Prva letalna luknja letos je napolnila Lijak. Vključno s Kondorji.
Zanimivemu vikendu je sledilo še vremensko okno za letenje, ki smo ga klubsko in širše lepo užili.
Lenartovo darilo za osemnajstko se je odvilo v ne čisto predvideno smer, tako da sva z Ireno za vikend dvakrat romala v osrčje avstrijskih Alp. Drugič je moški del družine užil še nekaj ur na snegu in precej megle. Seveda sem se nekajkrat prevrnil, enkrat krepko na hrbet in z glavo po tleh. Sicer pa prijetno družinsko druženje.
Glede na buren vikend in kar nekaj odprtih zadev v službi me sobotni Mrakotov poziv na ponedeljkovo letenje ni takoj navdušil, a sem kmalu stuhtal, da se bo treba pač malo potrudit, saj je priložnost po dolgem času tu in sam vrag ve, kdaj bo naslednja. Cure-ta si ne morem sposodit, ker so vsi od Tomatota na sejmu v Nemčiji.
Radečani so se odpravili skupaj, midva z Gabijem pa vsak na svoj šiht uredit najnujnejše. Gabi me pobere na Škofljici in na pristanku se ostalim Kondorjem pridruživa ravno pravi čas za naslednjo furo.
Na startu kratko in zgovorno druženje, pa bolj ali manj hitro v zrak. Sam bolj pozno, ker sem se počasi premikal, pa še sape za coto razgrnit je zmanjkovalo. Vzlet ok.
Samo letenje je bilo fajn, sicer brez nekih višin, a tudi curaže se ni bilo bati. Vprašanje je bilo le, kako daleč proti Kovku nas bo spustil vzhodnik oz. burja. Prvič sem šel okoli Čavna malo prenizko in sem v naslednji muldi stisnil rep med noge ter se vrnil do zmajarske. Tam sem zapel steber skupaj z Woso, ki se bolj kot z letenjem ukvarjal s slikanjem (in gledanjem, kaj je posnel - nepozaben prizor :))
Nekaj mi ni bilo prav, pa nisem točno vedel, kaj je narobe. Vse me je bolelo in postajal sem utrujen....
Z višino tega stebra sem še enkrat zavil proti Čavnu, tam tokrat še popravil višino in dalje proti Modrasovcu v višini grebena. Tokrat je bil poleg še Konrad in ni bilo več dilem, če je danes ta pot varna. Na Modrasovcu sem že čisto izgubil voljo še karkoli vrtet. Vrat me je bolel za popizdit. Na poti nazaj sem preizkušal položaje in ugotovil, da preveč ležim - če sedem bolj pokonci, je bolje. A tako se ne da letet. Na zmajarski se samo naslonim v steber, pa gre, dokler pač gre, saj sem si želel le še do pristanka. Ugotovil sem, da se nekako preživi, če se z rokami obesim za gurtne, pa sem se tako nekako splazil še do Škabrijela in nato s polni gasom na danes odrešilni pristanek. Ajme, kaj sem dočakal - da se veselim pristanka po dveh urcah letkanja.
Ne vem, kaj je to. Na zadnjem letenju, prav tu, je bilo vse ok. Vmes sem sicer urejal zic, a nastavitev nisem spreminjal (?). Na sumu imam tisti padec na bordanju, ki mi je pretresel glavo in očitno razbolel vrat z okolico.
Na pristanku sem počasi prihajal k sebi, fotkal pristajanje Gabija in Wose (je nastala hecna panorama) in s Konradom razglabljal o menjavi zadnjih palčk v Artiku, ker si ga je Konrad dobro ogledal od zgoraj in videl, da je zadaj "prelomljen". Hja, za razmislit. (plac in palčke pri Sandiju, delo sam, Konrad pomaga začet).Sledi tradicionalni nakup vina, solata namesto pice (pojedina me čaka doma), nato z Gabijem in Woso pičimo v Lj, pa na Škofljico, kjer Gabija oskrbim z izdelki PP, pa vsak po svoje domov.
Kljub bolečinam je bil dober dan.
ps
Doma gledam zic, pa ne najdem, da bi bila kakšna gurtna premaknjena iz položaja v katerem je že leta (?). Vseeno malo popravim naslon, da je bolj pokončen. Bomo videli, kako bo naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar