Lisca, 26.5.2021 (sreda), preizkus armijskega pokrova, dvakrat

Prvi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2414318/

Drugi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2414318/

Celo vremenarji, ki se ponavadi sklicujejo na manjša odstopanja od dolgoletnega povprečja, tokrat obupujejo nad hladnim in mokrim majem. Vremenska jeba, ki se meša z malodušjem zaradi vojaške okupacije neba nad domačo krajino. Ko se natovci le poberejo (vključno s helikopterjem, ki je potrgal žice daljnovoda in zasilno pristal pri Brestanici), se za sredo le napove nekaj sonca in zmernih JV vetrov. Za kasneje je že vprašanje kako bo. Zbere se Vzhodna liga (brez ženina Mitje) in Drago. Zjutraj še na šiht, potem pa poberem Miha in greva na Breg, kjer pobereva še Woso. Gabi pelje Dragota in Danila.

Gor lepo vleče JV, baz ni. Tandemaša sta dogovorjena za popoldanske fure, zato ni nekih hudih planov, dogovorimo pa se za skupinsko letenje na Bohor, morda Veternik, pa na Kum, pa nazaj pristat na Lisci. Pa pazit, da do treh ne gremo čez 1,4k, da ostanemo v armijskem arestu. Odletim zadnji, pred tem pa me lepo plete po startu sem in tja, da ima Leon B. kar nekaj dela z razpletanjem moje cote. Na koncu se le lepo sestavim in mirno stopim v zrak. 

Kolegi so se že pobrali in krožijo nad Malo Lisco, sam se pa moram kar malo pomučit, da me le vzame gor. Gledam in ne vidim pretirano skupinskega letenja. Gabi gre na Metni vrh, Drago proti Rudeniku, ostali pa nekje vmes. Hm? Lepo poberem, še bežat moram iz dviganja, saj ko gre gor, gre pošteno. Uidem čez 1,4k, ampak jebigasad. Drago, Wosa in Danilo nekaj muljajo globoko pod menoj, Gabi pa se nekaj trudi tam proti Blanci. Nad dolino še malo popravim in z udobno višino pritisnem gas proti vzhodu. Wosa in Danilo se obrneta nazaj proti Rudeniku, Drago nizko poriva čez, Gabi je poniknil nizko za Podvrh. Ja, nič, grem pa sam na Bohor, si mislim. 

Spustim Podvrh in se zadaj usmerim na Mrzlo planino, ki mi je letos že kar domača. A glej hudiča, bolj ko tiščim tja, bolj požira. Spodaj je kar nekaj vzhodnika. Scincam in ne zarinem nizko ciljni breg, ampak se spustim proti Trnovcu in čakam, da kaj zagrabi. Nič.  Opazim Gabija, ki je še živ in in malo pod menoj drgne Podvrh, kamor na koncu zavijem še sam, saj ne znam pobrat še tiste balončke, ki jih le povozim. Drgneva breg, ki naju jedva drži gor dokler se le ne oklenem nekega balona na vzhodnem robu. Je rokenrol, a gre gor. Gabi je malenkost višje in se pridruži. Spraskava lepo nad vrh, ko jaz, tumpl, uspem past ven in se se potopit nazaj na breg, kolega pa lepo vrti naprej. Scurim kot kamen in pristanem spodaj. Nič kaj vesel. Gabi pa odnesen z vzhodnikom šraufa viiiisoko (kasneje se izkaže, da na 1,4k), potem pa se ne gre reševat nazaj na Lisco, ampak porine v veter, kot jaz prej. Podaljša še malo naprej od Trnovca, obupa in se pusti odnest nazaj, ter na koncu pristane pri meni. Lepo, da ne pusti prijatelja samega v nesreči.

Reševanje je pestro. Ne jaz, ne Gabi ne moreva priklicat kakega prevoza. Drago, ki je nedaleč stran scurel še pred menoj, se odpravi v Sevnico in dobi štop. Wosa je pristal nazaj in gre tandemirat, Miha je scurel pod Rudenikom, a je že na poti na Lisco, Danilo pa je pristal na Bregu, pri avtih. S sotrpinom kreneva peš proti Sevnici. Gabi ustavi prvi avto, ki gre mimo - njegov sošolec, ampak ne upravičeno ne more. Po par km naju dohiti naslednji avto in ustavi. Uspeva se zbasat na zadnjo klop najmanjšega VW in kmalu smo v Sevnici, kamor je z Dragotovim avtom pravkar prispel Danilo. Sledi razlaga, kako je Drago med čakanjem naročil brezalkoholni pir (Laško ali Union? (O, fino, lahko izbiram) - Laško! ) Ko ga spije je vesel in ugotovi, da je taprav! Danilo mu poda hladno brezalkoholno, takrat ga pokliče Jera, poda piksno Gabiju, ki ga tudi nekdo kliče in odloži rosnega brezalkoholca na streho avta, ampak beštija se prevrne in zgrmi na tla, se nekajkrat odbije (medtem ko jo telefonirajoči odsotno lovijo), se naluknja da pivce začne besno brizgat ven kar še pospeši divjanje  piksne. Vse to se zgodi v trenutku, ko pošteno srknem iz svoje pločevinke in takoj nato bruhnem v smeh. Jeba.

Odločimo se, da gremo kar gor, čeprav je Danilo pustil opremo na Bregu. Pravi, da bo šel z Gabijem v tandemu. Gor še lepo dela, Wosa veselo vozi potnika, mi pa se na hitro se spravimo v zrak. Danilo z Gabijevo opremo, Gabi pa z Wosatovo. Ura je že štiri in zdaj lahko navijemo nad armijski plafon, a kaj, ko je dnevu vseeno za to in ne da več kot dobrih 1,3k. Dovolj za skokec na Rudenik in nazaj. Ko se vrnem, so že vsi pristali na vrhu. Z nekaj treme (Wosa je govoril, da je bila prej jeba pristajat), a lepo mirno in mehko pristanem gor še sam. Fajn, dan je rešen.

Fantje se igrajo s hendlanjem v idealnem veterčku na startu, Špiralek preizkusi še Wosovo Sigmo in Gabijevega Artika (zmaga), pa na zaslužen pir, eni pa še na burgerje. Po  dveh rundah je le dovolj in z Miho se odpraviva. 

Dobro za letalno abstinenco presekat, predvsem pa za družbo.

Švarč, 9.5.2021, po PST še dan zmage na Bohorju

Nedelja

F2: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2412214/ 

FHF: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2412215/

Na soboto se naredi obetaven dan. Mitja vabi na delovno akcijo, piknik in letenje na Koričko reber. Vabljivo, a kaj ko imam v načrtu ljubljanski pohod ob žici. Po kratkem premisleku se Mitji opravičim in z Ireno se odpraviva v Ljubljano. Tam narediva zavidljivih 26 km od koseške tržnice preko Polja nazaj do Čada. Pa vidiva tamaladva, pa obiščeva Miha in Andrejo v novi hiši v Podlipi. Krepki dan.

Medtem Mitja scuri na Korički rebri (ne vem, zakaj ni šel še enkrat), Gabi pa s testnim Pikijem lepo prečoha kuclje za Sevnico in Bohor, nazaj toplenda, potem pa še tandemira. Z Lisce je kar nekaj lepih letov. (Drago menda dvakrat z popravljeno Sigmo). Ok, meni je dan v Lj pomembnejši, itak pa je v nedeljo še en dan. Mitja spet vabi na jutranji H&F, kasneje se veter menda obrne v jz in na Koričkem ne bo več za v zrak.

V nedeljo me Mitja zaloti še v postelji, ko kliče za hf. Ne gre se mi cel dan porabit za norenje okoli. Za zjutraj mi je jasno, da ne bo bogvekaj, ob napovedanem jz pa se obeta vsaj možnost Švarča. Mitji se zahvalim za vabilo in dopoldan v miru preživim doma (debate z Ireno na terasi po podaljšanem zajtrku). Pred poldnevom grem, pri tem vabim vzhodnoligaše, a brez odziva. Gabi je varuška, Wosa gre popoldan. Čuden občutek je to, ko se ti ne mudi ker si dovolj zgoden. Na startu lepo, zdravo vleče jug. No, vsaj za grebenarit že bo. 

Startam. Cureta ni težko spravit gor, odlaufam, a hudič ne zagrabi. Pred prelomnico se raje ustavim in prekinem vse skupaj. Čudno, ampak jebiga, bolje se premišljat na tleh, na startu. Grem drugič. Tokrat me vzame, vendar v zraku nič ne zagrabi in gladko potonem. Nekaj prdne tik nad tlemi, parkrat obrnem, poberem nekaj metrov, izgubim še to in pristanem. Fak. Ja, nič. Hitro pospravim in odšibam nazaj. Džoni ostaja privezan, revež. (prav mu je, kaj pa je tako popadljiv!). Klobasa še vedno kaže gor, morda za spoznanje bolj vleče, mene pa je za spoznanje manj strah vetra. 

Cvajta. Bolj zagrabi, tokrat poskusim na z strani, spet nič. Grem nazaj in spet tam kot prej, tokrat nekaj metrov višje, spet malo poprdi. Oklenem se tega in se za silo spajsam. Gledam prtiče okoli in mi ni čisto jasno, ali se rekreirajo ali me mislijo odgnat, saj so kanje v maju živčne, ko skrbijo za nor zarod. So bliže grebenu, pa grem poskusit tja in bingo - otvoritveni steber! Višine niso prav zavidljive, ampak za lokalca na Bohorju bo že.  Razmere niso ravno uživaške, kot burja za surfanje. Precej razmetano. Gem do koče in mimo, pa nič. Ok, danes se ne bom zezal preveč okoli, naj bo avto v dosegu. Spustim se proti Šedmu in očke se že širijo v iskanju pristankov nad Jablancami, ko me raketica izstreli malo višje in nazaj. Še enkrat popravim in zazdi se mi, da lahko poskusim proti Skalici. Pridem do Pokojnega vrha nad Mrzlo planino, a ta mi ne da takoj, pa sklenem, da bo dovolj in se odločim z jz spravit nazaj. A ni jz, je le j oz. celo jv. Ok, tudi prav. 

Skratka, na bombicah se spajsam na višino dneva, 1,3k in jo pičim na Jošta ter že ciljam na Veternik. Pred Joštom res poberem, a si s to višino ne upam naravnost na Veternik, saj se spomnim, kako sem zadnjič scurel v dolino. Udobno priklopim greben za Koprivnico, se en micen poberem, pogrebenarim naprej, zavrtim še en len, močno proti Veterniku zanesen steber ter si na vrhu zamislim obrnit podsreški grad, a si kmalu premislim. Raje grem nazaj proti avtu. Greben tokrat ni več radodaren, privlečem se le še do Velikega kamna, kjer scurim po zadnjem poskusu pajsanja pod lovsko kočo na Švarču. Ma, ja, ni hudega, ne dolgi hajk, pa sem pri avtu.

Med pospravljanjem se spomnim, da je Gabi nekomu ponujal prevoz, če bo treba. Pokličem ga in takoj je za. Sicer ga potem dolgo čakam, saj se vmes oglasi pri Mirku, ki je pri kapelici pristal enkrat takrat kot jaz, a se oddolži s hladnim radlerjem. Malo še podebatirava včerajšnje in današnje letenje, potem pa vsak k sebi domov.

Krasno rešen dan, nad pričakovanji. Letos se me je Švarč že dvakrat usmilil.

Korička reber, 3.5.2021, z otvoritve domov

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2410990/

Konec aprila Mitja in Janez razdevičita nov start na Korički rebri, prvega maja Mitja že pobere na skoraj 1k. Uf, obeta. Sledi dež in za ponedeljek Mitja spet napove letenje. Malce sem skeptičen, ker je napoved, da se bo nedeljski dež zavlekel še globoko v ponedeljek. Zjutraj, v dežju, vseeno vzamem opremo s seboj na šiht. Popoldan oblačnost le začne razpadat in ob štirih je že kar lepo jasno.

Zapodim se na Koritno, kjer župnik pravkar pristaja. Čakata ga Mitja in Žare, ki nas potem vse štiri odpelje gor. Start je res lepo popedenan, poganja mlada travica, ki jo je usejal Mitja. Vseeno me skrbi, kako bo šlo med drevesi, zato sem za prvič raje žrtvoval dobrega starega Artika. 

Lep vleče gor, bazice zgledajo aktivne. Čudno za neposredno po dežju, ampak se ne pritožujemo. Mitja je prvi pripravljen, se pripet še nekaj dogovarja po telefonu, ko vetrič pade na nič. Kolega še malo čaka, potem pa potegne v nulco. Lej hudiča! Pob se lepo pobere in se nam vozika nad glavami. Sam sem tudi že pripravljen, a ni prav nobene sape gor. wtf?! Če drži Mitja, že ne more biti tako hudo, si mislim in potegnem naprej. Zvozim med in nad drevesi in se naslonim na breg. Drži! Medtem se Mitja že pobira z južnega dela grebena, kjer ta zavije proti Cirniku. Tam mi je neprijetno, saj je spodaj sama hosta brez pristankov, težko pa si predstavljam od kod bi se tam prožil kak steber. A nekaj brbota. Z Žaretom še nekajkrat še podrgneva greben, potem pa se lotim obirat tisti vogal. Obesim se na nek balonček, ki me le spravi nad greben, potem pa bolj sproščeno obrnem in gre. Počasi, ampak zanesljivo lezem gor skoraj do baze na 1,3k. Noro, kakšno doživetje, po deževnem dopoldnevu se ob pol šestih popoldan znajdem pod bazo s čisto novimi razgledi! Steber je zanesen na sever, ni kaj razmišljat, gremo z vetrom, čeprav so baze le nad Gorjanci. Bo to za drugič. Nad Termami še nekaj povrtavam nulco, a pobrat se ne morem, pa nadaljujem. Nad Selami se le spomnim izvlečt telefon in malo poslikat okoli. Glede na vse vem, da je to to za danes in grem le še nad Bukovšek pokurit višino ter se v veter z gasom spajsat nazaj do doma. Pristanem pri Budičih, najbližje svoji hiši, kar si upam (zaveterno za hosto in hišami).Veselje! Povsod je lepo, pristat doma je najlepše.

Mitja je potegnil do Župelevca, Miha ga pripelje v Sela, od tam pa naju Irena dostavi do avta. Obiščemo še župnika, Irena se kmalu poslovi, leteči del pa še malo proslavi in poplahne zgodovinski dogodek prvih odletov z Koričkih reber (+ snemanje Janezovih trekov z novega gps varia, snemanje videov z Žaretove kamere).