http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1939045
https://goo.gl/photos/Qo6S5naSxZunsbLBA
Tekma me ni nikoli preveč mikala. Pač nisem tekmovalni tip. Pa vendar grem na tekaške tekme. Ne zares tekmovat, morda tekmovat sam s seboj, da vidim, kakšen sem glede na prejšnje leto. Pa da vmes naredim kaj, da se vsaj ohranim pri življenju. In tako kar gre.
Zelo podobno je pri letenju. Enkrat sem se poskušal preizkusit na Metulmaniji, pa me je povozila že tehnika, saj sem zaradi šraufanja instrumenta (FlyMe na starem telefonu) in naloge zamudil start, pa še potem sem letel na pamet in z mojo tekmico seveda ni bilo nič. Je bil pa dober štimung.
Ko sem dobil Oudie-a, se je to spremenilo. Nekaj sem se igral z XC nalogo, a sem videl, da je to precej brez veze, če itak dobro poznaš teren in tiste tri zadane obratne točke. Na srečo imamo tukaj zimsko rekreativno ParaSnežinko, na katero sem se letos prijavil v upanju, da se bom čez zimo vsaj ene dvakrat sestavil in v živo preizkusil (še) ta hec.
Prejšnji vikend se je vreme le uredilo in po x odpovedih se je zgodil prvi task. Kot ponavadi se zadeve naberejo na kup - tokrat je poleg letalne tekme na isti dan padla še Vinska cesta, ki sem jo že dvakrat po nemarnem izpustil, za povrh pa še rodbinsko kosilo za tastov rojstni dan. Na račun teh dveh se z letenjem sploh nisem pretirano ukvarjal. V ponedeljek je sledilo prijetno presenečenje, ko se izkaže, da je Wosa zmagal v športnem razredu, absolutno pa sta ga stegnila le še dva asa. Skratka, tekmica, kjer se da priti v cilj. Ooopa!
Vreme se spet skisa, a čez teden se pokažejo obeti, da bi sobota lahko bila spet letljiva in bi speljali še drugo tekmico. Orož v petek le potrdi tekmo, z Woso se zmeniva in v soboto zjutraj odrineva proti Lijaku, kamor prispeva med prvimi. Navajen zgodnjih ur na Kodorjevih odpravah hitro plačam prijavnino (15 za ligo, 15 za tekmo), naložim obratne točke ter se stlačim v prvi kombi in že nekaj čez enajst sem na startu. Wosa je vse skupaj vzel veliko bolj na izi in ni prav nič zamudil, čeprav je prišel gor kakšno uro kasneje.
Malo po poldnevu so prvi že potegnili v zrak, tekmovalci pa smo do pol dveh čakali, da je Orož končno objavil task. Lijak, malo po ovinkih do Modrasovca, pa nazaj do Šabrijela, pa spet proti Čavnu, pa čez ravnino do viadukta na AC in nazaj na pristanek. Pošteno. Na začetku na izi, kasneje pa vedno bolj triki. Štart ob 14:15 (ena razkošna urca je medtem že izpuhtela v nebo nad Trnovsko planoto), v startnem cilindru velja vrtenje v desno (moja šibka stran).
Malo pred drugo se le nekako skobalim v zrak. Lepo je delalo, ampak zares pa se nisem mogel pobrat, tako da sem nekako preživotaril na sredi startnega cilindra nekje na okoli 900m, medtem ko se je večina sotekmovalcev nagnetla na strartnem robu cilindra ene 200 do 300m nad menoj. Ker je bil moj moto: najprej preživet, potem pa gledat na rezultat, se nisem razburjal, ker sem z dvominutno zamudo zapustil start in se začel nizko pajsat po grebenu. Po dobre pol ure lufta sem se malce sprostil in ugotovil, da se do zmajarske še nikoli nisem vozil prav visoko ter bolj flegma odskakal do tja. Zmajarska je dala lep steber do moje prve baze danes in privrtenih 1,5k je bilo dovolj za prvo obratno pred vrhom Čavna, kjer sem povrtel še eno stotko. Na poti do Modrasovca je lepo držalo, da sem se lahko plazil pod bazami. Jebiga, višina prav pride. V obratno pred Modrasovcem sva nekaj metrov narazen letela z nekim tipom z Rook2. Videl sem fenomenalno sliko tipa pod rookom, v ozadju pa jesensko toplo pisan Kovk, okrašen z bujnimi oblaki in njihovimi sencami. Ta pogled je bilo treba spravit. Zakurblal sem fotoaparat, naciljal prizor, v tistem pa Oudie zacvili, da sem obrnil obratno, hkrati pa jo obrne tudi moj sosed in dobi fotko v rit. Malce zmeden fotknem še enega pred menoj ter obrnem še sam. Modrasovec me vzame do baze, kjer se že nekdo mota, sam pa oblak raje obidem po robu, kar mi pa pride prav, saj se tako zapeljem še skozi tretjo obratno. Sledi gasiranje nazaj proti startu. Tam blizu se še lepo poberem in že gledam na Škabriela, kamor se je zapodil nekdo z rookom, za katerega sem menil, da tudi dirka. Rinil sem torej proti Z in vmes še nekaj jalovo praskal nad startom. A glej ga hudiča! Oudie me je pošiljal nekam levo ven, nad ravnino in ne naravnost čez Daniela, kot sem mislil. Bemtisunce! Spregledal sem četrto obratno, 1km okoli pristanka. Porinil sem ven, jo obrnil in se spustil nazaj proti Danielu, ki pa je bil že v senci. Nad njim jih je nekaj lebdelo in zmedeno iskalo kašne balončke, a jaz spodaj nisem imel upanja, pa sem se usmeril naravnost na Škabriela, ki ga je tu pa tam obsijal kak žarek sonca. Oudie je zacvilil še za peto obratno, a glede dviganja je ostal grobo tiho, tako da sem se obrnil in malo upal na kak čudež v mrču, ki ga seveda ni bilo in kmalu sem stopil na Lijaški pristanek. Zadovoljen nad luštnim letalnim dnevom in prvim doživetjem dirke, a tudi malce poparjen, ker mi ni uspelo zvozit taska.
Na pristanku je bila nepopisna gneča, v kateri najdeš nekaj znancev. Woso najdem, ko sem že spakiran. Njega je pobralo šele malo pred zadnjo obratno in oba zadovoljna sva dirko poplaknila z zasluženim pirom (tako kot menda vsi ostali). V cilj je prišlo le nekaj asov, pa še ti v jati. Kingi R pa Enzoti. Kasneje sta se privlekla še dva športnika. Nama se je obema mudilo, pa sva se postavila v vrsto, še preden je Orož zakurblal laptopa za pobiranje trekov. Ko se je rep vrste že lepo podaljšal, sva midva že odbrzela nazaj domov. Doma ob 19:10.
Opažam, da se letos veliko namakam v baze, tudi danes sem bežal na rob. Pa prvič sem vrtel več v desno kot v levo! Pa seveda prva dirka sploh. Res bi na prostem letenju najbrž nakvačkal kaj več, a na grebenskem letenju je nedvomno veliko zabavneje voziti med "koli". Preleti čakajo na Švarč!
