Kovk, 19.2.2017, Tretja scurjena tekma pa popravc

Task 5: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1966143/

Popravc: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1966142/

Slike: https://goo.gl/photos/VB2CqgDWvhf7yf2E7

V sumljivih vremenskih pogojih je napovedana peta tekma Parasnežinke 2016-17. Z Lijakom še vedno ni nič, zato gremo spet na Kovk. Tokrat se dogovorim z Gabijem, ki ga poberem v KK. Ko se pripeljeva okoli Nanosa, je jasno, da bo letenje bolj kilavo, saj ni ne duha ne sluha o kakšnem soncu. Pri Anji je vzdušje tmurno, organizator in lokalci pa želijo vnesti kanček optimizma, ki ga splahuje burjica.
Na startu pohajkujemo in čakamo, da se nas vreme usmili in da Orož sestavi temu primeren task. Veter se res obrne iz burjice navzgor, task pa predvideva, da se bodo razmere še izboljšale. Štartni cilinder je malo zunaj, potem pa ob Kovku gor pa dol, z obratnimi zunaj, na koncu pa še na Nanos do antene pa nazaj do Anje. Hja...?
Nekaj nekekmovalcev lepo pobira in se zapodi proti Predmeji. Gabi gre v zrak še pred tekmovalci, ki pa tudi hitro pokapljajo. Sam sem spet med zadnjimi in do odhoda na startni cilinder se ne uspem pobrat do višine glavnine. Ko vrtim z Gabijem, on pobere, jaz pa ne znam. Vseeno se nizko odpravim proti startu, saj sem prepričan, da se bo po povratku na greben dalo pobrati. Pa se ni. Breg ni nič zagrabil. Ni mi bilo v tolažbo, da so tonili tudi višji od mene, obdržali so se le tisti nad grebenom. Glasno besneč sem drsel v dolino. Naciljal sem Anjo in se odločil, da grem še enkrat, saj imam avto dol, potem pa bom že nekako šel nazaj ponj.

Pristanem poleg kolega iz kombija (Lipac), ki že stoično kadi in pove, da ne gre še enkrat. Drugi, ki ga vidim je Nejc, ki pa bi morda šel, le Miha, ki pa niti do pristanka ni prišel, mora vprašati. Kličem še Gabija, ki pa se ne javi in (pravilno) sklepam, da je še v zraku. Miha je za in z Nejcem ga poiščeva v Budanjih, nato skupaj odšibamo nazaj gor. Dogovor je, da me po pristanku zategnejo nazaj po avto. Na parkirišču malo cincam, ali naj pustim ključ pri avtu, a se na koncu odločim, da gre ključ z menoj.
Ko smo na pol poti od parkirišča do starta, pokliče Gabi in pove, da je pristal. Ponudi se, da spravi avto dol. Ok, odšibam nazaj, poskušam avto preparkirat v kak bolj odmaknjen konec, a v tistem blatu ne gre, zato ga parkiram nazaj in Gabiju pustim ključe (v upanju, da ga bo avto počakal).

Na startu vidim Nejca in Miha ravno v odletu, sam pa se tudi ekspresno spravim v zrak. Ni  več zajebancije, če želim ujet vsaj nekam minut grebenarjenja. In res, greben lepo drži, ne pade mi na pamet rinit nad ravnino. Odpeljem se do Predmeje, pa nazaj, nad startom vidim, da je Nanos malo osončen. Pa dobro, menda se ne bom vozil le po Kovku sem pa tja, si mislim in se nizek vržem proti Nanosu. Vidim, da se tu pa tam kak pase precej visoko pod bazami in upam, da bom tudi sam deležen česa podobnega. Nanos priklopim še vedno dovolj visoko, da obstaja upanje. Res naletim na nekaj zelo raztrganega dviganja, s katerim odplezam po Nanosu vse do Pleše, kjer pa se ne znam pobrat nad anteno. He, he, sem še malo previden, ker sem se pozimi prav tu razletel z jedrilico (na simulatorju Condor ;) ). Na povratku naletim na (menda prvi današnji) taprav steber, ki gre do oblačnega plafona, tako, da na koncu z vuhi bežim ven. Spomnim se na letenje v Condorju, ko sem se od tu zagnal nad Kras in seveda sem moral to zdaj v živo ponoviti, Nepozabni pogledi visoko izpod oblakov na vipavsko dolino v zahajajočem soncu... Ocenil sem, do kod bi lahko šel, da bi imel še zagotovljen povratek do Anje, a sem se, jasno, uštel in obrnil prepozno, tako da nisem mogel doseči grebena Planine. V zaveterju grebena me je še dodatno požrlo in pristal sem na njivah južno od AC, nekaj sto metrov zračne linije od Anje, a na drugi strani ac.

Še preden sem uspel pomolsti coto, je že klical Gabi in preden sem začel zlagat, je že bil z avtom, ki ga je vmes spustil, pri meni. To pa je luksuz!
Pokličem Nejca, da imam avto že dol in pove, da sta z Miho tudi pravkar pristala. Torej sta dolžna pivo za vožnjo gor in rešen dan! Dobimo se pri Anji na več kot zasluženo pivo, kjer je v družbi tudi Gjorgji. Ta pove, da jih je večina pocurela okoli prve obratne. Bemti pa taka tekma. Kljub vsemu pa le ni bilo tako slabo; Gabi se je naletel, jaz pa tudi, tekma pa je le povod, da sva se spravila sem dol.

Kasneje se izkaže, da so le trije rekreativci premagali prvo obratno in znašel sem se na odličnem četrtem mestu (he, he: skupaj s preostalimi devetimi...). Do cilja je prišel le Marli.