Javni album, Vse slike
Že na poti z Lijaka se je na veliko govorilo o ponedeljku, ko bo končno tudi na Lisci za letet. No, resnici na ljubo so jo gospoda letos že sramežljivo razdevičili, ampak ne še zares.
Med pregovarjanji za ponedeljkov čas odhoda kombija si izgovorim 12:30 na Bregu. Tokrat grem iz službe s časovno rezervo in dejansko pridem na Breg dovolj zgodaj, da se lahko še preoblečem in jih pričakam pripravljen. Pride razkliman kombi s standardno posadko - Roberto, Drago in Marko. Dobim vinjete in malo Markove namrščenosti, ker bi lahko 15 minut dlje spal po nočni, pa ni. Zadnji trenutek se nam na Bregu pridruži še Wosa, ki je bil parkiran čez cesto, pa ga nisem opazil.Na vrhu lepo vleče gor, vzdušje je optimistično. Nekdo Woso po telefonu sprašuje po taksiju za na Lisco, a je prepozen in pride kar gor. Je sramežljiv poba, saj ne pozdravi, ampak se po nekaj besedah z Rokom začne sam zase pripravljat.
Na startu se mi je kar milo storilo, ko sem Artika končno razgrnil po ravni travi, ne po Lijaških skalah ali jebeni slami. Ljubo doma!
Nekaj po eni se pomečemo v zrak, ki nas kar vzame gor. Ko se nad vikendom spravim na 1,5k, vidim da me malo nosi sever in se mu pustim zanesti nad dolino, ki drži. Opazujem Draga na Rudeniku in Markota že na poti na Bohor, kamor me vleče. Odločim se poskusit na Metni vrh, a ker ne da nič, stisnem rep med noge dokler je še kaj višine in odbevskam v varno zavetje grebena Rudenika. Tam se spajsam ven, Drago se že visoko vrača, Roberto prihaja, Marka pa sem vmes izgubil iz vida. Spustim se proti koncu Rudenika, a me lepo požira, zato se tudi tu predčasno obrnem in tonem ob grebenu. Na srečo je bil dežurc, ki me je prej potegnil gor, še tam. Treba ga je bilo obrnit zelo na ozko, da je kaj zaleglo in zaleglo je. Nad menoj je lenobno povrtaval Roberto, ki pa se je nazaj spustil čez dolino proti Ledini. Aha, tam sta včeraj z Gabijem zapela lep steber!
Greben mi ne da nič pametnega, pa se tudi sam spravim nad dolino. Tam žulim neko nulco, ki se razvije v stebrič do malo pod bazo. Tokrat me zamika Dolenjska, če nas že nese tja. Spustim se proti Ledini, čakam steber, ki ga ni. Spet gledam Robertota, ki nekaj povrtava nad Kopoljem. Scincam z Dolenjsko in se usmerim čez Kompolje, ki pa ne dajo nič. Z Robertotom prečiva Kompolje proti Radežu. Tam imam srečno roko, saj zapnem neko dviganje, Roberto nekaj deset metrov bolj južno in nižje pa ne. Steber leži proti zahodu in mi da dovolj višine za Čelovnik, nad katerim pa spet dviganje, ki pa me s severovzhodnikom odnaša (spet) na Dolenjsko.
Zadet od bližine baze in relativne višine podležem dolenjskim sirenam in se spustim, kamor me že nosi. Računam, da bo na vrhu kucljev vleklo s severovzhoda in si izberem takega, ki ima kot rezervno varianot na razpolago še prostoren travnik za morebiten pristanek. Čakanje na steber ni obrodilo sadov, saj sem kucelj gladko preletel, brez kakršnegakoli znaka, da bi kaj delalo. Naslednji breg je bil v hosti, reševanje proti Savi sem zaigral s stavo na ta hribček in lahko sem se le še obrnil in pristal - na vrhu hriba.
Ko se kasneje pripelje, ugotoviva, da se vračava mimo Dragove hiše, on pa je že doma. Ne preostane nama drugega, kot da se oglasiva pri kolegu. Sledi obisk vinske kleti in seveda degustacija, ki se ob prijetnem kramljanju na poznopopoldanskem pomladanskem soncu z razgledom na Dolenjsko krajino zavleče v predvečer, ko je bilo res treba odrinit, saj bi varen povratek domov lahko postal ogrožen. ;)
Sicer pa: Marko je bil na Bohorju in se je privlekel nazaj do Brega in naredil ploski trikotnik. Drago se je z Rudenika vračal proti Radečam, na Radežu navil na dobrih 1,5k ter se od tam spustil nad domačo hišo in naprej proti Radečam, kjer je še malo pobral, zakrožil proti Lisci in šel pristat k avtu v Radečah - tudi ploski trikotnik. Robertu se je pri Radežu udrlo in je šel pristat v Radeče. Wosa se je v času, ko sem jaz nad Ledino scincal Dolenjsko, prav tam, kamor sem se namenil, začel pobirat in je tudi navil na lepih 1,6k, a se je nato obrnil in šel nazaj pristat na Breg. Res pa je, da se je on z Ledine spustil z dobrih dvesto metrov več višine.http://xcglobe.com/flights#search/date=26.3.2018&pname=&sname=Lisca&cname=&gname=>ype=&ww=/
Skratka, letenja je bilo toliko kot zadnjič na Primorskem, a v neprimerno prijetnejšem vzdušju, da o povratku ne govorimo!
Ko gledam za nazaj, sem seveda lahko pameten, ampak najbrž je bil to dan za Kum, saj z z manj kot 1,5k ni za rinit na Dolenjsko. Zdaj to vem.
