Drugi poskus: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2099312/
Lijak, 24.3.2018 (javno)
Lijak, 24.3.2018 (vse)
Za nami je dolgo obdobje neletalnega vremena čez vikend. V petek na Lijaku letijo kljub rahli burjici in obirajo dolino ter Kras (Mitja in Franček). Z Dragotom se zmeniva za soboto, ko z Matejem še čakava, če bo kaj z zadnjo tekmo. Še pred obvestilom, da je Snežinka zaradi zmajarske tekme spet prestavljena, sva z Dragotom že dogovorjena, malo kasneje pa se na prazen sedež v avtu kar iz nočne prijavi še Marko.
Večerja z Ireno (teden restavracij, Restavracija Grad Otočec), zgodnje vstajanje (Irena gre s šolo v Slazburg), še malo dremanja in sledi zamuda pri odhodu. Poparjen se kolegoma opravičujem za dvajsetminutno zamudo. Na lijaški pristanek pridemo sicer več kot pravočasno, a blesavo ju je bilo pustiti čakat. Iz avta se samo prestavimo v (prenatrpan) kombi in šele na poti se spomnim, da nisem oddal ključev od avta. Se zmenim s voznikom kombija, da mi jih odda za šankom.
Na startu je vse polno zmajarjev, točno tako, kot je bilo napovedano. Vreme pa se ni držalo napovedi, saj je bilo kar grdo pokrito. Nekaj upanja je obetala kar dobra napoved za gradient. Spravimo se nad na novo urejen breg, saj je klasični startni prostor zapolnjen z zmaji. Povedo nam, da se njihovo startno okno odpre čez eno uro, tako da imamo "plenty of time for you guys". Menda je gor tudi Matej, ki je menda Kafolu odpredaval eno o frziranju trekov, a ga na Lijaku nisem opazil, pa seveda kasneje tudi treka ne.
Nov del vzletišča še ni otravljen (spori med različnimi pretendenti za ta prostor), je pa zato posut s senom, kar daje prijetn občutek za stopit gor. Malce manj je prijetno, ker se vse to suho šavje zapleta med špage, a ker nekoliko pihlja, se da coto lepo razgrnit in odstartat brez pretiranega pometanja po tleh. Od nas prvi odleti Drago, pa jaz, na koncu še Marko.
Sam se mučim V od starta in se nikakor ne morem prav pobrat. Ko se, grem naprej proti zmajarski in se pri tem ne trudim pretirano s pobiranji, saj po ostalih vidim, da tam kar drži. Ampak ne zame, saj gre le dol, tako da se z repom med nogami obrnem in se odplazim k zadnjemu zaznanemu znamenju dviganja. Tam res nekaj buta, a si ne upam na kanto vrteti nekaj metrov od skal, zmerno vrtenje pa ne prime in kmalu odcurim ven. Kaj zdaj?! Opazim dva, ki sta v podobnem stanju kot jaz in se peljeta gladko ven. Ok, kupim. Po nedavnem gnezdenju nimam več ambicij rinit preveč v breg, tu kjer sem, pa je mrtvo. Torej ven, vsaj v upanju na varen pristanek kje v dolini. En od mojih markerjev se dejansko odgunca v dolino, drugi pa nad eno krtino začne nekaj povrtavat. Ko pridem do tja, dejansko nekaj pipne in previdno, na rahlo obrnem. Počasi prime in spajsam se nad greben in nato še višje. Kmalu je dovolj za prekok na Čaven, tam pa spet raketa in hop do baze čez 2k, ko je bilo treba že bežat ven. Ven iz baze (ohranjen vizualni stik s tlemi!) in ven nad ravnino. Očke so se zavetile, sa je bil Kras v doletu.
Malo fotkam (danes imam s seboj Gopro) in za in pod seboj opazim tipa, ki mi je prej pokazal odrešilno dviganje. Kot kaže, imava isto pot. Ko že malo s skepso gledam, kje bi (severni) kraški rob lahko zagrabil, se kolega, ki me je medtem že prehitel, gladko obrne proti pristanku in odšiba tja. Vedno bolj negotov glede Krasa mu kmalu sledim, a zdaj sva na isti višini , on pa zdaj že kak km bližji pristanku. Upam na kakšno dviganjce pri Vogrškem jezeru, kjer je včeraj navijal Franček. Meni tam nič ne da in odtonem ob cesti proti pristanku. Pristanem kak km od uradnega pristanka.
Dan je še uporaben in z rahlim upanjem, da še kaj iztržim, oddirjam proti pristanku. Uštopam nič. Na pristanku že postaja živahno, tja pa pridem skupaj s kombijem, v katerega se brez pomislekov takoj zbašem. Dvakrat je dvakrat. Uro po pristanku sem že nazaj na startu.
Butl zmešan se po ne vem kakšni logiki spravim spet na plato, prekrit s senom. Tokrat ni nobene družbe, saj je tistih nekaj duš razporejenih spodaj, po travi. Na sončku se hitro pripravim, zdrava sapa mi razgrne Artika, pofotkam stanje in se vpnem. V tistem sonce in sapa ugasneta. Pa kaj je zdaj toooo?!?!? Nekajkrat poskušam malo potegnit, rezultat pa so bale sena v špagah. Vmes začne celo vleči dol in moje ambicije se znižajo na odlet do pristanka. Med poskusi vzleta v nuli in odstranjevanjem vej in vejic iz vrvic se pomikamo proti dobrem starem travnato kamnitem vzletišču. Tam spet sledi čiščenje nesnage iz cote in na koncu v prvem znamenju sape gor potegnem ter se odpeljem, čeprav imam v levem ušesu še za ene vile sena. Artika vlečem za levo uho dokler se ne osvobodi vse svinjarije. V tistem mrču dan seveda ne da nič več od sebe. Precej razjarjen pristanem enkrat takrat kot Drago, ki je med Čavnom in Sabotinom naklepal lepih 40km. Markota je spustilo približno takrat kot mene prvič, le da je on vmes obrnil še Svete gore, do koder je prišel, ker se je nad ravnino obrnil že pri Vogrščku. Pristal je pod Škabrijelom, zato je imel tudi kar nekaj hoje do pristanka. Za Mateja ne vem.
Ni mi več do Lijaka, zato priprosim kolega, da gremo nekaj pojest v Vipavo, v Plac, čemur sledi še tradicionalni nakup vina. V kleti, ob degustiranju namiznega, povem vinarju, da sem prejšnji večer pil njegovo buteljčno vino. Krapež zanosen pove, kako je to popolnoma druga zgodba od lege vinograda naprej. Pelje nas še v drugo klet, kjer si ogledamo sode za staranje vina in nam da za poskusit vrhunsko negovan merlot. Vince je tako dobro, da se še pod vtisom prejšnjega večera hitro odločim in z menoj gre še ena buteljkica, ki jo bova z Ireno použila kak prijeten večer.
Doma razmišljam, da bi bil že čas, da zaključimo z Lijakom. Daleč je, za tako malo heca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar