(sreda)
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2402062/
https://photos.app.goo.gl/BZJCZT499tdMGmocA
Vreme ostaja letljivo. Drago, nedeljski osmoljenec, Gabi, Danilo in Miha gredo še v ponedeljek, na Dan žena na Orešje. Me vleče, a sem pomirjen z nedeljskim letom, želim Ireno peljat na eno ta dan ponovno odprto teraso ter podarit nekaj nagljev. Plus služba. Drago dobro odleti, Gabi carsko. Ah, vse pač ne gre v en koš. A že se ropota za sredo.
Napoved je zmeren SV z dobrim gradientom (v višinah mraz), popoldan pooblačitve, možne lokalne plohe. Drago in Marko gresta na Lisco, Wosa na Orešje, Gabi ne more (ni čudno), Mitja pa bi lahko šel bolj pozno, torej najbrž ne. Grem v službo in spremljam vreme. Vztraja sicer napovedan SV in vse bolj se mi dozdeva, da bi bil Veternik danes bolj primernem. Radečana kolebata med Kopitnikom in Lisco in se na koncu odločita za slednjo. KO se odpravljam s s šihta, Rok prijavi, da je že na poti na Orešje. Ok, pa grem še sam tja. Upam, da bo termika res prebila severno sapo. Okoli poldneva gor najdem Woso in njegovo mamo, ki potrpežljivo čakata. Brije sever. Predlagam Veternik, ampak ni zanimanja. Ok, čakajmo. Lisca pravi, da je že v JV. Morda pa bo tudi na Orešju obrnilo? Mitja me podpihuje za Vetrnik, Wosa vztraja na Orešju. Buljim v live trek in vidim Dragota že na1,8k. Matibožja! Mi pa na tleh! Med čakanjem iz smeti postavim vetrno vrečo na goli špici, po eni uri pa imam vsega dovolj, se poslovim in grem na Veternik.
Tam vreča kaže gor. Sicer švohno, ampak ja. Nebo ni več čisto, pojavljajo se oblaki. Ni še kritično, a prihaja. Ok, za h&f bo in dan bo rešen, si mislim. Ko sem pripravljen, veter na Veterniku crkne, da tudi cote ne morem razgrnit. Čakam in v prvem dahu gor potegnem ter se skobalim v zrak. Ker ni znakov, od kod naj bi vleklo, se naslonim na breg desno, a ne da nič. Ucvrem jo proti dolini. Cvikam nad meni dobro znanim grebenom, kjer sem pred šestimi leti grdo zagnezdil. Ko to razmišljam, se oglasi oudie in oklenem se ponujene priložnosti. Mic po mic se spajsam nad višino starta, pa potem še na 1,2k. Opaaa, tega darila pa ni za zavečt! Zapodim se proti Resniku in ugibam, kje naj bi zagrabilo. Vidim ptiče na bregu V od Jošta in tam povozim raketo. Neverjeten steber, močno in mirno, da me je bilo tega strah. Gor je šlo kot v igrici. Na obzorju, proti Sevnici, visoko pod bazo opazim padalo. Nemejebat, da je Wosa že tam? Ampak tič se mi približuje in pomahava si na isti višini nekaj deset metrov narazen. Pinki enzo in xr7 - dirkalc. Joštek v domačih logih? Za menoj ga požira, ampak, majster se bo že izvlekel. Imam dobro višino, pa grem z vetrom v rit, ni kaj drugega. Gledam nazaj in kolega komaj najdem - je že faking nizko nekje pri Koprivnici. Kasneje ga še utegnem ujet, da je je pobral.
Sam nimam kaj veliko filozofirat. Severno zahodno se že temni pod oblačnostjo, na jugu je še vse svetlo. In prav tja me nese. Pa poskusimo čez Savo proti Raki. Do Studenca niti prdne nič. Tam si izberem pristanek, pomislim, da me tu deda še lahko reši in seveda upam na kak balon. Mimo prileti listje, zavoham gnoj. Nekaj se dogaja. Odie zapiska. Gremo gor. Nad 1,5k me začne sever splahovat, a še vedno se dvigam. Če je Drago šel na 1,8k, grem lahko tudi jaz, si mislim in pri tem ostane. A še vedno sem na debelih 1,7k. Pod bazo začne čudno prasketat, v soncu se iskrijo ledeni kristali. Noro! Ledeni pršec. Mrzlo je ko ps, ampak sem pripravljen. Za vsak slučaj so grelci šli v debele rokavice. Cilji se spremenijo. Iz zajebancije je nastala resna priložnost, da naklepljem še tisti dve uri ni pol, ki mi manjkata do 20 letošnjih ur. Lahko pa šlo nekje do Krke, do izvira reke. Pa da vidimo.
Sledi dolg glajd in ko ocenim, kje se bom prislonil na tla, si izberem kucelj blizu Šmarjete, kjer vidim dim, ki se dviga po bregu. Naj poskusim pred pristankom. Ob bregu res ustavim curenje in še švoh dviganje poberem. Narahlo se spajsam nad cerkev, odnaša me nazaj. Poskusim na sosednji greben in na prehodu je steber, ki gre na 1,2k. Dober sem do Karteljevega, kjer še popravljam. Upam, da bo šlo še do Mirne peči, kaj več pa ne, saj je krajina že v mrču. V iskanju pristanka pa nad industrijsko cono povozim še en lep steber. Uuuu, kak dan! Vrtim in se čudim, od kod se jemlje. Mora bit res hud gradient, saj je sonce le še v daljavi na JZ. Vzame me na dober 1k in mirno grem dalje. Izkušnja z nedeljskim Švarčem mi je odprla čisto nove dimenzije, kaj se da preletet z nizkimi višinami. Zaidem nad neko planoto, kjer požira in nisem prepričan, da bom prišel čez, a imam spet srečo. Še nad 0,7k me vzame gor, tokrat leti gor v sivino, ki me je že dohitela s severa. Ni mi do potapljanja v oblake, zato malo pod zdaj že kar nizko bazo potegnem naprej. Še vedno gre gor. Opla. Pohodim gas do konca, pa še vedno piska. Ups, malce me zaskrbi. A ni hudega, pridem na jasnino in Žužemberg je v doletu. Oudie kaže že čez 50km in obeta se rekord Veternika. He he. Kaj zdaj? Naprej v gmajne ne grem, morda ob reki gor, kolikor bo še šlo. Potem pa me pogled nazaj prepriča, da morda ne bi bilo slabo stopit na ljubo zemljico. Za menoj je težka sivina in sumim, da me že nosi piš dežja tam za Trebnjem. Tako se namesto, da bi šel pobirat na grebenček severno od naselja, spustim čez Krko, stran od tega grebena in možnih rotorjev za njim na zadnji prostorni travnik pred gozdovi. Tam je še nek po tleh položen dim, ki mi kaže smer in jakost vetra. Pri pristajanju mi ni čisto vseeno, saj se v rodeu spuščam že v rikverc, a na koncu nežno stopim na travo. Ko se cure podre, postane jadro, ki me prevrne. Ukrotim ga šele čez cesto. Juuuhej! Hudičevo dobro se je iztekel ta dan.
V mislih imam deda, za katerega vem, da bo prišel pome. Najprej pa se je treba javit domačim,vendar me prehiti klic. Joštek. Da sva se srečala nad Bohorjem, da je zavil nad Veternik na nato scurel pri Kozjem. Ok, sicer se ne sklada čisto s tem kar sem videl, ampak če tako pravi, bo že držalo. Pobral ga je Danilo (nekam veliko nas rešuje po tistih koncih). Ko se med pakiranjem končno javim Ireni, pravi, da bi me prišla pobrat. Krasno. Prekrasno.
Sledi nerodno pakiranje, končam, ko se sonce dotakne hriba. Ozračje se umiri, nebo razjasni. Sledi še nekajkilometerski sprehod do Žužemberga, kjer me spet pokliče Irena in me nekaj heca. Dobiva se malo zatem na mostu (17:40). Vesela. Počasti me s pivom. Nadluksuz. Sicer bi se mi prilegel še tadrug, ki me je čakal, a se je bilo treba malo prihranit za za dokončanje šihta zvečer. Pot nazaj na Veternik (tam ob 19:10) nama vzame kar nekaj časa, da mora še Irena prestavljat svoje večerne obveze (izpite). Doma ob 19:45. Planeva vsak v svoje delo, jaz še prej pojem.
Nov rekord Veternika, predvsem pa noro dobro letenje, polno izkoriščen dan in nova lepa izkušnja z Ireno.
-----
Srečal Jošteka, kasneje gledal Lojza, misleč da je Joštek
Srečal letalo (kje že? pri Karteljevim?)
Veliko znakov termike... listje 300m nad tlemi ...smrad gnoja
Ptiči so dobri pokazatelji dviganja
vrtet do zadnjega
z višino samo glajd naprej (z vetrom). če ni hudih propadanj v leru, če se zelo udira pa gasitat ven.
Ob približevanju tlem opazujem konfiguracijo terena v doletu - iskanje znakov lokalnih pojavov (dim) in morebitnih prožilcev termike (grebeni, zajede, cerkve). Blizu so zelo dobrodošli ptiči, da pokažejo, kje drži. Dostikrat se držijo le vznožja stebra, ne navijajo, čeprav bi lahko.
Snežni/ledeni pršec pod bazami.
Proti koncu (zadnja tretjina) je nebo že čisto zabasno, na tleh tema a še vedno zauga - ni mi jasno od kod in kam
Ni komentarjev:
Objavite komentar