Kovk, 26.1.2021, Kuriček. Moj prvi.

 http://xcglobe.com/flights#show-flight/2393396/

https://photos.app.goo.gl/x7SWUX2qYpmWYKxn7 (zračne fotke so od Franeka Rakuna)

Čez vikend sneži, a vremenarji pravijo, da se bo v torek-sredo zjasnilo. Za sredo je narisan sonček. V ponedeljek Gabi poštudira, da bo že v torek Primorska letljiva. Hm? Hiter premislek je hitro napolnil kombi. Gabi, Drago, Danilo, Miha in jaz. Mitja in Wosa ne moreta.

Na poti dol študiramo kam. Erzo gre z jato na Kovk. Damjan je bolj za Lijak, a se po posvetu s Frankom odloči za Kovk, zraven pa naroči prevoz gor še za nas. Skupaj nas je ravno za en kombi (Samo). Gabi je malo nejevoljen, saj bi sami prišli prej na start, ampak, če je avto v dolini, je tudi ok, sploh če smo itak gor že ob pol enih.

Kovk je že polno obljuden, prvi so odleteli že pred poldnevom - smo jih gledali s parkirišča, ko smo čakali na Damjana. Drago je čez petnajst minut že v zraku, sledita mu Gabi in Danilo, jaz se odlepim ob enih. Miha zariba gneča na startu, da mora prvič podirat, gre pa takoj za menoj.

Ja, kaj zdaj? Moj interni načrt je bil odletet kurirčka. Prvotni načrt je bil to naredit z Lijaka, saj naj bi bilo malo vetra, kar bi lahko omogočilo povratek čez ali okoli Čavna. Na Kovku smo pristali, ker je veliko nas razmišljalo o tem in glas ljudstva je bil, da bo kurirček (in podvariante) danes laže izvedljiv s Kovka. Glede na pričakovanje, da se bo čez dan krepil zahodnik, je seveda najbolje čim bolj zgodaj obletet Čaven. Sicer pa ni bilo nekih velikih posvetov, kako in kam, le Miha, ki je bil prvič tu, je dobil napotke za do Predmeje in potem za Nanos. Ostali gremo za nosom, po skoraj samoumevni špuri.

Na poti proti Predmeji vidim vse; nekoga, ki se plazi ob hribu, nekoga, ki pobira še sredi preskoka, nekoga, ki leti čez dolino. Nekdo pred menoj se pobira na grebenu in pridružim se mu. Zadela sva lep steber, ki ga kolega zapusti kakšnih 100m pod menoj, sam pa izmolzem dobrih 1,6 preden se spustim na Čaven. Malo goro dosežem z udobnih 1,1k, ampak tam se nekako ne morem spajsat višje. Predhodnika izstreli gor, en,ki pride za menoj, se le mirno pelje dalje, jaz pa praskam po bregu in neuspešno iščem steber. Slednjič obupam in ob bregu porinem dalje. Visoko nad menoj je pod mastnimi bazami vse polno pilotov, sam pa se v rodeu plazim ob skalah. Jeba. Pri Kuclju le najdem balon, ki me izstreli na 1,5k. Ne vrtim do konca, grem naprej, a na poti še kar leti gor, da nad Čavnom (vrhom) na  dobrih 1,7k že ciljam luknje med bazami.  Mrz ku ps, ampak v takem se dobro počutim. Pičim proti Lijaku in niti ne trzam na kakšne balone, ki jih povozim vmes. Uživam v prekrasnih razgledih na Alpe na eni in morje na drugi strani. Spredaj opazim zelenega A6 in zazdi se mi, da bi to moral bit Damjan. Začudeno ga opazujem, ko se spusti nad planoto, daleč zadaj, kot bi hotel iznad zmajarske naravnost na svete gore. Nad Danielom ga vidim nizko pobirat nad Ravnico, potem ga izgubim. Tam nekje se srečava z Gabijem, ki se vrača od Škabriela. Zdi se mi kar nizko. Na Škabrielu želim malo pobrat, pa podaljšat na Svete gore. Nekaj jih vidim nizko na Sabotinu, na Svetih gorah nikogar. Hm? Tudi Škabriel nič ne da. Višine sicer še je, ampak... V načrtu je še Nanos, zato tukaj ne bi izzival usode, ta km pač ne bom oddelal. Nazaj gre gladko, ne vrtim več kot je nujno. Nad zmajarsko je malček rokenrola, a potem udobno pridem čez Čaven in nazaj do Male gore. Tam je spet nekaj ropotanja, zdaj se že močno čuti zahodnik. Po sredini doline je lepa kumulustrada, ki vabi, a se mi zdi, da sem prenizek, da bi mi zagrabila. Proti Kovku grem vseeno malo ven, da ne bi padel v kakšne rotorje za Modrasovsem. Pa začne vario pipkat, pa obrnem, in se močno zanesen z zahodnikom še enkrat lepo poberem. Ni potrebe po Kovku, grem naravnost na Nanos. Višine je dovolj. Na pol poti do antene srečam Danila,  si pomahava, potem pa se zaletim v steber. Zavrtim ga in zahodnik me odnese krepko nad planoto Nanosa, ampak gre kar visoko. Pod modrim nebom zgubim steber par metrov pod 2k. Razgledi za zjokat. Nekdo je komentiral, da se je videlo od Sarajeva do Minhna, dejansko pa od Kvarnerskega zaliva, preko Tržaškega zaliva in beneške ravnico do Dolomitov, Julijcev in morja megle ljubljanske kotline. Vse v enem pogledu. Višino porabim za spust do avtoceste, pri 1,7k se obrnem. Poskusim nad dolino, saj so gor na videz aktivne baze, a ne dajo nič, pa me kar samo odnese nazaj proti bregu. Skoraj na istem mestu kot prej me spet vzame gor in spet odpihne nazaj. Tokrat neham malo nižje in se v veter prebijem nazaj na greben. Cilj je it še malo na Kras, kjer opazujem enega, ki je šel tja visoko iznad Nanosa, a se je tam potopil. Baza nad Vipavo se je vmes tudi stopila, tako, da se odločim poskusit še priklopit Kovk, da po vseh pravilih zaključim trikotnik. Naletim na sotrpina, s katerim praskava breg nad Vipavo in rineva na Kovk, od koder naju nadleti še jata na poti na Nanos.  Na koncu sem malo višji in s 600m le pridem do brega, ki pa ne da kaj prida. Spet se guncam tik ob skalah in slednjič ugotovim, da mi tega ni treba. Odvijem nad dolino, ki je že v senci, se zapeljem čez pokurit višino in nazaj do pristanka pri Anji. Vidim Gabija pristajat, on pa potem posname moj pristanek. 

78km s povratkom, 3h40. Zadovoljen. Premražen. Noge otrple od mraza. Vesel. Super dan.

Z Gabijem se slikava, čvekava in počasi pospravljava. Malo kasneje, že v mraku, pristane še ena jata z Dragom in Danilom vred. Zadnji obiskovalci Nanosa danes. Vsi navdušeni, vsi premraženi, ne glede na vrsto gretja in oblek. Miha že dolgo, a zadovoljen čaka, saj je prestavil kar nekaj osbnih letalnih mejnikov. Danilo je tudi stisnil osebni rekord in super pobiranje izpod Čavna, Gabi in Drago sta si pridelala tromestno kilometrino, sam pa sem končno oddelal Kurirčka.
Mislim, da sva se s Curetom kar ujela in bi nekako moralo iti. Ni švoh krilo. Danes je na trenutke kar ropotalo, a je bilo krilo lepo lovljivo, klofarji pa so bili dokaj nedolžni in jih ni bilo potrebno posebej reševat. Gre hitro, glajd je dober (primerjam za A3). Še bo veselo! 

Pojem Irenina sendviča, ju poplahnem s pivom iz prejšnje runde in sem rešen do doma. Ostali gredo na Vrhniko na Erzotovo pico. Ko pri Vipavi pridemo na AC, Markotu vrnem neodgovorjen klic. Končava, ko kolegi pojedo pico na Vrhniki, kjer se od nekod vzameta še Erzo in Suša. 

Doma okoli osmih.

Prevozi: 5€ na Kovk, 10€ Gabi.

Lijak, 15.1.2021, prešvicano burjanje

 http://xcglobe.com/flights#show-flight/2392119/

Erzo komentira svoj let: Velika štajerska okupacija Lijaka ali vsak Štajerec, ki v JP kaj pomeni je danes bil na Lijaku! [16.1.2021 08:45]

Gabi in Mitja sta dobila svoja nova Artika 6 in mudi se ju preizkusit. No, Gabi je svojega že enkrat spravil v zrak, ampak obeta se letenje.

Mitja že cel teden išče luknje v vremenu in jih tudi najde. Za sredo se zadnji trenutek premislimo, sam grem (uspešno) odpret Orešje, ko sem že na dopustu. Primorska se obeta za petek. Vreme je triki, ampak želja je velika. V četrtek me doleti obilo službenega dela, ki se zavleče pod večer, vmes se vzhodna liga pogaja za Lijak. Burje bo za izvoz, bo pa tudi sončno in dober gradient, kar naj b omogočilo letenje. Stiska nas omejitev prehodov med regijami, a se najde nekaj papirjev, ki nam z malo domišljije omogočijo formalno pokritje potovanja čez celo državo (matr, to pri omejitvah gibanja na občine). Z Mitjem ugotoviva, da sem na vrsti za vožnjo (on je peljal na Gorenjsko), z nama gre Miha, Gabi gre s kombijem in pelje še Woso in Danila. 

Še poln dopustniškega šihta in malce napet pred po dolgem času ponovnim letenjem na Primorskem slabo spim. Dobimo se na Čatežu in pičimo za Gabijem, kateremu se nenavadni mudi. Izkaže se, da na Vrhniki pobira še Erzota z ekipo. Logistika prevoza na start se zapleta. Med vožnjo se le dogovorimo, da nas počaka in zategne gor. Dobimo se na pristanku, v kombiju pa je plac za nas tri in en rukzak, kar pa ni težava, saj gre gor še en kombi, ki bo zategnil še moj in Mihatov nahrbtnik. Na startu ni pretirane gneče, smo pa pretežno piloti iz vzhodnega dela slo, lokalcev je poleg 777 in Kanteta le nekaj. Piha lepo, moje bojazni o burji na staru so se rzabinile. Kombija z rukzaki ni pa ni. Ko že pohendlam z Gabijevo novo coto, se le oglasi nekdo, da prihajajo gor. Vzameva Gabijev kombi in greva do parkirišča, do koder pride fura. Gor še čakava, ko pa pridejo, pa se šofer le odloči in nas vse skupaj zategne do starta.

Tam ni več naših. Le še Danilo čaka, da odletita Cena in Alenka, ki sta naštimana pred njim. Traja, da se preoblečem in naštimam. Vmes nekajkrat pomagam Alenki, ki se potem umakne, da grem jaz. A vmes veter crkne na nulo. Ob prvem dahu le potegnem in drvim (malo tudi po riti) dol, a vuh se ne odpre, zato tik pred prepadom prekinem. Odšvicam gor na levi platojček, razgrinjam coto po bregu in jo dvakrat neuspešno poskusim dvignit. Enkrat mi skoraj uspe, a mi na strmini brez opore krila zdrsne in je konec. Popizdim in odšvicam čisto na vrh, kjer pripet razgrinjam coto na ravnini in nato v obupu potegnem naprej. Ta kombinacija se obnese in končno sem v zraku. 

Na vzhodu po nekaj sekundah naletim na steber in veselica se končno začne. Na vzhodu ne vidim nikogar, vidim pa enega nad dolino. Ma nič, ni mi treba rinit v burjo, si mislim in se spustim proti Danielu. Višino lepo držim tudi mimo Škabriela, ko spet najdem lepo dviganje, ki me vzame na mojo višino dneva, nekaj čez 1,6k po Oudieu. Tu se pojavi težava. Dviganja so lepa, C2 je krotek in ubogljiv, a mraz je višini primeren. Jezik mi drveni, ko diham. Roke so lepo tople, saj stare borderske rokavice z grelnimi vrečkami v dlaneh odlično delujejo. Problem je vse ostalo, saj sem od kolobocij na startu čisto prešvican in pri vetrovnih -10 mi vse te plasti oblačil ne pomagajo prav dosti. Ok, ni prvič, da je hladno, ampak tako me še ni zeblo. Odnaša me nad Gorico, a z vrha stebra porinem na Sabotin, ki nič ne da in obrnem. Nad mestom že iščem pristanke, ko naletim na odrešilni steber. Na švohnih prdcih se v veter privlečem nazaj pod Lijak, tam pa me vzhodni veter skoraj ustavi. Morda bi kdaj še rinil ob bregu v veter in upal na zadnje dviganje kje za vogalom, a tokrat nisem imel nobene volje več in sem se pomirjen z izidom spustil proti pristanku. A glej hudiča, ne gre dol in nad pristanek pridem visoko. Še nad ravnino me veter premetava in ni nič luštno. Vlečem ušesa, da gre malo dol. No, vsaj še to preizkusim. Sledi še zavoj z vetrom in bočni pristanek v veter, le nekaj korakov od kolegov, ki so povečini že pospravili. Ves se tresem od mraza, tako da je prva stvar, da se preoblečem v edino suho majico, ki sem jo pustil v nahrbtniku. Še bunda je mokra od zunaj in znotraj. Pospravljam obkrožen s kolegi s pivi v rokah med glasnim komentiranjem super dneva.

Še pri avtih (Miha že prej z mojim golfom pelje Danila po Gabijev kombi) se nekako ne moremo razit. Seveda, Mitja deli piva, Gabi pa svoj smrekovec. Privoščim si sendviča, ki mi ju je pripravila Irena. Čvek in pivčkanje traja, dokler mladci ne olaknijo. Erzo jim predlaga pekarno na Vrhniki, ki slučajno stoji ob parkirišču, kjer je pustil svojega šarana. Tam se še fantje okrepčajo, vsi pa dan posplahnemo še z enim pivom. 

Na poti domov je Mitja ves naspidiran za naslednji dan, za soboto. Da bo dobro in da je treba spet it na Lijak. Ves sem zjeban in se upiram tej misli. Ne vem, ne morem si zamislit še enkrat 400km za malo letenja. Današnji dan mi je nekako pustil grenki priokus.  Šiht med dopustom, napetost in slabo spanje, zajeb z logistiko na startu in posledična jeba s starom in prezeblost v zraku, ki se pri meni dostikrat konča z dvotedenskim zverinskim nahodom. Gabi ne more, Danilo je za, Wosa pogojno, Drago bi, a ne gre zaradi omejitev.

Zvečer melanholičen tuhtam in nič ne stuhtam. Obupujem nad seboj. Kaj je zdaj to? Obeta se dan, nič me ne ovira, a se mi ne gre. Odpovem. Morda bo v nedeljo za na Orešje.

Mitja le sestavi ekipo, gre še Gabi, ki pelje s kombijem. Na Lijaku je pol leteče Slovenije in leti se svinjsko. Gradient je odličen, vetra ni, baze na 2k, tahudi letijo stotke. Jebiga. V naprej sem vedel, da mi bo kasneje žal, a tako sem se odločil. Bom že nadoknadil.

....

Orešje, 13.1.2021, otvoritev sezone

Let - http://xcglobe.com/flights#show-flight/2391898/

H&F - http://xcglobe.com/flights#show-flight/2391923/

Epidemija še kar traja in ljudstvo ostaja zaprto v nešteto omejitvah. Ireni se pipa po treh mesecih pouka na daljavo, jaz sem nekaj časa delal, a uprava nas sili na čakanje ali dopust. Torej dopust. Za začetek. Nisem ravno  vesel. Zunaj je tmuren januar, smučišča, kamor itak ne smemo, ne obratujejo. Dopust je dragocen, da ga koristim po kapljicah, zdaj pa gre cel teden tako, za hec.  Na začetku nisem vesel, a sprejmem. 

Za sredo se nekaj kuha, morda bi znala biti Primorska. Na koncu scincamo in ostanemo doma oz. v službah, kdor dela. Zunaj je jasno, jaz pa mrzlično študiram, če bi bilo možno naredit kaj lokalnega. Glede na napovedan sever razmišljam o h&f na Veternik, glede na Z tendence bi znal bit Švarč, na Orešju pa kaže JV. Ne moreš verjet. Na koncu se na hitro odločim za Orešje. Ker dvomim, da bi z avtom prišel gor, grem od pristanka peš. Ni pretiranega mraza in po soncu odmaširam gor v majici in tankem puloverju, kar čisto zadostuje. Pot je lepa, vetra ni, ptiči so, a še mahajo. Višje ko sem, bolj se čuti sapa, pa tudi ptiči že jadrajo. Opla, nekaj se dogaja, morda pa ne bo le spust do avta. Gor me pozdravi vodoravna vreča, ki kaže lep jug. Morda celo malo močen. Ampak ne preveč. 

S seboj imam oblek za polarni mraz, a težko se je preoblečt, saj je vse v snegu, vključno s klopco in mizo. Kar nekaj časa gre za nerodno preoblačenje, a to je treba naredit, saj računam, da bi prešvican v zraku zmrznil. Če se bo dalo pojadrat. In kaže, da se bo dalo. Vsaj malo. Sledi nerodna priprava opreme, ki jo nočem preveč vlačit po snegu. Potem želim še malo pohendlat, saj kar vleče, sam pa po dolgem premoru nisem čisto prepričan vase. Hendlanje mi ne gre preveč dobro od rok, veter kar razmetava krilo, nekajkrat ga nesem gor. Na koncu se le odločim, da ga spravim nad sebe in gre prav rad. Spumpam vuhe in odracam v zrak. Takoj zagrabi in sledi malo zezkanja po grebenu. Najprej sem vesel, da sem sploh v zraku, potem pa počasi raztegujem drgnjeneje. Proti gradu ne gre, na hrvaško si ne upam in jo prihranim za konec, takrat pa tudi ne da nič. Pogasiram proti pristanku in mi zmanjka nekaj metrov do travnika, tako da pristanem na bregu. Ajaj, neroda (a ni hudega). Cote niti ne zlagam, ampak vse skupaj zbašem v prtljažnik, doma pa dam sušit, saj je vse mokro od snega.

Super zadovoljen. Lep sprehod in krasna, enourna otvoritev letalne sezone na domačem dvorišču - primerljivo z današnjimi izpleni na Lijaku.