Lijak, 20.1.2018, Snežinka T4, Krasitev dreves pod Lijakom ...

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2083124/

https://photos.app.goo.gl/rKlTct7z0T4d3K562

V petkovem deževnem popoldnevu mi prileti obvestilo, da bo jutri, v soboto vreme končno milostno do Parasnežinke. Tekma bo. Na Lijaku.
Hm? Preverim napoved za Primorsko in dejansko kaže super; sončno, dober gradient in skoraj brezveterje.  Obvestim Kondorje in Drago je takoj za, Marko ne ve, Roberto bi tudi šel, Matej se oglasi zvečer, saj gre na tekmo in ponudi prevoz. Zmenim se z njim (in Fračekom) za naslednji dan v Ljubljani. Marko odpove zaradi šihta, po nekaj nejasnostih se Drago in Roberto zmenita in gresta skupaj. Wosa tandemira.
Ko zgodaj, okoli enajstih pridemo dol, ne izgleda tako obetavno, kot v napovedi. Nebo prekriva oblačnost, tla so mokra. Vseeno vplačava task (nič se ni spremenilo) in Veronika nas s prvo rundo odpelje gor. Spet sledi čakanje, ki mine v pogovorih in preučevanju nove Naviterjeve napravice, ki jo preizkuša Joštek. Glede na švoh razmere Orož naredi lokalni task Škabrijelom in Modrasovcem. Izgleda izvedljivo, če bo vreme le kolikor toliko blizu napovedi.

Odprtje starta se bliža, a z Matejem ostajava še kar na tleh, saj se še Enzoti težko pobirajo nad greben, vse ostalo pa se bori spodaj. Vedno bolj me preveva občutek, da je Orož že ves vremenski kredit porabil pri prvem tasku te sezone.
Nekje v času odprtja starta Matej odleti, jaz pa še malo cincam. Tu pa tam malo prdne gor, sicer pa na startu vlada mrtvilo, v zraku pa tudi ni videti drugega kot borbo za vsak meterček. In to pod grebenom. V upanju, da bo dan začel delat, v prvem prdcu gor le odletim.
Izkaže se, da je vse skupaj slabše, kot sem pričakoval. Nikakor se nisem mogel pobrati, le tonil sem iz obrata v obrat. Jeeebaaaa! Povrtujem z nekom pod Talo, a naj delam karkoli, sem nižji. Še z dvema grem pogledat malo proti vzhodu, a je bilo neupravičeno upanje in nazaj se vrnem še nekaj deset metrov nižji, tik nad bregom. Vetra ni, termika pa le v malih balončkih, v katere pa se nas ne more zbasat pet naenkrat. Oprimem se balončka, a ne da veliko, poskusim še enkrat, na rahlo, a hudič ne da ne da, ampak me spusti. Jebemti, veje se že dotaknejo zica. Ostro zavijanje ven bi me potopilo v krošnje, zato poskušam odviti minimalno na bremzi. Suncežarko, grem že skozi krošnje! Kurba nič ne zagrabi!! Z zicem zarinem v krošnje, se ustavim, krilo omahne naprej, sam pa v zicu zdrsnem skozi krošnjico do tal. Sranje.

Iz poročila Gabiju:

"

Ob curenju sem tik nad krošnjami obrnil balonček, ga izgubil, obrnil še enkrat, bolj na mehko in na široko, a me je ob bregu še dodatno spustilo. Zapel v vrh krošnje, se s telesom ustavil, cota je omahnila naprej, jaz pa zdrsinl skozi krošnjo do tal.
V bistvu pristanek v grmovju, ne strmoglavljenje.
Skratka - neumnost. 🐵
Sledijo dve uri previdnega snemanja cote in dan je bil okoli...
Artik in jaz sva jo odnesla brez praske.

Ne počni tega!

"

Javim se na 112, povem stanje in da sem ok, javim se po radiu in tudi tu povem da sem ok, sporočim domov kaj se je zgodilo. Nato pa reševat padalo.
Hrasti so nizki, ampak tenki. S spominom na izkušnjo na Veterniku (2015) sem se snemanja lotil previdno in z občutkom. Med telovadbo po tenkih deblih primorskih hrastov sem bil hvaležen za tisti del otroštva, ki sem ga preživel med stepanjem po hostah in lazenju po drevesih. Po slabih dveh urah je bil Artik na varnem v nahrbtniku. Vmes me je kar nekaj nizko preletečih kolegov spraševalo po zdravju. Ko sem zaključeval, je poklical Matej in ponudil, da pride pome, do koder bo šlo z avtom. Res se mu javim iz Šmihela in kmalu pride pome s flašo pira. Pravi prijatelj.

Lijaški pristanek ni bil več pretirano obljuden, praktično le še kondorji s Frančekom in Jošt. Moral sem razložit svojo neumnost, spili smo vsak svoje in odšli naprej. Naša ekipa po moje vino, Roberto pa po Dragota k Anji, da smo se potem dobili še na eni pijači v Vipavi na Placu.

No, zame se je kar srečno končalo, pa še za nekaj minut sem uspel preizkusit nov, bolj pokončen položaj sedeža. Razlika je zaznavna, seveda pa ne vem, kako se to obnese na daljšem letu. Bomo videli naslednjič.
Matej je bil dobrih 40 min v zraku (od tekme tako ali tako nihče ni imel nič), Franček je v 20 min uspel preizkusit nov sedež, Roberto je lepo popeglal med Lijakom in Čavnom, Drago pa je šel peglat na Kovk, a  se je šele pri Modrasovcu spomnil prižgat GPS.

Artik gre na tehnični.

Task? He, he, kljub vsemu sem bil drugi (kot tudi še sedem ostalih, ki nismo naredili minimum distance)
Rezultati.

Zapiski za Artika

Lijak, 15.1.2018, za zimo presekat

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2082718/

Prva letalna luknja letos je napolnila Lijak. Vključno s Kondorji.

Zanimivemu vikendu je sledilo še vremensko okno za letenje, ki smo ga klubsko in širše lepo užili.

Lenartovo darilo za osemnajstko se je odvilo v ne čisto predvideno smer, tako da sva z Ireno za vikend dvakrat romala v osrčje avstrijskih Alp. Drugič je moški del družine užil še nekaj ur na snegu in precej megle. Seveda sem se nekajkrat prevrnil, enkrat krepko na hrbet in z glavo po tleh. Sicer pa prijetno družinsko druženje.

Glede na buren vikend in kar nekaj odprtih zadev v službi me sobotni Mrakotov poziv na ponedeljkovo letenje ni takoj navdušil, a sem kmalu stuhtal, da se bo treba pač malo potrudit, saj je priložnost po dolgem času tu in sam vrag ve, kdaj bo naslednja. Cure-ta si ne morem sposodit, ker so vsi od Tomatota na sejmu v Nemčiji.
Radečani so se odpravili skupaj, midva z Gabijem pa vsak na svoj šiht uredit najnujnejše. Gabi me pobere na Škofljici in na pristanku se ostalim Kondorjem pridruživa ravno pravi čas za naslednjo furo.
Na startu kratko in zgovorno druženje, pa bolj ali manj hitro v zrak. Sam bolj pozno, ker sem se počasi premikal, pa še sape za coto razgrnit je zmanjkovalo. Vzlet ok.
Samo letenje je bilo fajn, sicer brez nekih višin, a tudi curaže se ni bilo bati. Vprašanje je bilo le, kako daleč proti Kovku nas bo spustil vzhodnik oz. burja. Prvič sem šel okoli Čavna malo prenizko in sem v naslednji muldi stisnil rep med noge ter se vrnil do zmajarske. Tam sem zapel steber skupaj z Woso, ki se bolj kot z letenjem ukvarjal s slikanjem (in gledanjem, kaj je posnel - nepozaben prizor :))
Nekaj mi ni bilo prav, pa nisem točno vedel, kaj je narobe. Vse me je bolelo in postajal sem utrujen....
Z višino tega stebra sem še enkrat zavil proti Čavnu, tam tokrat še popravil višino in dalje proti Modrasovcu v višini grebena. Tokrat je bil poleg še Konrad in ni bilo več dilem, če je danes ta pot varna. Na Modrasovcu sem že čisto izgubil voljo še karkoli vrtet. Vrat me je bolel za popizdit. Na poti nazaj sem preizkušal položaje in ugotovil, da preveč ležim - če sedem bolj pokonci, je bolje. A tako se ne da letet. Na zmajarski se samo naslonim v steber, pa gre, dokler pač gre, saj sem si želel le še do pristanka. Ugotovil sem, da se nekako preživi, če se z rokami obesim za gurtne, pa sem se tako nekako splazil še do Škabrijela in nato s polni gasom na danes odrešilni pristanek. Ajme, kaj sem dočakal - da se veselim pristanka po dveh urcah letkanja.

Ne vem, kaj je to. Na zadnjem letenju, prav tu, je bilo vse ok. Vmes sem sicer urejal zic, a nastavitev nisem spreminjal (?). Na sumu imam tisti padec na bordanju, ki mi je pretresel glavo in očitno razbolel vrat z okolico.

Na pristanku sem počasi prihajal k sebi, fotkal pristajanje Gabija in Wose (je nastala hecna panorama) in s Konradom razglabljal o menjavi zadnjih palčk v Artiku, ker si ga je Konrad dobro ogledal od zgoraj in videl, da je zadaj "prelomljen". Hja, za razmislit. (plac in palčke pri Sandiju, delo sam, Konrad pomaga začet).



Sledi tradicionalni nakup vina, solata namesto pice (pojedina me čaka doma), nato z Gabijem in Woso pičimo v Lj, pa na Škofljico, kjer Gabija oskrbim z izdelki PP, pa vsak po svoje domov.
Kljub bolečinam je bil dober dan.

ps
Doma gledam zic, pa ne najdem, da bi bila kakšna gurtna premaknjena iz položaja v katerem je že leta (?). Vseeno malo popravim naslon, da je bolj pokončen. Bomo videli, kako bo naslednjič.