Orešje, 31.3.2021, bitter-sweet-simphony

Sreda, 31.3.2021

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2405733/

Že dva tedna je od zadnjega letenja. Dobro je bilo in tahuda abstinenca je potešena, a se že oglaša. Vreme ni bogvekaj, toda v četrtek, 25.3. se je obetal carski dan, ki ga je pograbila ekipa vzhodne lige / kondorjev in se odpravila na Gorenjsko, na Ambrož, naskakovat Triglav. Tako sem materinski dan švical na šihtu in z enim učem spremljal dogajanje pod Krvavcem. Dolgo so čakali, nato se nizko odvalili na zahod. V nekem trenutku Dragotov live trek obstane. Prav na zajli. Kmalu se to potrdi še na četu. Fak. Vsi (kolegi) pristanejo. Do večera ga GRS spravi dol. Kasneje se izkaže, da je bilo še precej bolj dramatično, kot je zgledalo tako na daleč. Klavrne razmere je premagoval tik ob bregu, a spregledal zajlo na Dom na Kališču. Mitja vidi trk. Meter in pol nad glavo je zapel zajlo, ki je potrgala vse špage razen treh, pa še tu je bila ena natrgana. Prepričan, da bo padel teh 50m do tal odvrže rezervo, ki se ne odpre. Kasneje jo odpre sunek vetra (termike) in ga povleče proti bregu, dobi v doseg rok drugo zajlo in se nanjo priveže z ostankom odrezanih špag, ki se držijo pripete gurtne. Odreže rezervo, da ga ne gunca. Helikopter je le za ogled stanja (pred tem pelje v bolnico Tandeja, ki se je razsul na velikanki v Planici). Po treh urah je končno na tleh. Težko je to prestat. Na koncu veseli, da se je tako končalo.

V soboto praznujemo 25 letnico bratovega zakona, v nedeljo prepeljemo drva z Žejnega. V ponedeljek je spet delovna akcija na Koričkem rebru (Janez bi kar odletel) in že se šušlja o big day v sredo. 

Za sredo je napovedn dober gradient z močno termiko in vzhodnimi vetrovi. Gabi je spet organizator, Mitja vzame dopust, jaz skrajšam delavnik in ga poberem na brežiški železniški, kjer optimistično pusti avto, Drago gre s sposojenim krilom (B), gresta še Beli in Miha. Pridružita se še gosta z Gorenjske, Tomi E in Rok Lotrič. Malo po 11h na pristanku (veseli pozdravi z znova rojenim Dragotom), malo kasneje smo na startu. Plani so hudi, vabijo kremšnite na Bledu.

Na startu kaže slabo, klobasa  mahedra v vseh smereh, Gabi bi šel kar na Lisco. Kmalu se veterček stabilizira v švohcen jug in okoli 12h smo bolj ali manj pripravljeni. Prvi gre Mitja, pa Drago, pa gosta, Gabija nekaj plete, grem kmalu za njim. Ne prime mi nič in kmalu pristajamo. Gabi, Drago, Miha in jaz smo hitro v kombiju, ki ga je Natalija že pripeljala dol. Ostali so se pobrali in se držijo v zraku. Gabi nori gor, na startu je takoj pripravljen in hitro v zraku. Sam se tudi v drugem poskusu ne obdržim v zraku in kmalu sem na pristanku. Miha pristane malo za menoj, Natalija že čaka z avtom. Dragu se dokončno udre, ko že speljem za nazaj gor. Ultra hitro ga spokamo v avto in oddrvimo na tretji poskus. Ura je že dve. Gabi se je pobral in potegnil za prvo trojico. Na lajvtreku vidim Mitja na skoraj 2k pri Lisci. O fak! Dan dela, mi pa se mečemo dol s te krtine. Beli se pelje na Bizeljsko, Natalija gre ponj. Tretjič štartamo. Tokrat sem ultra previden in praskam vse, da le ne bi scurel. Dragu se še tretjič udre, z Miho praskava hrib.+, a ne gre čez 600m. Obupan se vržem na hrvaško, kjer vidim jate ptičev, ki sučejo. Dela, a ne gre visoko, le toliko, da se vrnem. Počutim se bedasto, da v takem dnevu, štirje so že odleteli, drkam ta sicer ljub peskovnik. Po eni uri nimam več prave volje, jalovo naskakujem breg nad gradom, ne gre. Čez grad se spustim proti dolini, ko opazim neke ptiče povrtavat. Grem tja in začne piskat, držim se dviganja in se mic po mic pajsam gor, vse do "carskih" 1k. Dovolj da se končno vržem čez, na svete gore. Malce trd si ogledujem morebitne pristanke na severu in morebitne prožilce na jugu. Dočakam steber iz neke grape, ki mi da gosposkih 1,6k. Naj se igre začnejo! (pa tudi če scurim v Trebče). Ostalo je pesem. Sklenem se držat grebena Orlice, kar mi omogoči udoben preskok na Bohor, kar do koče. Steber je iz grape in potrem Bohor dela vse do Mrzle planine. Udoben preskok na Lisco, tam (nad Woso v tandemu?) poberem malce pred grebenom. Za hip pomislim na Kum in poskus povratka, vendar se spomnim Irenine obljube, da pride pome in podaljšam proti Maliču. V glavi se mi sestavlja slika, da bi danes lahko šlo vsaj do Dobrovelj. Kmalu trčim v stvarnost, saj se nad Frančekom znajdem nizko in le ugibam, kje bi se lahko kaj sprožilo. Ko si že izbiram pristanke v možnem doletu, le sramežljivo zapiska. Obrnem to švohoto in se je držim kot klop. Vidim nekoga visoko nad menoj, v preletu. Še pod menoj prileti nekdo od Lisce (?), ki ga izgubim (izkaže se, da je punca pristala pod mojim stebrom). Udobno, mirno vrtenje, gre pa gre. Poberem več kot 1k, dovolj za udobno pot naprej proti markantnem Gozdniku, a se poberem že malo prej. Pozno popoldanska celjska kotlina je raprta pred menoj. Kaj zdaj? Levo je gričevje proti Trojanam, malce desno najkrajši preskok doline, naravnost pa tvegan prehod ravnine proti Dobrovljam. Slednje zmaga z upanjem na še eno pobiranje nad ravnino. V gladu sklenem pogledat, kaj je s telefonom, da se Oudie že eno uro ni povezal na LiveTrack24. Vidim Irenino sporočilo, kje da sem. Prvič v zraku odpipkam sporočilo - javim približno lokacijo v zraku. No, ravnina ne da nič, razen vzhodnika, ki polaga dim dolinskih kurišč. Iščem pristanke, a glajd z vetrom je neverjeten in na kocu pristanem ob Žovnečkem jezeru. 

Vesel in zmeden. Vesel več kot spodobne rešitve dneva, a z mešanimi občutki, ker vem, kaj sem spustil, ko sem s šele ob treh končno uspel odlepit od Orešja. Kakorkoli že - odlično je bilo; osebni rekord z Orešja, skoraj štiri ure v zraku, živ in zdrav na tleh, z obetom rešitve. Telefoniade, čekingi. Mitja pristal v Ljubnem (?!), je na želežniški v Celju,  Gabi še v zraku, Drago že doma z gabijevim avtom. Irena je pripravljena priti pome. Vesel ko radio. Miha je že doma, Beli pove, da me moj avto čaka na njegovem dvorišču. Hvala!

Ko pospravim, se odpravim proti civilizaciji in se ustavim ob bližnjem avtu. Beseda da besedo in odpeljejo me do Polzele, pred trgovino. S sendvičem in pivom bom lažje počakal. Irena pride kar kmalu. Zelo vesel, hvala! Nazaj greva že po temi in domov prideva malo pred prokleto policijsko uro. Doma čaka večerja, ki dobro sede na odličen dan.

Gabi pristal pri Mojstrani, Rok pri Martuljku, Tomi v Kranjski gori. Orešje je dobilo svinsko dober rekord. 

G, 31.3.2021

Veternik, 10.3.2021, Skozi snežni metež

(sreda)

 http://xcglobe.com/flights#show-flight/2402062/

https://photos.app.goo.gl/BZJCZT499tdMGmocA

Vreme ostaja letljivo. Drago, nedeljski osmoljenec, Gabi, Danilo in Miha gredo še v ponedeljek, na Dan žena na Orešje. Me vleče, a sem pomirjen z nedeljskim letom, želim Ireno peljat na eno ta dan ponovno odprto teraso ter podarit nekaj nagljev. Plus služba. Drago dobro odleti, Gabi carsko. Ah, vse pač ne gre v en koš. A že se ropota za sredo. 

Napoved je zmeren SV z dobrim gradientom (v višinah mraz), popoldan pooblačitve, možne lokalne plohe. Drago in Marko gresta na Lisco, Wosa na Orešje, Gabi ne more (ni čudno), Mitja pa bi lahko šel bolj pozno, torej najbrž ne. Grem v službo in spremljam vreme. Vztraja sicer napovedan SV in vse bolj se mi dozdeva, da bi bil Veternik danes bolj primernem. Radečana kolebata med Kopitnikom in Lisco in se na koncu odločita za slednjo. KO se odpravljam s s šihta, Rok prijavi, da je že na poti na Orešje. Ok, pa grem še sam tja. Upam, da bo termika res prebila severno sapo. Okoli poldneva gor najdem Woso in njegovo mamo, ki potrpežljivo čakata. Brije sever. Predlagam Veternik, ampak ni zanimanja. Ok, čakajmo. Lisca pravi, da je že v JV. Morda pa bo tudi na Orešju obrnilo? Mitja me podpihuje za Vetrnik, Wosa vztraja na Orešju. Buljim v live trek in vidim Dragota že na1,8k. Matibožja! Mi pa na tleh! Med čakanjem  iz smeti postavim vetrno vrečo na goli špici, po eni uri pa imam vsega dovolj, se poslovim in grem na Veternik. 

Tam vreča kaže gor. Sicer švohno, ampak ja. Nebo ni več čisto, pojavljajo se oblaki. Ni še kritično, a prihaja. Ok, za h&f  bo in dan bo rešen, si mislim. Ko sem pripravljen, veter na Veterniku crkne, da tudi cote ne morem razgrnit. Čakam in v prvem dahu gor potegnem ter se skobalim v zrak. Ker ni znakov, od kod naj bi vleklo, se naslonim na breg desno, a ne da nič. Ucvrem jo proti dolini. Cvikam nad meni dobro znanim grebenom, kjer sem pred šestimi leti grdo zagnezdil. Ko to razmišljam, se oglasi oudie in oklenem se ponujene priložnosti. Mic po mic se spajsam nad višino starta, pa potem še na 1,2k. Opaaa, tega darila pa ni za zavečt! Zapodim se proti Resniku in ugibam, kje naj bi zagrabilo. Vidim ptiče na bregu V od Jošta in tam povozim raketo. Neverjeten steber, močno in mirno, da me je bilo tega strah. Gor je šlo kot v igrici. Na obzorju, proti Sevnici, visoko pod bazo opazim padalo.  Nemejebat, da je Wosa že tam? Ampak tič se mi približuje in pomahava si na isti višini nekaj deset metrov narazen.  Pinki enzo in xr7 - dirkalc. Joštek v domačih logih? Za menoj ga požira, ampak, majster se bo že izvlekel. Imam dobro višino, pa grem z vetrom v rit, ni kaj drugega. Gledam nazaj in kolega komaj najdem - je že faking nizko nekje pri Koprivnici. Kasneje ga še utegnem ujet, da je je pobral. 

Sam nimam kaj veliko filozofirat. Severno zahodno se že temni pod oblačnostjo, na jugu je še vse svetlo. In prav tja me nese. Pa poskusimo čez Savo proti Raki. Do Studenca niti prdne nič. Tam si izberem pristanek, pomislim, da me tu deda še lahko reši in seveda upam na kak balon. Mimo prileti listje, zavoham gnoj. Nekaj se dogaja. Odie zapiska. Gremo gor. Nad 1,5k me začne sever splahovat, a še vedno se dvigam. Če je Drago šel na 1,8k, grem lahko tudi jaz, si mislim in pri tem ostane. A še vedno sem na debelih 1,7k. Pod bazo začne čudno prasketat, v soncu se iskrijo ledeni kristali. Noro! Ledeni pršec. Mrzlo je ko ps, ampak sem pripravljen. Za vsak slučaj so grelci šli v debele rokavice. Cilji se spremenijo. Iz zajebancije je nastala resna priložnost, da naklepljem še tisti dve uri ni pol, ki mi manjkata do 20 letošnjih ur. Lahko pa šlo nekje do Krke, do izvira reke. Pa da vidimo.

Sledi dolg glajd in ko ocenim, kje se bom prislonil na tla, si izberem kucelj blizu Šmarjete, kjer vidim dim, ki se dviga po bregu. Naj poskusim pred pristankom. Ob bregu res ustavim curenje in še švoh dviganje poberem. Narahlo se spajsam nad cerkev, odnaša me nazaj. Poskusim na sosednji greben in na prehodu je steber, ki gre na 1,2k. Dober sem do Karteljevega, kjer še popravljam. Upam, da bo šlo še do Mirne peči, kaj več pa ne, saj je krajina že v mrču. V iskanju pristanka pa nad industrijsko cono povozim še en lep steber. Uuuu, kak dan! Vrtim in se čudim, od kod se jemlje. Mora bit res hud gradient, saj je sonce le še v daljavi na JZ. Vzame me na dober 1k in mirno grem dalje. Izkušnja z nedeljskim Švarčem mi je odprla čisto nove dimenzije, kaj se da preletet z nizkimi višinami. Zaidem nad neko planoto, kjer požira in nisem prepričan, da bom prišel čez, a imam spet srečo. Še nad 0,7k me vzame gor, tokrat leti gor v sivino, ki me je že dohitela s severa. Ni mi do potapljanja v oblake, zato malo pod zdaj že kar nizko bazo potegnem naprej. Še vedno gre gor. Opla. Pohodim gas do konca, pa še vedno piska. Ups, malce me zaskrbi. A ni hudega, pridem na jasnino in Žužemberg je v doletu. Oudie kaže že čez 50km in obeta se rekord Veternika. He he. Kaj zdaj? Naprej v gmajne ne grem, morda ob reki gor, kolikor bo še šlo. Potem pa me pogled nazaj prepriča, da morda ne bi bilo slabo stopit na ljubo zemljico. Za menoj je težka sivina in sumim, da me že nosi piš dežja tam za Trebnjem. Tako se namesto, da bi šel pobirat na grebenček severno od naselja, spustim čez Krko, stran od tega grebena in možnih rotorjev za njim na zadnji prostorni travnik pred gozdovi. Tam je še nek po tleh položen dim, ki mi kaže smer in jakost vetra. Pri pristajanju mi ni čisto vseeno, saj se v rodeu spuščam že v rikverc, a na koncu nežno stopim na travo. Ko se cure podre, postane jadro, ki me prevrne. Ukrotim ga šele čez cesto. Juuuhej! Hudičevo dobro se je iztekel ta dan. 

V mislih imam deda, za katerega vem, da bo prišel pome. Najprej pa se je treba javit domačim,vendar me prehiti klic. Joštek. Da sva se srečala nad Bohorjem, da je zavil nad Veternik na nato scurel pri Kozjem. Ok, sicer se ne sklada čisto s tem kar sem videl, ampak če tako pravi, bo že držalo. Pobral ga je Danilo (nekam veliko nas rešuje po tistih koncih). Ko se med pakiranjem končno javim Ireni, pravi, da bi me prišla pobrat. Krasno. Prekrasno. 

Sledi nerodno pakiranje, končam, ko se sonce dotakne hriba. Ozračje se umiri, nebo razjasni. Sledi še nekajkilometerski sprehod do Žužemberga, kjer me spet pokliče Irena in  me nekaj heca. Dobiva se malo zatem na mostu (17:40). Vesela. Počasti me s pivom. Nadluksuz. Sicer bi se mi prilegel še tadrug, ki me je čakal, a se je bilo treba malo prihranit za za dokončanje šihta zvečer. Pot nazaj na Veternik (tam ob 19:10) nama vzame kar nekaj časa, da mora še Irena prestavljat svoje večerne obveze (izpite). Doma ob 19:45. Planeva vsak v svoje delo, jaz še prej pojem. 

Nov rekord Veternika, predvsem pa noro dobro letenje, polno izkoriščen dan in nova lepa izkušnja z Ireno.

-----

Srečal Jošteka, kasneje gledal Lojza, misleč da je Joštek

Srečal letalo (kje že? pri Karteljevim?)

Veliko znakov termike... listje 300m nad tlemi ...smrad gnoja

Ptiči so dobri pokazatelji dviganja

vrtet do zadnjega

z višino samo glajd naprej (z vetrom). če ni hudih propadanj v leru, če se zelo udira pa gasitat ven. 

Ob približevanju tlem opazujem konfiguracijo terena v doletu - iskanje znakov lokalnih pojavov  (dim)  in morebitnih prožilcev termike (grebeni, zajede, cerkve). Blizu so zelo dobrodošli ptiči, da pokažejo, kje drži. Dostikrat se držijo le vznožja stebra, ne navijajo, čeprav bi lahko.

Snežni/ledeni pršec pod bazami.

Proti koncu (zadnja tretjina) je nebo že čisto zabasno, na tleh tema a še vedno zauga - ni mi jasno od kod in kam

Švarč, 7.3.2021, Bohor je vstal

 http://xcglobe.com/flights#show-flight/2400992/

Sobota Kum

Nedelja Švarč

(Ponedeljek (nekateri še) Orešje, sreda (en) še Veternik)

Švarč.

Vreme se je od včeraj precej obrnilo. Severovzhodnik  je popustil in se v naših koncih spremenil v jug-jugozahodnik, a zmeren, ravno prav, da bi na Švarču izrazit gradient lahko prišel do izraza. Meni je sicer Orešje ljubše, a se pridružim senovški skupini. Radečani gredo na Lisco.

Kaže, da so pričakovanja velika, saj Gabi  in Wosa norita že ob desetih. Danilu in meni je to prezgodaj in pri kapelici se dobiva "šele" ob 11h in preden prideva gor, sta tahitra že v zraku. Na startu naju pričaka še Blaž, ki pa se mu ne mudi tako zelo. Pove, da je dnevni plan Lisca, pa nazaj. Ona dva sta se pobrala. Prvi odleti Danilo in rahlo zacuri, a ostane živ. Ni neke sape, le toliko, da spravim krilo gor, odlepim se šele na robu. Ni mi hudega, saj takoj zapnem stebriček do skoraj jurja in grem na jošta, kjer popravim na višino inverzije. Ok, to je to od višin za danes. Hecno, kako se človek nastavi na novo situacijo; ponavadi s to višino ne bi kaj veliko ne pričakoval, ne poskušal, tokrat pa sem vzel okoliščine takšne kot so in se odpravil na Kum. Pa da vidimo. Glede letenja trek pove vse. Po Bohorju je še kar šlo, ko pa ne, pa proti dolini, nabirat zrak pod ritjo. Iskanje prožilcev - uspešno. Zelo nizek preskok na Rudenik, tam nizek, pričakocvan prožilec ne da nič, potem ptiči pokažejo kje gre in se rešim. Med kruzanjem proti Ješivcu vidim jato dveh rdečuh sigm in rumenega artika, kako pobira pred Lisco in leti čez dolino na Metni vrh. U, jebote, pa ti so res že obrnili Kum! Ali kje so obrnili? Kakšno uro imajo prednosti pred menoj. 

Kaj Kum, še Kozčje pozabim, ko nizko obrnem Lisco, pobrat pa se ne morem. Jasno je, da danes ne bo višine za preskok z Rudenika na Bohor, zato je treba prit vsaj na Metni vrh, pa tam poskusit srečo. Trije mušketirji so jo imeli, saj so se tam čez pobrali. Poskusim nizko čez, a cviknem in se vrnem reševat se na Lisco. Drugič gre na "carskih" 1,1k in ponovno poskusim. Pridem čez in najdem steber odrešitve! Juhej! Sledi lepo hopsanje nazaj do Ravnega loga, kjer vidim Dragota, ki ga nizko požira nekje okoli Dovškega in dva indijanca, kako visoko nad Švarčem šibata na vzhod. Upam, da bo Jošt dal, pa ne da. Rešujem se na Švarču, ki me drugič danes spravi nazaj v igro. Cilj je še obrnit Veternik, pa nazaj na ali pod Švarč. Proti Veterniku gre brez težav do 60 brez gasa, zato pa je pot nazaj v zahodnik bolj negotova. Uspem se privlečt do Velikega kamna, kjer si izberem največji travnik in med premetavanjem slednjič lepo pristanem. Lepe tri ure in pol življenja.

Načrtujem povratek peš po grebenu Švarča do avta. Uh, po bo pravi H&F. Med zlaganjem me pokliče Danilo, kje da sem, če pride po mene. To je pa še lepše. Pride kmalu in me zapelje do avta, potem pa greva Gabiju domov na pir in narezek proslavit super dan.

Zgodbe: Gabi in Wosa odletita na Lisco, kjer se Kondorji še pripravljajo, ter pristaneta gor. Malo se zezajo, biznisirajo za tandeme in odletijo nazaj. Z Dragotom se poberejo ter skupaj odrajžajo proti Švarču. Markotu se žal udre do Sevnice, Stanko pride skoraj do Radeč. Drago na Švarču obrne, a se mu udre na poti nazaj (videno), pristane na dovškem britofu. Indijanca odletita z vetrom čez Veternik in pristaneta nekje za Kozjem. Z logistiko ni težav, ima Gabi šoferja. Danilo se nekako ni mogel pobrat in je nizko porival nad Bohor, kjer mu je zmanjkal en detajl ter je moral pristat gor v neki vukojebini. A je tam dobil štop vse do avta (dva avanturista, ki se s terencem vozita okoli in uživata v tem).

Pri Gabiju je rahla panika, saj indijancema XCglobe trek razbije na dva, za njiju, švoh leta. Na koncu se sprijaznita tudi s tem. Konec koncev, luštno je bilo. Vrhunski dan nizkih višin in dobrega letenja. Njami!

ps. V ponedeljek, na dan žena, gredo zagnani še na Orešje. Drago do Kuma, Gabi pa v jebeni Gornji grad!!!. Noro. Spustil, saj je še kaj drugega v življenju, ampak še bodo dnevi. 

G, 7.3.2021

#1

#2

G, 8.3.2021