http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2407624/, petek
April je zaradi vremena letalno obupen, ampak mi niti ne pade tako hudo, saj si letos za silo kar sproti tešim letalske apetite. No, okoli dedovega rojstnega dne se le pojavi obet za letalni petek. Eni poskusijo že v četrtek in nekaterim lepo uspe (Ravna gora, Moravška gora, Slivnica), a big day se obeta za petek.
Napovedan rahel vzhodnik napali Vzhodno ligo za Orešje, kamor se napovejo nekateri težkokategorniki. Gabi ni prav vesel, da mu hodijo v rekordno zelje, ampak tako je.
Šiht si skrajšam, da se z Mitjem ob 10:20 dobiva na železniški postaji. Gabi priganja, tako da si ne utegnem kupit plastenke vode in dvignit denarja. Mitja je na istem. Vseeno zabijeva 20 min na postaji, ko čakava Moleka, ki pa se je odpeljal na Bizeljsko železniško postajo. Ajaj, odpade tudi postanek v Selah, da si vzamem še dodatno jakno, saj so napovedi tam okoli -6°C na 2k, kjer nameravam preživet nekaj ur. Vseeno smo še pred 11h vsi skupaj na pristanku, da nas Gabi odpelje gor. Na startu lepo vleče jug - jugovzhodnik. Kmalu začnejo prihajat gostje in naenkrat začne primanjkovat prostora. Interna debata o odvzetih rekordih se obrne v zajebancijo, da bo treba zaračunat štartnino, kar Mitja spremeni v dejanje in ogovori Enzorje. Gaberšek takoj ponudi 10€, ki jih Mitja na koncu mora vzet, Molek brez problema prispeva za piknik, Orož se izvija, a Mitja je vztrajen in ga le prepriča, da da svoj prispevek. Bankir sem jaz.
Ko si natikam čelado, ugotovim, da ni podkape. Ne le to, s seboj nimam niti enega bafa. FAAAK! Ker se je tako mudilo, tudi nisem šel vmes domov po jakno s kapuco. Besen in mehko ponižen hodim okoli in fehtarim za kak baf. Vmes brskam po svoji opremi, da bi si okoli glave ovil vsaj rezervno majico, ko mi na glavo pade kapuca bunde. Olala, rešen! V tistem mi tudi Wosa, ki je že pripravljen za odlet, ponudi svoj baf, ki ga vzamem iz njegovega zica. Hvaležen. Torej; baf, kapuca od puhovke, čelada. Dobro bo. V zimske rokavice gredo še grelci in to mora zadostovat.
Nekaj pred poldnevom Gabi prvi potegne in v nekaj minutah smo prva runda v zraku. Nekaj dela, a tudi Enzorji se ne poberejo prav visoko. Kruzamo in iščemo prvi steber. Sam se po kakšne četrt ure nad vzhodnim kucljem le poberem nad jurja, da imam dovolj višine za poskus nad gradom. Tam res ujamem neko švohoto in se je držim ter mc po mic plezam. Pridruži se še Wosa ter malo kasneje še Gabi, ki najbolj pobere. Splezamo že čez 1k, ko s mi zdi, da bo dovolj za naprej na Svete gore, a vseeno še nekaj povrtavam, saj sta kolega še nad menoj. V tistem Gabi potegne naprej, meni pa se udre. Nobeno pizdenje ne pomaga. kolega se izgubita v višino, meni preostane reševanje s podna. Sledi več kot polurno žaganje grebena in iskanje odrešilnega stebra. Tudi Mitja je obtičal v peskovniku. Srečava pri anteni, kjer je nekaj brbotalo. Zadevo sem na ozko obrnil in le zapel raketo, ki me je na hitro spravila na iskano višino. Spodaj opazujem Mitjo, ki se je tudi pridružil tem ringlšpilu. Baza se je prehitro približevala in spizdil sem ven. Ampak prepozno, že sem bil not. Vlečem ušesa, vario še kar tuli, ušesa in gas, vario se še kar oglaša. No, ni bilo hudega, ljuba zemljica se je le prikazala skozi meglice od ritjo. Krepko čez 2k. Razgledi božanski, mraz peklenski (a le za faco, ostalo je bilo na toplem). Gremo dalje do stebra nad svetimi gorami. Ko vrtim in ciljam rob baze, kliče Mitja, a ga skozi kapuco in ob veselem variu nič ne razumem. Z 2k se odločam, ali na jugovzhodno pobočje Veternika ali naprej po Orlici. Grem naprej, potem pa si premislim in zavijem proti Bohorju. Gre le dol in pri Koprivnici že gledam pristanke. A tik nad grebenom nekaj začne pipkat in v mukah se po centimetrih pobiram, pri tem pa me vzhodnik prinese do Švarča. Nad Bohorjem gledam Mitjo, ki je kruzal nekaj sto metrov bolj severno in precej višje. Nad Švarčem cincam ali se po pameti vrečt na Jošta, kjer nisem bil čisto prepričan, kako bi se zvekel ven, če ne zagrabi, ali po varnosti poskusit na nižjem Šedmu. Grem po varnejši možnosti in Šedem me splahne v poden. Pristajam z vetrom, a čisto pod kontrolo. Ja, jeba, ni kaj.
Organizacija reševanja: Irena se je itak ponujala da pride kamorkoli po mene, a sem scurel prezgodaj, ima tečaj. Lenart je sicer z novim pralnim strojem na poti domov, a je zmenjen na Žejnem. Deda takoj zaključi popoldanski počitek in je pri meni še predno zložim. Na hitro obiščeva Ireno. Greva po moj avto na želežniško. Ostali pesjani še letijo. Kasneje gremo po po Mitjev in Molekov avto pod Orešjem, potem grem še po Moleka na pumpo pri Raki. Deda ostane pri nas na pici dokler se ne vrne Mitja.
Za ostale dobro letenje, meni pa je pripadla čast reševanja logistike. Vsake toliko mora bit tudi tako.
Molek skoraj zaključi 100fai, Gaberšek gre čez 100 domov v SG, Orož tudi domov v SK, Gabi gre čez Šentjur in Kum v Radeče, Wosa in Mitja pa nekaj podobnega. Vsi med 80 in nad 70km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar