Švarč, 31.3.2017, en krog v veseli druščini

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1977674/

Nori dnevi in nori leti me ne pustijo ravnodušnega in je treba it na hrib, poskušat kaj bo dal. Napoved je jug z dobrim gradientom - treba je odpret Švarč. Greva z Gabijem, ki je tokrat res pripravljen, ko pridem do Kostaka. Vmes so že na startu Wosa, Andrej in Marko. Ko prideva gor, je Wosa že v zraku preostala dva pa se še odpravljata. Marko scuri, Andrej se pobere, Gabi tudi, na koncu pa se še sam spravim v zrak. Vsi se poberemo nad Švarč in se družno vrtimo nad Ravnim logom. Lepi trenutki, tako vrtet krilo ob krilu. Počasi se razkropimo. Sam porivam proti Z, ampak nekako ne gre tekoče, pa se pri Mrzli planini obrnem, še malo popravim in s privlečem nazaj do Švarča, kjer Gabi pravkar pristaja. Malo še drgnem breg, a ne da nič uporabnega za nadaljevanje, zato se odpeljem ven in pred samim pristankom skoraj zapnem neke drote ter na koncu z vetrom v hrbet pristanem na rit. Demonstracija, kako se to ne počne. Malce potolažen za curotine preteklih dni. Pa saj je bilo lepo!

Med pakiranjem mi fantje spravijo avto dol, nato pa se dobimo še na piru na Senovem od koder pobegnem na začetku druge runde in pice. Oboje imam doma, kamor prispem udobno pravočasno za večerno gledališče (KK, Mladinsko, Zločin in kazen).

Lisca, 28.3.2017, Dober začeteeeek...cur

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1976323/

Po sobotni žalosti na Konjiški, se je v nedeljo malo skisalo, v ponedeljek Se je že letelo, v torek pa se je zbrala cela eskadrila Kondorjev za na Lisco. Žal ob taki uri, da mi ni zneslo priti s šihta do kombija na Bregu ob 12.30. Tako prispem na Lisco nekaj čez drugo, ter se na hitro hitro pripravim. Nad menoj drgneta Lisco Gabi pa Mitja, ostalih ne vidim. Kot kaže ne more biti kaj preveč dobro, če se vozikajo tukaj, po grebenu sem pa tja. Ok, na startu lepo vleče gor, pa si mislim, da bo vsaj za špancir do Rudenika pa nazaj na pir.

Spravim se v zrak, ki nekaj brbota, a Lisca ne da nič posebnega, le toliko, da se odguncam do Ješivca, ki pa pokaže, da dan le ni tako ubit, kot je zgledalo. Z 1,7k me požene kar direkt čez dolino na Bohor, a si pri Rudeniku premislim, saj je višina kar lepo skopnela in ne vem, če bi prišel čez. Naslonim se na Rudenik, ki mi da 1,6k in greh bi bil ne skočit čez. Tam pa ni pa ni pričakovanega stebra. Plazim se sem pa tja in curim. Prepozno se skušam rešit nazaj na Rudenik, iz doline ni več rešitve. Scurim po manj kot uri.

Ne preveč vesel pospravim ter se odpravim peš proti Mastnaku, ter po netu namigujem na željo po prevozu. Gabi je bil pri avtu, pa je naredil ovinek z Brega, da me je pobral pri Mastnaku, kamor sem uspel prištopat. Gor dam za zaslužen pir. Gledamo Žareta in še nekaj njih, kako lepo mirno peglajo večerno termiko.

Ostali: Roberto pa Škrubson po ovinkih do Radeč, Mitja in Gabi na Rudenik pa nazaj, Drago pa na Bohor do koče in nazaj do Kuma pa v Radeče. Noro. Do Bohorja sva imela skoraj identično špuro, a on je našel steber na grebenu, kjer se je meni udrlo. Šmrc zame, bravo za Dragota.

Konjiška gora, 25.3.2017,rokenrol na materinski dan

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1975444/
SLIKE T6

ParaSnezinka 2016/17

Pa smo pripeljali Snežinko 2016/2017 do konca.

Žal se nas je zbralo le 14 pilotov. Čeprav tistim, ki jih ni bilo ni potrebno biti preveč žalostnih, ker nas je vreme zopet pustilo na cedilu.

Vremenska napoved je bila za to območje dokaj solidna. Vendar kot zakletno, so nam realne razmere postregle z precej slabšimi pogoji. ...

... Torej, današnja dirka je bila optimistično zastavljena, z dolžino cca 68km. Z napovedanimi pogoji, bi bila disciplina prava poslastica. Vendar je bila jakost vetra oz. predvsem smer, precej drugačna od napovedi. To je bilo usodno za večino pilotov po prvi obratni točki, kjer se je začel boj za preživetje. Le par pilotov se nas je po prvi obratni uspelo nekako izlizati in nadaljevati proti drugi obratni proti Vinski gori. A kaj kmalu so razmere prizemljile še ostale. Za mano ne vidim več nobenega pilota. Ker so bile razmere kar brutalne, se odločim, da bom dirko predčasno zaključil in grem proti pristanku. A kaj kmalu za mano zagledam črno-belega Enzota. To je bil Marli. Vrnem se na greben in nadaljujeva z dirko vse do Vinske gore. Vedel sem da bo povratek težaven in nemogoč, zato samo splaniram do najbližjega pristanka. Marli me nadleti z nekaj metrov dodatne višine in je tako z najdaljšo daljavo zmagovalec dneva.

Rezultati T6

1. Marko Novak
2. Dušan Orož
3. Bojan Gaberšek.

Sport:

1. Aleš Lipušček
2. Lara Leban
3. Rado Voglar

********************************

Evo, pa smo preživeli prve tekme. Brez dirkaških rezultatov, kar tudi ni bil namen tega početja, pač pa s štirimi letenji, ki jih sicer čez zimo ne bi bilo. Pa seveda sama izkušnja dirke, ki vnaša novo dimenzijo v že tako zanimivo letenje.
Torej Konjiška. Že v četrtek sem po napovedih pomislil, da bi se v soboto znala zgoditi dirkica, v petek pa je Orož to razglasil že dopoldan.
Odpravim se relativno pozno in na koncu z živci prispem na HQ nekaj minut čez objavljen rok, a se izkaže, da ni panike, saj se je še pol ure čakalo še Damjanov kombi.

Na startu lepo vleče gor. Malo presenetljivo, saj je napovedan vzhodnik, zgoraj sever, na startu pa JZ.
Kakorkoli že, sestavijo hud task; na začetku sem pa tja, potem pa daleč ven proti Celju, pa nazaj v cilj na uradnem pristanku. Odločen sem, da tokrat ne bom scurel že po startnem cilindru, ampak grem na ziher preživetje, da oddelam čimveč taska. Prvi se takoj zaženejo v zrak in lepo jih vzame gor. Zna biti.

 Odprem svoj nov nov start. Praskam in napraskam na dobra 1,2k, kar je kakih 100-200m nižje od jate, ki je odletela pred menoj. Ko se bliža odprtje starta, zacurim. Jata se zapodi proti cilindru, jaz pa ne, ampak si zadam, da splezam nazaj na vsaj 1,2k preden grem na startno črto. Čez pet minut se odvlečem  za njimi, ki se že vračajo - krepko pod menoj. Ha! Obrnem startni cilinder in hop nazaj na Konjiško, ki jo priklopim relativno visoko glede na ostale, tako da nisem nič izgubil z odlašanjem starta. Poberem v istem stebru z LaroL, na vrhu nas je že mala jatica, ki se spusti po grebenu proti prvi obratni na V delu hriba. Vmes še malo poberemo in nadaljujemo. Želim se držati grebena, a me nekdo (Lipušček?) prehiteva in zrine malo z linije. Tip pred mano grdo zacuri na južnem pobočju, takoj zatem pa splahne tudi mene. Padli smo v neko oblivanje, kateremu bi se, po moje, lahko izognili na vrhu grebena, če bi previdno rinili tja. Tako se štirje znajdemo v neki muldi, kjer je bil pravi rokenrol. Baločki gor, pa klofanje, pa dol. V tistem direndaju smo sicer pipnili prvo obratno, a treba se je bilo rešit ven. Spodaj daljnovod, zgoraj breg v hosti, zadaj splahnjevalnik.  Zato porinem proti V, v veter, a ni več maneverskega prostora. Nazaj pridem tik nad daljnovode, kjer se mi ni za igrat z razrukanimi baloni (vžgan je spomin na predlanski Veternik, kjer me je vsulo do podna v neprimerno milejših okoliščinah). Tik nad žicami se splazim na dolinsko stran daljnovoda in med grapo na en ter droti na drugi strani tik nad krošnjami zarinem v dolino in praskam na rebrih dokler me ne spusti in vdano pristanem na nekem bregu nad hosto. Dobra urca, pa je vsega konec. Vidim Laro in Lipuščka, ki sta se pobrala, Gorgija pa ni.

Malo po  pristanku se oglasi Wosa, da je pristal malo nad menoj. Ga je splahnilo, še preden je prišel do razburkane mulde. Med pospravljanjem kramljam z družino pri bližnji hiši, potem se pa peš spustim tistih nekaj metrov do žičke kartuzije, kjer Wosa že čaka. Veronika naju pobere še predno sem utegnil dobro načeti pivo, kaj šele, da bi že naložil let. Gremo še po Gorgija, ki je sedel malo nižje v dolini. Je bil fant vesel polovice piva, ki ga nisem utegnil popit. Pri bazenu ni nikogar, čeprav naj bi bili že vsi na tleh. Trije zadnjepobrani gremo med čakanjem na pivce v bližnje Frankolovo, potem jaz proti domu, ona dva pa nazaj na razglasitev rezultatov Parasnežinke in podelitev nagrad.

Na poti domov se seveda oglasim še na T2, zvečer doma utrujen, a zadovoljen.

Švarč, 16.3.2017, Popravček

Prvi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/1972628/
Drugi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/1972633/

Še od včeraj pustim opremo kar v avtu. Če bo res dan kot se napoveduje, pa grem. Morda malo kasneje. Tokrat se čisto posvetim šihtu, šele po poldnevu pogledam vreme, ki se rihta. Gabi gre, pa še enega z Vrhnike ima s seboj. Oglasi se še Wosa. Dobimo se malo pred drugo pri kapelici. Novi kolega je Mirko iz KLV, na zdravljenju v Čatežkih, ki ga je Erzo napotil na Gabija, da mu malo razkaže letalne lepote naših krajev. Malo skrbi povzroča le dejstvo, da je četrtek in ima vojska popoldanske letalne vaje. Upamo, da ne bodo rinili prav v ta konec.

Jasni se, lepo, zdravo vleče jug. Ni bog, da danes ne bo! Wosa nas odpelje gor in na startu izgledajo kar optimistični pogoji. Malo je le nenavadno, da ni videti nobenega ptiča, ki bi kje sukal. Na hitro se pripravimo, Wosa kljub vedno bolj rahlim sapicam prvi potegne in nam pokaže kako je, ko te start takoj vzame gor. Ampak ne za dolgo, saj ga kmalu začne požirat. Tako kot Gabija in kmalu tudi mene za njim. V zraku ne morem verjet, kaj doživljam. Kako, kurca je to mogoče?!!!!! Odkod se zdaj to udira, če pa je še nekaj minut vse kazalo na popolnoma drugače? Besen pristanem na rit in od jeze mi dviguje pokrov, kar Gabija in še bolj Woso neznansko zabava. Sklenem,da sem zaključil s Švarčem. Na pristanku čez nas veje rahel sever, ki naj bi bi bil šele nekje na 1,5k. Čakamo še Mirkota, ki tudi pristane takoj po vzletu. Kaj čmo? Dan je še čisto mlad, sonce še vedno sije, spodaj pa imamo tri avte. Gremo še enkrat. Pelje Mirko, Wosa pusti rukzak pri kapelici, saj ima dovolj. Malo obujam spomine, kolikokrat je ratalo šele v drugo ali v tretje.

Zdaj start vseeno kaže malo več življenja. Wosa si premisli in gre z nami vsaj pogledat na start. Tokrat prvi potegne Mirko in takoj ga vzame gor. Začne pobirat in gre mu. Za njim odleti še Gabi, ki ga pa požre in zacuri. Wosa se kar valja od smeha. Sam nekako ne morem odstartat, saj imam trikrat kravato na levi strani. Četrtič gre Rok pogledat od blizu in vidi, da imam vozel, ki ga razplete, tako da se končno lahko še sam vržem v luft.

Grem pod Mirkota, ki suče kakšnih sto metrov pred štartom. Res nekaj drži in krožim tam, dokler ne zagrabi. Gabi spodaj ni scurel, ampak se še kar pobira nizko nad podnom, kasneje priklopi nazaj na breg. Počasi se zvrtim na 1,1k zanešen nad Ravni log, več ne znam. Gledam proti Bohorju, kamor bi moral v veter, ali proti Veterniku z vetrom. Grem na Veternik, a na tej poti le v poden, tako da sem kmalu na tleh pri Velikem kamnu. Zadovoljen glede na vse, a vseeno malo z grenkim priokusom.

Spet težave z objavljanjem leta, pa kliče Lenart, pa kličem Gabija za prevoz, pa zlaganje.
Vmes je Wosa odšel, Gabi me odpelje po avto in gre domov, z Mirkotom pa v Veliki kamen na zasluženo pivo in analizo dneva. Fajn, spoznal še enega novega kamerada.

Švarč, 15.3.2017, Brezumno skakanje v mrč

Prvič http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1972364/
Drugič http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1972365/

Predzgodba je zakrivila to nerazumno zaletavost. Po nedeljskem spihanem Veterniku, se v ponedeljek ne odzovem vabilu Kondorjev, ki so se z Lisce bohotno razleteli med Švarčem in Kumom. Gabija prepričujem, da bi bilo v sredo dobro za Švarč, a on namerava takrat smučat, pa bi šel raje v torek. Jaz ne grem, ker scincam zaradi službe (no, ur) pa še Lovra peljem domov. Gabi s Švarča odslalomira prek Bohorja, Lisce in Kompolja do Radeč. Za sredo se napoved spremeni in napovedana je oblačnost, ki je pa dopoldan ni, pa še postaja na Švarču kaže na lepo. Gabi ne gre smučat, raje še enkrat poskusi na Švarču. Z bedastim občutkom, da se pri polni zavesti obnašam kot vernik v transu, se sredi šihta odpravim proti Krškem, ki ga dosežem v rahli kopreni, za katero sem upal, da je to ta napovedana oblačnost. Gabi uredi, da nama nekdo pelje avto dol in me priganja naj se čimprej spravim k njemu, ker da voznik že čaka. Na hitro se preoblečem in odšibava, gor pa ugotovim, da sem telefon pustil v avtu. Ajaj.
Na startu še vleče gor, skozi koprene se vidi modrina, sonce curlja na pokrajino. A vse to začne ugašati. Gabi nekaj špekulira, da bo počakal, da sever nad nami odpihne kopreno, a jo, kot kaže, le še zgošča. Potegnem, spet s kravato, da je treba ponovit. Seveda nič ne drži, nekajkrat obrnem nulco z nekimi ptiči in to je to.
Nebo se zapira in v sonce visoko na nebu lahko gledamo brez sončnih očal, saj ga je koprena že čistu ubila. Brez upanja se greva še enkrat dol vrečt in zaključit to zgodbo iz obupa. Hec je, ker je za jutri napovedan prav lušten dan, saj se bo ta oblačnost izgubila, sonce pa itak žge na polno. Morda greva.

Zgodaj se znajdem v bližini trubarjeve, pa grem pogledat Babi pa Dedi. Premalokrat se oglasim pri njiju.

Veternik je 12.3.2017 upravičil svoje ime

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1971411/

https://goo.gl/photos/i9xqcmAUk2BP7hbJ7


Ok, smo že sredi marca, letenja pa še nobenega pravega. Če ni mrč, pa piha. Na primorsko pa zdaj menda že ne bomo rinili! Včeraj je šla dol kondorjeva ekspedicija, sam pa o čem takem nisem niti razmišljal, saj je imel Lenart (no, pa Hana tudi) na Rogli izpit za učitelja smučanja in smo šli pač tja, na sončno in prepihano Pohorje (izpit se jima je tokrat izmuznil za mišjo dlako).
Za nedeljo je Marko napovedoval Lisco, Aladin pa precej SV. Hja, v dvomih kam, ampak letet grem.
Zjutraj nas pozdravi sonce in z Ireno skočiva na Šentvid, ki ne razkriva preveč obetajočega pogleda, avp na Lisci pa pove, da je gor 2-5m SV. To je bolj za Veternik! Nihče se mi ne želi pridružit, pa se ob pol enih sam spravim pogledat, kako in kaj.
Ko parkiram, pride k meni en po moje osemdesetkilski kot sam hudič firbčen kuža, ki bi vse prešnofal in se še crkljal poleg. Lastnik ga hoče odgnati s palico, a mu ne dam in na koncu ga le z besedami in vlečenjem pripraviva, da je odkorakal proč.
Na startu je lep pogled na kozjanko, le vetrni trakci občasno preveč frfotajo gor. Sicer pa lepo zmerno vleče. Plan je odletet z vetrom, če pa curnem, pa se že veselim povratka peš, da se malo prešvicam.
Pripravim in pripnem se, takrat pa začne nažigat, da coto sfrka po zavetrnem travniku. Med čakanjem, da se umiri, preverjam Lisco: ves čas je SV okoli 2 s sunki do 5m/s. Odločim se startat malo nižje, saj nimam upanja, da se bo dalo varno odletet s prepihanega sedla. S pomolzeno coto se spustim nižje, veter pa mi vrti padalo in navrti lepo kravato, ki jo moram na tistem bregu na roke odvit. Po kar nekaj časa (vleklo se mi je) je vse pripravljeno, veter pa se čisto umiri in lepo odstartam. Takoj me vzame nad greben, kjer pa (spet) nažiga , da na trenutke visim na mestu. V takem se nekako ne sprostim in poskusim nižje, na grebenu nad Kozjem, a razen nekega nakazanega stebrička ni nič uporabnega. Le veter, veliko vetra. Še vedno cepljen s predlansko izkušnjo se držim daleč od grebenov in hitro scurim. Preseneti me, ker me dolinski veter ne skatapultira nazaj proti Kojzem in pristanem kak km severneje.
Pozabil pripeti pospeševalnik?!
Počasi se spakiram, naložim nahrbtnik, poženem štoparico ter se odpravim po glavni cesti proti Kozjem. Na dvorišču neke hiše ob cesti stoji možak, ki me pozdravi ter povpraša, kam grem. Povem mu za Veternik in takoj mi ponudi prevoz. Zahvalim se mu s pojasnilom, da je to moj športni dan in se priporočim za drugič. Malce nejeverno, a  z nasmehom sprejme pojasnilo in se odpelje.
A gospod je vztrajen; v Kozjem me dohiti, ustavi in še enkrat preveri, če res ne želim prevoza, da me res lahko zapelje gor. Zmeniva se za kdaj drugič. Upam, da mi bo kaj sreče s štopom ostalo še za takrat, ko jo bom res potreboval.

Sledi urca pa četrt prijetne hoje nazaj na vrh.

Pri avtu me spet pričaka kuža, ki je pa res nadležen saj je s smrčkom povsod, kjer je kak vonj. Tudi v moji riti. Na koncu se mi še polula na avto, tako da ga moram nazaj grede še na hitro oprati.

Fajn športni dan. Letelo se pa bo, ko bo za odtenek manj vetra.

Zvečer še so konca presadim rezervni gaber, da je še kakšna korist od mene.