Lisca, 31.10.2017, prazniki z maratonom in luftanjem

Te praznike se je dogajalo preveč, da bi omenil samo letenje.
Četrtek, 26.10. Lenart ne gre v šolo, ker popoldan v družbi  Hanah, Tima in Mihe že odrine na potovanje v Amsterdam. Na prvo potovanje, ki si ga je prislužil in organiziral sam.

Petek, 27.10. Z Ireno greva v brežiški kino gledat svež slovenski film: Prebujanja.

Sobota, 28.10. Irena je do poznega popoldneva v službi (uradna otvoritev nove šole v Cerkljah), sam brkljam doma. Vabljena sva na kosilo za Suzanino pedesetko, a se izkaže da bo to pozno kosilo in ni šans, da greva še danes v Lj, kjer naj bi prespala pri Tatjani, kot sem imel (očitno zgrešeno) predstavo. Sicer prijetno druženje v domačiji Černelič v Gadovi peči se je zavleklo in tako sva prišla domov okoli polnoči. (Vsaj) jaz nažrt in podprt. Ajaj.

Nedelja, 29.10. Celo noč sem se splahnjeval z vodo, a sem, malo zahvaljujoč podaljšani noči zaradi premaknjene ure, zjutraj le kolikor toliko naspan in spočit. V Ljubljano in do Tatjane prideva še udobno zgodaj, da se lahko v miru pripravim (...) in ogrejem.

Garmin Connect:

Odločitev in prijava na 42, a zaradi premalo dela med poletjem sprijaznjen, da ne bo šlo in 21.9.  spremenil na 21.

Okoliščine:

- med pripravami za dvig tempa med tekom 24.9. padem v luknjo na cesti. Opraskan in potolčen, sicer pa ni hudega.

- nato staknem nahod in sem nesposoben za aktivnosti (bolniška od 11. do 16.10.)

- 22.10. prvi in 24.10. drugi pripravljalni tekec, nato pa 28.10., v soboto pred tekmo, abrahamovska fešta Suzane Šagot. Doma ob polnoči s polnim vampom hrane in kar nekaj vina v riti. Celo noč se hodil napajat z vodo, da se malo detoksiram. Zjutraj na dan teka imam spucan 103,7kg. Vsaj en rekord, čeprav neželen.

Sam tek je rutinski, brez presežkov ali kriz. Še največja kriza poleg nepopisne gneče po celi 21ki je bil šok ob pogledu na oživljanji dveh možakov (oba nadpovprečno stara in obilna), ki sta obležala na prvem oz. četrtem km. Ob tem sem se resno zamislil nad seboj in si vzel tek še bolj na izi, kot sem si ga zastavil že pred začetkom.

Čisto na začetku sem srečal in ogovoril enega bosonogca, ki je, kot se je kasneje videlo iz rezultatov, šel na 42 in to za moje pojme zelo hitro. Je pa mulc star nekje med Lovrom in Lenartom.

Na poti sem imel dva ali tri najboljše navijače. Pri startu me pozdravi ženka, ki procesijo tudi posname, na Bratovževi ploščadi pa si podava roke z Lovrom. Zdi se mi, nisem pa prepričan, da sva se nekje na Tržaški pozdravila tudi z Jožetom Zrimom. (kasneje tudi KonradK pove , da me je tudi opazil na Bratovževi)

Proti koncu je bilo še dovolj moči za hud finiš, sicer pa dvomim, da bi lahko v izi šel kaj znatno hitreje.

Sicer pa je za naju z Ireno lepo poskrbela Tatjana. Pri njej sva imela bazo, pa odlično nedeljsko kosilo, pri katerem se nam je pridružil še Lovro (Lenart je bil v Amsterdamu). 

Ponedeljek, 30.10. Imam dopust. Z Ireno sončen in topel dan užijeva na dolgem sprehodu po Šentvidu, kjer najdeva (no, predvsem soproga) še kar nekaj kostanja, ki si ga zvečer spečeva. Še pred sprehodom nakupiva nekaj rastlinja za okoli hiše. Za pozno kosilo Irena iz makedonskih spominkov naredi odlično lečino juho.
Vreme mi misli spelje na kakšno malo letenje naslednji dan. Morda Bizeljsko?


http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2067991/
https://photos.app.goo.gl/GzRmbR505D17EChl1

Torek, 31.10. Praznik. Lenart se vrača iz Amsterdama in druščina prihaja v Ljubljano. Lenart prosi, da pridem po njih, a se ponudi Irena, da bom jaz lahko posadil novo češnjo in vrtnice.
Medtem se oglasi Drago in predlaga Lisco. Ok. Dogovor je okoli enih na Bregu.
Doma uspem nekaj naredit, a se mi ne gre, preden se vrneta Irena in Lenart. Da se vsaj na hitro vidimo. Prideta nekaj čez poldan. Lenart je zaspan od naporne poti, a navdušen, tako da se še malo pogovorimo, medtem ko se pripravljam.

Sledi divja vožnja in nekaj čez eno sem ob predhodnem in sprejetem opravičilu na Bregu, kjer že čakajo Drago, Roberto in Marko. Roberto nas zategne gor, kjer lepo vleče čez polno teraso izletnikov.
Na startu tudi lepo kaže in kar na hitro se pripravimo. Pri tem ne nekdo pokliče in vidim Anico, Natalijo z malo punčko (Lucijo) in Gašperja z veliko punco (aj, pozabil ime). Veseli se pozdravimo, malo poklepetamo, potem pa se odpravijo naprej v dolino.
Seveda prvi odleti Drago, sledim mu jaz. Moram reči, da sem bil ultra pozoren na start, saj sem si zadnje dni ogledal kar nekaj vodnikov, kako to početi kot je prav. Rezultat je bil lep umirjen vzlet (resda v idealnih okoliščinah). Odslej morajo biti vsi takšni.

Z Dragotom se pobereva nevisoko nad greben in naprej proti Rudeniku, ki ga ne obrneva čisto spodobno. Ne vem, kako Drago, ampak meni se je zdelo bolje potegnit kak meter manj proti vzhodu in čas, ki bi šel za nizko pajsanje pri Rudeniku porabit kje drugje. Dan je kratek. Sem pa na tak dan že poleg Rudenika obrnil še Kum. Roberto in Marko nama sledita. Na Lisci zapnem lep steber in začudeno gledam Dragota, ki se poleg mene spusti proti Bregu. Ga boli zob? Sam poskusim proti Lovrencu, a ni nič, zato podaljšam proti Čelovniku, kjer me lepo vzame gor. Vidim Markota, ki gre relativno nizko čez Lovrenc. Z 1,1k nad Čelovnikom se mi zdi Kum izvedljiva možnost, a večino višine pokurim do Svinjske, ki pa ne da odrešilnega stebra. Kasneje, ob natančni analizi treka ugotovim, da sem morda ta steber povozil in ga nato zgrešil. Kakorkoli že. Z dano višino si nisem upal zarinit v greben nad daljnovodi, zato sem obrnil nazaj nad Radeče in odglajdal mimo mrtvih bregov v pristanek nekje pri popravnem domu.

Med zlaganjem opazujem Markota, ki gre po moji trasi in nato tudi pristane pri meni. Drago pride z Brega in naju zategne nazaj na Breg, od koder jaz peljem Markota in Robertota gor po avto na pir, medtem ko gre Drago domov. Res ga boli zob.
Še preden spijemo rundo, se nam trem na terasi pridruži z dnevom zadovoljen Špiralek in prinese še eno rudo, ki traja do gostega mraka. Treba je it.
Na poti dol sledim Robertotu in premlevam dan, ko opazim, da sem zapeljal mimo odcepa za Sevnico. Ustavim se in jezen sam nase odfrlim vzvratno, osredotočen na ogledalo, če bi kdo medtem pripeljal za menoj. V tistem zapeljem preveč na rob in z zadnjim delom podrsam po spregledani cestni ograji. Zdaj sem šele jezen! Kmalu se pomirim, saj mi to ne že ne bo vzelo ali skalilo zadovoljstva ob takem dnevu.
Rokavice iz Hoferja se niso pretirano izkazale, saj ni bilo nekega hudega mraza, mene pa je pošteno zeblo v roke, če sem le malo bolj pogledal čez greben. Žrlo me je, ker nisem uspel priklopit na Kum, a je analiza pokazala, da je za spremembo od zadnjega priklopa tokrat vlekel JZ, ki ni bil ravno v pomoč. Sem pa najbrž zgrešil steber na Svinjski.

....
Nedelja, 5.11.
Garmin Connect:

Lovro je v Lj, Irena pri njemu na poti iz Anglije, Lenart na treningu frizbija v KK. Dopoldan z laufat. Do drugega km pade odločitev, da grem na Kapele pa skozi Jovsi v Rigonce, pa nazaj.
Pri spustu od Kapel proti Rakovcu me začne močno boleti levo koleno, a grem čez, saj to pripišem za kolena neprijaznemu spuščanju. Dejansko do Rakovca bolečina izpuhti in mirno lahko nadaljujem. V drugi polovici me zažeja in z vsakom km bolj pogrešam vodo. Tako me suša spelje domov po rahlo krajši poti in tek končam 400m pod polmaratonsko razdaljo.
Osvežim se z vodo, in ko začnem prihajat k sebi, se pripelje Irena. In familija se začne sestavljat nazaj.
Lenart pride, ko se tuširam, zato ga gre iskat Irena, nato pa se skupaj odpravimo na kosilo k Šekoranji na Bizeljsko.
Za poobedek z Ireno užijeva še zadnje tople trenutke na sprehodu do brzic.

Regeneracija 3 dni.

Lijak, 7.10.2017, Snežinka - T1, dobro v najboljši družbi

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2046327/
http://comps.sffa.org/sites/default/files/parasnowflake2017-18_t1.html
http://doarama.com/view/1705356


Cincanje s prvim taskom Snežinke je presekalo vreme z odličnimi obeti za soboto, ki jo je organizator z Lijakom zakoličil "že" v petek popoldan. Še boljšemu razpoloženju pa je prispevala odločitev Irene, da greva na Primorsko skupaj; ona s piciklom, jaz s coto.
Zvečer z Matejem po telefonu štimava njegovega oudia za njegovo prvi tekmo. Po eni uri je imel naložene točke in vnesel si je prvi testni task.



V soboto z Ireno odrineva šele ob devetih, a se na poti dogovorim z Matejem, da me prijavi kar on, tako da ni bilo panike s časom. Na pristanek pod Lijakom prispeva še krepko pred odhodom zadnjih kombijev, tako da ima časa še za vegi kavo in kratek klepet z znanci. Potem se z Ireno posloviva in zbašem se v zadnji, prepoln kombi, kjer se na poti gor snuje dnevni task. Večina (zenoti in Valiča) so bili za tadolgo - na Nanos pa nazaj na Lijak, le Orož (in z njim še ena reva in en revež) je imel malo pomislekov kaj bo z ubogimi plahtarji, kako se bomo privlekli nazaj čez Čaven. A odločitev je padla.

Na startu spet nekaj pozdravov, z Matejem še malo frizirava njegovega oudia, potem pa brifing, kjer Orož oznani task do Nanosa in nazaj, start pa čez pol ure. Bemtisunce! Jaz pa še z vso opremo v rukzaku. Ok, vse skupaj vzamem bolj sportsko lagano, kar pomaga, da sem brez nepotrebnih zapletov kar hitro pripravljen za v zrak. Ena teta mi še pomaga razgrnit coto, druga pa mi pride zapret odprt prtljažnik na zicu, na kar me opozori kolega, ki vzleta poleg mene. V milih pogojih se začuda enkrat le lepo spravim v zrak.

Cilj dneva je ne scuret, oziroma naj se to zgodi čim kasneje, nikakor pa ne takoj na startu. Tako praskam okoli starta in se proti startnemu cilindru spustim šele, ko se dirka že začne. Pot proti Danielu od koder je letela jata iz startnega cilindra, je izgledala tako, kot bi se po prometni avtocesti peljal v nasprotno smer. Skeri. Med pobiranjem na Danielu poleg opazim Mateja. No fajn, bova dva kruzala po tasku. Malo manj kot s petnajstminutno zamudo le startava. Prvi del je lepo šel. Na Čavnu se lepo poberem za prvo obratno pri jezeru. Prelepi razgledi! Udobno priklopim nazaj na greben in do Modrasovca, ki očitno dela, a kar malo tipam, preden ubodem steber, katerega je bilo vredno čakat, saj me vzame na 1,9k, tik pod baze. To zadostuje, da se spustim kar čez dolino, mimo Kovka, naravnost na Nanos in pri tem pipnem dva cilindra, na katera bi sicer moral zavijat z grebena. Vesel, da mi je uspela ta poteza. Celo pot gasiram in ugotovim, da je to kar naporno, saj me po slabih 15 minutah noga na gasu že svinjsko boli. Po Nanosu kar gre, a nekaj sučem, da bi se spravil vsaj nad greben, kajti spodaj se počutim nekako neobogljenega in v strahu pred curažo. V tistem sukanju od zgoraj slišim Woso, ki se že pelje nazaj od obratne in se dere, naj kar grem naprej, da ni treba vrtet. Upoštevam nasvet in res gre lepo vse do obratne.
Kmalu zatem pa naredim prvo traparijo, saj grem sukat en obetaven steber v upanju, da dobim dovolj višine za preskok na Kovk ali pa vsaj do pobočja nad Vipavo. A stebra mi na dobrih 1,3k zmanjka, sem pa zanesen toliko od grebena, da se komaj še privlečem na varno, na greben. Malo pred Vipavo naletim na neko švohno dviganje, ki ga v druščini še ene dveh kot vseskozi najnižji povrtim. Ko oudie pravi 1397m, si rečem, samo čez 1,4k grem, pa na Kovk. V tistem vario utihne in nič ni z 1,4k.  Zajamem sapo in v globokem upanju na še kak balonček vmes se spustim proti kar oddaljenem Kovku. Dosežem ga nizko pod startom, a breg dela in udobno naslonjen na breg se spajsam nad greben. Juhej, drugič sem zares priklopil Kovk z Nanosa (prvič daljnega norega 4.3.2007)!

Ok, lažji del tekme je po treh urah za menoj. Gledam ostale in gruntam, kako se lotiti Čavna. Nekateri navijajo in nato z višino prečkajo dolino (lani mi je to uspelo z 1,5k, na jug), drugi se plazijo od Predmeje tik ob hribu (cvikam). Zdelo se mi je, da dan še ni čisto crknil, zato se pri Hublju oprimem stebra, kjer me zahodnik odpihne za greben ki ga na koncu le nekaj metrov naprej uspem priklopit na isti višini, kot sem začel. Ni se obneslo. Vzhodno pobočje Modrasovca je že v globoki senci, sond zmanjkuje, ni nikogar, ki bi pokazal izvedljivo pot. Sam porivam proti Predmeji in se z grebenom malo dvigujem. Gledam drevesa po terenu okoli, a vetra, ki me odnaša čez rob, ni videti. Moral bi nadaljevati po grebenu okoli mulde in se tako naslonit na senčno, zaveterno stran Modrasovca in upat, da me kaj ne vsuje ali splahne. A previdnost je bila močnejša in poskusil sem z bolj ziher, a neobetavno varianto po sredi doline. Seveda me splahnilo, kot že ene dva pred menoj. Družno smo pocurili v Lokavec.
Pa dobro, tako ali tako se mi je že zjutraj to zdelo misija nemogoče, zdaj pa da bi se po treh in pol urah krasnega letenja sekiral, ker nisem obletel Čavna?! Matr, dobro je bilo!

[Kasneje se izkaže da je 20 tekmovalcev le prišlo nazaj mimo Čavna, za 15 je bil ta hrib usoden, dobrih 10 pa je omagalo prej. Z Matejem sva do Modrasovca letela približno skupaj, tam pa je pobral hitreje od mene in jo potegnil čez dolino na Nanos, kjer sem ga srečal, ko se je že vračal z obratne. Ko sem se vračal jaz, sem ga videl kako se je odpeljal nad dolino. Nisem vedel, da je on in sem se čudil, kdo v takem rine na Kras, čeprav s spodobno višino. Pršel je do ajdovskega letališča. ]
Javim se Ireni, ki je vmes že klicala in dogovoriva se, da pride pome, potem pa greva naprej v kakšno osmico. Spakiram in počakam ob klepetu s soscurjenim (Jernej), ki sem ga spoznal danes na startu. Irena me preseneti, ko se nasmejana pripelje s piciklom, spakiranim v prtljažniku. Naredila sama in to brezhibno, pa še z namontiranim prednjim kolesom. Preseneča... Sicer pa je štiri ure kolesarila, si privoščila vegi kosilce, pa še siesto preden sva se našla.
Na pristanku oddam trek, v zatonu toplega dne spijeva pivce in se pod mrak odpeljeva v Miren, kjer je Irena našla delujočo osmico. Malce me jebe navigacija, malce sem sam zmeden, tako da osmico najdeva šele po malo tavanja po goriškem predmestju. Dejansko je to nek kmečki turizem sredi mesta, ki pa je zelo obljuden. Papica je dobra, pupica še bolj, tako da je je nekaj šlo z nama kot spominek na ta dan.

Veternik, 1.10.2017, ptičji označevalci (in Orešje en dan prej)

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2044194/

https://photos.app.goo.gl/mAB7kok8vki2YQ1o1


Parasnežinka je bila prestavljena na ta vikend, 30.9-1.10.2017. Tokrat je po notranjosti slo dobro kazalo, prav na Primorskem pa malo preveč burje. Tako je bil v petek odpovedan sobotni termin.

SOBOTA
V soboto sem potem imel doma veliko (a še ne popolno) čistko štale, a me je vreme zvabilo, da sem si namesto kosila izprosil skok na Bizeljsko. Tam me je pričakal močan vzhodnik, ki je v sunkih tudi zavil gor čez start, a glavnina je krivila bolj izpostavljena drevesa pod startom. Hja, v takem se mi ni šlo preizkušat meje možnega. Gledam ptiče, ki pa le nekaj vrtijo in se drajsajo po grebenu gor in dol.

Med paravejtingom se vse skupaj še poslabša, vzhodnik začne kucelj oblivat s severne strani in klobaso obrne navzdol. Ampak upanje ostaja, saj se za kak trenutek še obrne gor, ptiči zunaj pa tudi nekaj pobirajo.

Ko prideta gor še Beli in Mitja pa je tudi nebo že lepo prekrito, ptiči se razredčijo, pa še tisti, ki so v zraku začnejo mahat.

Ugotovimo, da danes ne bo nič in odidemo. Še preden pridem do gradu, se le nekaj posveti skozi oblake in ptiči takoj začnejo povrtavat. Ah, jebiga. Je doma kaj bolj pametnega za počet. Ni hude izgube časa, le dobro uro in pol.
Sicer so pa (nekateri) dobro leteli z Žusma.
Zvečer je odpovedan tudi nedeljski termin za Parasnežinko.


NEDELJA
Ekstenzivno jutro, rahlo delovno dopoldne in spet lep dan. Kondorji na Kopitnik, Robek oglašuje Veternik. Morda pa res. Na moj ping se odzove Beli in dogovoriva se za Kozje ob 12:45. Doma si si izprosim opravičilo od kosila in po 25 min sem tam. Gor lepo kaže, presenetijo pa naju jate vran, ki lepo označujejo stebre.

Vzlet me (spet) malo zafrkava, a v tretje gre lepo v zrak. Zavijem na V, tam me vzame nad greben. Malce zunaj vzhodno vidim na svoji višini vrteti spet eno jato vran, a malo cincam, da bi se zapodil k njim. Vseeno me premaga in se spustim proti jati, ki pa se je medtem že pobrala, sam pa zapnem nek ostanek balončka, ki me vzame le toliko gor, da se lahko vrnem nazaj do Veternika, ki pa kljub očitnemu vetru spodaj ne drži in se spustim za Belijem proti Kozjem, kjer le zapnem neko švohceno dviganje. Na vrhu tega se očitno napačno odločim podrgnit greben proti SZ. Kasneje gruntam, da bi se moral obrnit nazaj proti Veterniku in puskusit na višjem kuclju. Tako pa je sledil le glajd do kamnoloma in nato nazaj do avta. Ok, pol urce pa dve povrtavanji. Dobro za rešit dan.
Spet se je letelo z Žusma. Enkrat kmalu se bo tudi z Vetenika!