Švarč, 26.10.2019, Slovo od podaljšanega poletja

Let:
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2318093/
Let s hojo:
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2318280/

Slike
https://photos.app.goo.gl/eBeP1t6iTjHjtCEk8



Treba je omenit, da so zadnji tedni še vedno poletni. Še sam lazim okoli v kratkih rokavih. Jutri, za Ljubljanski maraton, bo menda zadnji tak topel dan letos. Toplo je, ker ves čas vleče nekaj od zahoda,

Danes, na soboto, ko Robi praznuje rojstni dan, sva z Lenartom sama doma in malo zabušavava. Irena je v Cannes-u, na neki konferenci, kjer je predvčerajšnjim dobila nagrado za enega od svojih projektov, Lovro pa je v svoji Ljubljani - jutri sodi svoj tretji basket turnir. Včeraj sva nekaj načrtovala, pa je zamisli preveč za izpeljat. Najprej sem mislil odtečt 21ko, pa me je premamila misel na kakšen skok s Švarča. Vzhodnjaki se menijo za nek piknik na Donački, Mitja gre v hribe, Gabi je to s Švarčem opravil že dopoldan.

Doma je skupni jutranji skok na Šentvid odpadel, saj se je smučanje (prva tekma sezone) začelo še preden sva čisto končala z zajtrkom. Lenartu se nekako ne gre zraven, sploh ko izve, da babi in deda ni doma, ker sta v Prekmurju. Ok, grem pa sam eno na hitro, saj je je pri Švarču hoja že vkomponirana v aktivnost.


Gor lepo, ne preveč, vleče z jugozahoda. Tu pa tam celo kak ptič pojadra, opazujem enega na zahodnem robu. Dobro, odletet se bo dalo. Lepo odštartam in grem poskusit na zahod, ki pa ne da in se odplazim nazaj. Južno pobočje me vzame gor, spraskam se na (kasneje spoznano) višino dneva, pa z vetrom na vzhodni konec grebena in počasi ter nizko nazaj. Sledi še tričetrt urce zezkanja na vetru tam okoli štarta. Spet se mi je na trenutke zdelo, da je veliko vetra, pa me je Gabi kasneje prepričeval, da ni bilo tako hudo. Sem res malo bolj zajčji zadnje čase.
Po urci se odpeljem ven, da komaj še priletim nazaj, čez žice na travnik za kapelico. No, krasno se je izteklo. Pospravim in peš do avta, kjer se slišim z Lenartom, ki se je pravkar odpravil kolesarit. Z lažjim srcem sprejmem Gabijevo vabilo na pir, ki ga dobim na njegovem vrtu, kjer štiha. S pirom poplahnem letalski čvek in odbrzim domov nahranit otroka :).

Polmaraton po okoliških vaseh odlaufam v nedeljo na dan LJM

Lisca, 11.10.2019, (K)Orlovih 70 let ali Drago praznuje

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2314787/

V začetku meseca me Drago opozori, da ne naj ne pozabim na njegovo praznovanje v petek, 11.10. Seveda nisem pozabil. Vreme se sestavi. V četrtek še dežuje, za soboto je napovedan zahodnik, vmes pa nekaj jasnine in jugovzhodnika. V petek načrtujem prej zapustit službo, a se spet zakomplicira in odrinem šele ob pol enih, ko se ekipa že organizira za klubsko dirko. Pred Sevnico sprašujem, če še koga poberem, pa dobim nalogo pripeljat kruh. Ok, grem še v trgovino, pa tam najdem še nekaj malenkosti za 70 letnika. Se pa pot še zavleče.
Gor na hitro zadeve oddam, čestitam Dragotu, ki pripravlja piknik, pa v zrak.
Štart mi lepo uspe. Lepo kontrolirano dvigovanje krila s poravki. Zadovoljen. Sledi grebenarjenje, dvakrat na Rudenik in nazaj, na koncu pa sem želel preveč in scurel do Čučnika, namesto da bi pristal nazaj. Nič hudega.
Mitja, Gabi, Wosa pa Damjan (morda še kdo?) so dirkali po isti trasi, pa smo se nekajkrat križali. Enkrat vidim Damjana, kako se nizek vrže na Metni vrh in komaj priključi nazaj globoko pod Rudenik, kjer se skupaj pobirava. Komaj najdem (edini) lep steber, se vanj zavrti še Mitja in z nizkega vrha stebra še on skoči čez dolino, a se potem ne privleče več nazaj. Ko tako gledam te hitre mladeniče, me spreleti, da bi morda bilo res vredno poskusit malo hitreje letet, saj bi to kak dan lahko podaljšalo traso. Danes je dan primeren za trening. Tako začnem manj povrtavat in več gasirat. Hitro sem nazaj na Lisci, pa si privoščim še enkrat, tokrat hitreje na Rudenik (žal nekaj sto metrov premalo za moja merila), pa nazaj proti pikniku. Menda sem prvič dvakrat v enem letu podrgnil ta greben.
Na tleh odgovarjam na zgrešene klice in Mitja pove, da Marko prihaja ponj, ter da bosta pobrala še mene. Z Rokom L. se počasi pospraviva in čakava. Ko rešiteljev nenavadno dolgo ni, pokličem in Mitja pove, da so bili polni. Ok, z Rokom se odpraviva peš gor, ko Mitja spet pokliče, da prihaja Niko po naju. Tudi prav. Tako sva gor prišla neprešvicana.
Sledi fešta, za katero Erzo ugotovi, da je menda največje neformalno srečanje padalcev v slo ever. Drago je vesel kot strela, druženja, klepeta (MatjažŠ, NejcS, MihaK,...) , hrane, pijače in kar je še tega, je v izobilju.

Mene začne pobirat in se okoli desetih (pod ploho negodovanja in zbadanja) odpravim domov. Zelo izi rajding. Ob polnoči v postelji.