leteli, naj ne pošiljajo letal v naš konec. Oni nam položi na dušo, naj ne rinemo v CTR, v TMA pa pač velja 1000ft AGL. Če te pa že potegne not, pa čimprej ven, doda. OK, obveščeni so, tiha toleranca je zaznana, pokrov ostaja. Na srečo čez mejo ni teh omejitev, meja pa je blizu. Namesto proti gradu se vržem na hrvaško stran. Tam dela. Mitja se vozi bolj zunaj, pa tudi pride pobirat na hrib. Lepo se poberem in previdno tipam proti vzhodu. Slo mora biti v dosegu. A dobro kaže. Povrtavam pod bazicami in gre lepo do Tuheljskih toplic. Naprej si ne upam, saj je zgoraj že zahodna tendenca in nisem prepričan v povratek. Spustim se lovit dviganje pod bazami malo južneje. Nekaj še najdem, ampak sem že nižji. Zamislim si trikotnik z obratno nekje pri Gregorevcih, a kmalu popravim na Bizeljsko, da se na koncu rešujem na Bukovju (hribček med Bizeljskim in Orešjem). Tam se kar fino spajsam čez 0,8k in grem pobirat nad vrh. Ni nič, scincam in se vrnem, namesto, da bi se od tam spustil čez grad na Orešje. Na Bukovju ne najdem več dviganja in se pustim odpihnit nad Orešje, a sem že pokuril preveč višine, da bi varno dosegel breg in pajsanje na vetru zato zacurim proti pristanku kjer tam mehko sestopim na tla. Uf, prav fino se je to razpletlo, vesel (čeprav me malček žre, ker bi lahko bilo še bolje, npr. še bolje kot včeraj na Lisci).

Mitja pride izpod sence in pove, da prihaja prevoz, naj se hitro spokam. Res se in čez nekaj minut opremo v rinfuzi zbašem v Mihatov avto. Tik pod startom srečamo Ireno, ki je pravkar parkirala, gor je pa že polno. Akcija je v polnem teku; vzletišče je že na pol pokošeno, Gabi že peče. Hitro se vržem v delo, da prispevam svoje. Kmalu je vse pokošeno in presedlamo na piknik. Res pisana druščina pilotov, žena in otrok. 

Orešje se ne da in še kar ponuja lep jug, ki obeta jadranje. Mitja gre še enkrat v zrak, Beli in Miha pa počakata še na fotosešn, potem pa se mu pridružita v zraku. Lepo se najadrajo, ostali pa pospravimo in spustimo vse avte, ter se razkropimo domov. Super dan.