Švarč in FWP, 29.5.2015 - vetrovno letenje, posneto vejkanje, da o pici ne govorimo

Pravimo, da imamo tipično aprilsko vreme. Hec je le v tem, da je zdaj konec maja. Včeraj se je nekaj poletavalo tudi v naših koncih - začuda brez Kondorjev. Za petek sem se z Gabijem dogovoril, da greva poskusit na najin Švarč. Vmes sem se spomnil, da bo Lovro zdaj, ko je odpisal Rim, morda čez vikend šel kaj domov. Nekaj sva si esemesala in se dogovorila za odhod ob dveh s Škofljice. Službena kolega sta bila v ZG, tudi sicer ni bilo pretirano stresno, pa še Gabi je sporočil, da bi šel lahko že prej, saj je že od petih na šihtu, tako da sem malo pred drugo že drezal Lovrija, ki pa se je na drugem koncu Lj šele spravljal na bus. Ni bilo druge, kot mu oditi naproti, da ne izgubimo celega dne. Ko se je v centru prisedel v avto, je skrušen povedal, da je tudi tokrat ruknil ta nesrečni rim. Pot je bila mučna. Pogovor ni stekel, Lovro se je razburjal zaradi vsake besede in se na koncu odklopil s slušalkami v ušesih. Cesta je bila zelo zabasana, pa še lučka za gorivo se je prižgala. Ocenil sem, da bo nafte dovolj do Senovega in ga tiščal na polno, tako da sva bila ob 15:00 pred Komunalo v KK, kjer pa Gabija seveda še ni bilo. Ko sem ga le priklical, je čez nekaj minut le prišel in vzel s seboj modelček. ? Povedal je, da je zanj prepozno za letenje, ker gre potem s širšo družino na otvoritev Kozmusovega metališča na Dovškem. Tudi prav. Sicer se je nekaj dogovarjal še z Rokom, ki pa ga še ni bilo blizu, tako da smo šli kar gor. Lovro je šel v dolino tankat, midva pa na štart.

En tak interni načrt je bil narediti kak trikotnik. Kakšen, pa je bilo pogojeno z višino, ki se jo bo dalo nabrati. Švarč je nizek in ni pretirane ovire, če se navije le do nekaj čez jurja, Tukaj je to carska višina, na Lisci pa za zjokat.

Delalo je bolj švohno, tudi Gabijev modelček ni pretirano pobiral, nakazal pa je, da vleče z JV, kar je bilo zaznavno tudi brez sondiranja. Gabi me je nekaj kao hotel slikati med štartom, a se ene dvakrat ali trikrat nisem mogel naštimat za odletet, vedno mi je cota padla dol, tako da sem mu ves prešivan vlačil opremo sem ter tja in demonstriral, kako se ne vzleta. Ko se je enkrat končno potopil v svoj telefon ali nekaj v naročju, mi je le uspelo sestavit krilo nad glavo in odracati v zrak.

Začuda mi je na grebenu levo od štarta, kjer je prej nekaj krožil z modelčkom, le uspelo nekaj malega pobrati in se spajsti nad štart, Pod seboj sem videl, da je Rok že prišel do Gabija, ki ni slišal, ko sem ga klical sto metrov nad glavo. Steber je bil kar lepo zanešen z JV vetrom in razmišljal sem že, da bi se vrgel proti Joštu, ki je bil v smeri vetra in nekje v moji višini.

Vseeno me je premamila želja, da se spravim s Koprivnice na Veternik, pa od tam čez Bohor nazaj in spustil sem se proti vzhodu. Šlo je lepo, na koncu Švarča je spustilo in do Koprivnice nisem povozil niti prdca, tako da sem se tam obrnil in se z vetrom v rit spustil nazaj proti Švarču. Tukaj pa jeba. Pomislil sem, da bi moral biti že manjši čudež, če se bom iz tu izvlekel po zraku. Priklopil sem ga nizko, da je bilo le še za pristajat. A sem se naslonil na breg, kjer naj bi bilo nekaj dinamike, da bi vsaj še malo podaljšal proti pristanku, čeprav mi ni bilo prijetno ob pogledu na vinograde nekaj metrov pod ritjo. Res je nekaj popiskalo, pa sem ostro obrnil in se tako drajsal na JV bregu Švarča brez izgube višine. Še sem bil v igri. Zrak je butal, obračal sem skorajda z wingoverji in po kakšnih petih minutah borbe sem se dejansko zvlekel nad lovski dom (ali karkoli že je tisto) - smejalo se mi je.

Ob vedno močnejšem JV se na Švarču nisem več uspel pobrati, pa sem se spustil z vetrom na Šedem, kjer sem se spet malce pobral, podrgnil breg, komaj pririnil nazaj v veter (13 km/h!) in se raje kot proti Lovrotu na Malenm kamnu spustil proti Senovem. Tam vidim Kozmusov plato na Dovškem, kjer se je ravno nekaj dogajalo. Prostor je zgledal idealen za pristat, pa sem šel tja. Pristal sem lepo, da si nisem bil v sramoto pred množico ljudi, ki so prišli na otvoritev metalnega centra Primoža Kozmusa.

OLC

Konec dober - vse dobro. Po optimističnih načrtih (s čimer ni nič narobe) in dobrem začetku se je vse skupaj prevesilo v malce negotovo mikastenje z vetrom, ki sva ga z Artikom lepo oddelala brez opaznega klofinga. Počasi dobivam nazaj zaupanje v Artika in sebe. Zagotovo bova še kakšno lepo odletela.

Z Lovrotom se zmenim, da pride pome na sosednji hrib, Gabi me obišče, ko je že bil tam, na poti do avta pa srečam še Digiče in Ireno, ki so prihajali na prireditev. Kratek čvek in gremo vsak svojo pot naprej.

Nazaj grede se z Lovrom ustaviva še v Šparu po pijačo (sem bil pošteno žejen) potem pa na hitro domov po opremo in Ajo, pa naprej na FWP. Lenart je bil še tam (desko sva pripeljala prejšnji večer), tako da se je popoldan lepo navozil. Še Lovro si je po dolgem času privoščil en venček krogov, ki jih je, menda prvič, tudi posnel s svojo kamero. Med enim od pristankov je ta odletela s čelade, vendar jo je Lovro kasneje s pomočjo zgovornega ribiča na obali našel plavajočo pri kikerju. German, ki je bil dnevni operater, je dal še nekaj koristnih nasvetov in je Lovro začel izboljševati like tako na flatu kot na kikerju. Končal je vidno utrujen, Lenart je je tudi jamral, da bi se ga vrag usmilil. Samo Aja se ni nič pritoževala, samo da smo jo pustili broditi po plitvini in loviti žabe.

Kljub ideji, da bi fanta šla z avtom, fotr pa s piciklom domov, se to ni uresničilo. Fotr je moral še nabavit vse za pico, ki smo jo nato zvečer zmazali vse do predzadnjega koščka. Za posladek sta si mulca privoščila še nek džez koncert v MCju. Lovro je le malo oživel.

Njami dan.

Švarč, 19.5.2015 - počen telefon

Torkov poskus. Kondorji so nekaj leteli že ponedeljek, pa ni bilo nekih presežkov. Takrat nisem mogel zaradi službe, sem pa zato naslednji dan za vsak skučaj vzel coto s seboj, saj napoved (po mojem švohnem spominu) niti ni bila tako slaba. Podražil sem Gabija, ki se je zorganiziral tako, da se mi je lahko pridružil. Odhod iz službe ob dveh, ob treh sem na Komunali v KK (spet) počakal Gabija, da je predal avto Nini, nato pa k njemu domov po opremo in pa na spodnji pristanek, od koder naju je gor zategnil Senovčan, kateremu je Gabi nato (komajda) stisnil 10€ za vožnje, saj ga je ta že večkrat peljal. Na štart sva šla po novi poti - tip naju je z avtom pripeljal mimo hiše po cesti še višje na breg, tako da sva do jase na grebenu potrebovala le nekaj višinskih metrov prebijanja skozi gosto zaraščeno pot.

(31.5.2015) Ne spomnim se več točnih razmer, ampak kot kaže, je nekaj držalo. Zdaj sem pod Artikom malce bolj sproščen, ampak vseeno sem se zaštrikal in prišel pod greben, od koder se pa kmalu potonil proti pristanku. Pristajal sem močno nagnjen naprej, pri čemer sem se, kot kaže, z ekranom telefona v žepu jakne naslonil na karabin in škoda je bila narejena. Telefon je sicer deloval, a se ga s počenim zaslonom ni dalo upravljati. Lepo sranje (popravilo 90€).

Gabi se je držal še bolj zunaj in temu primerno še prej scuril k nekemu kolegu, ki ga je dostavil do kapelice, kamor sem ga šel pobrat in dostavit domov.

Doma kot iz šihta.

Kasneje Stane komentira, da najbrž nisem odletel nekaj čez šesto, če dvajset do petih gleda trek. Na olc sem popravi uro starta za -2h, poleg tega pa me je to zbodlo, da sem šel gledat, kaj je to na Ace-u narobe nastavljeno; Čas je bil vpisan kot GMT, brez korekcije, kar se je zapisalo tudi v trek, ki je pri objavi kazal pravi GMT. Uro sem nastavil na pravi čas, če je ta zamaknjen za 2h od GMT, kar se naslednjič izkaže za  v redu.

OLC

Švarč, 8.5.2015 - Vrnitev Artika

Artika sem pred dopustom in prazniki (24.4.2015) .končno dobil nazaj. Občutki so mešani - na eni strani veselje, da je krilo spet letljivo, po drugi strani pa je popravljeno drugače od pričakovanj, saj se precej vidi popravilo (čudno zložene zaplate, nenatančno zlepljene flike, vrvice nenavadnih barvnih kombinacij), kar me niti ne bi pretirano motilo, ampak so uporabljene tudi za krilo po moje nenavadne prakse, ko so določeni deli celic preprosto "noter vzeti" da se je dobilo blago za šivat, nameso, da bi se tak del dopolnil z novim materialom. Sandi sicer trdi, da zadeva leti, jaz pa sem pogoltnil skrbi ter palača in vzel Artika, takega kot je.
Doma sem ga še enkrat dobro pregledal in odkril še dve luknji in ju v četrtek zalepil. Kolegi so takrat že lepo leteli, sam pa nisem utegnil, ker sem v službi zaključeval en projektek. Za petek je še vedno kazalo na letenje, pa sem si takrat rezerviral čas. Ko bo posel opravljen. Lovro je tako ali tako ostal do sobote v Lj, tako da ni bilo večjih ovir za en popoldanski Švarč.

V petek pa se v službi nizajo problemčki en za drugim - nič hudega, a kurili so čas, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo zelo težko zaključiti dnevni projekt. Vseeno se ga lotim, da pred ponedeljkom čim več naredim. V tistem pa se mi zgodi zajeb, ki povzroči cel niz posledic. Ena od njih je ta, da me čaka delo še čez vikend, za petek pa kaže, da se ne bo dalo nič več narediti. Vmes me Lovro še prosi, naj mu grem po kufer v stanovanje, ker se on vrača sredi noči s Prevozi. Ko tako čakam, da se reševalni proces na strežniku kam premakne, skočim še po ta kufer in po povratku lahko le ugotovim, da bo z nadaljnjim delom treba počakat vsaj še pet ur. S kepo v trebuhu se poslovim in grem rešit vsaj dan izven šihta.

Vse skupaj je precej prestavilo odhod in temu primerno pozno sem prišel na Švarč, kjer pa je vel kar zaznaven VJV, ki ga je lepo kazala zastava na mlaju.
Na poti dol sem razmišljal o Erzotovem reku, kako je treba Slovenjo preleteti v vseh smereh in vedno preko Velikega Trna. To bi sedalo tudi iz Švarča, a ne?
Želel sem posneti krilo v letu, zato sem nekaj na pol poskušal nastavit gopro na kokpit, pa mi sevega ni uspelo. Vzhodnik se je le redko privlekel okoli vogala, da bi na štartu povleklo gor. To se je zgodilo nekajkrat, ko sem razgrinjal coto, ko pa sem bil pripravljen, pa se je lepo umirilo. Po nekaj poskusih, ko se še krila ni dalo dvignit, je le malo puhnilo, da sem lepo odletel. Artik je ponovno v zraku!

Veter je obetal vsaj nekaj grebenarjenja, ki sem ga takoj izkoristil za snemanje krila, ki pa, kot se je kasneje izkazalo, le ni prišlo v celoti v kader. Ko sem zaključil s snemanjem, sem se malo bolj posvetil sukanju in obrnil neko švohno dviganje, ki pa se je veselo nadaljevalo. Juhej! Nekaj nad 850m sem ga izgubil in se že usmeril proti Bohorju, ko nabašem na nadaljevaje, ki se je končalo nad 1,7k. Trikrat juhej! Kar naenkrat je spet zaživela zamisel o Velikem Trnu, ki mi je ležal pred nosom, tam čez Savo. Spustil sem se proti J in preizkusil še gasiranje - imel sem občutek, da ga na pol gasa premetava tako, kot prej na polnem, pa tudi propadanje je bilo kar zaznavno. Kaj pa vem! Na drugi strani Senovega bi že moral naleteti na kakšno dviganje, a ga nisem ujel, zato sem se obrnil proti Armesu. Tudi tam ni bilo nič uporabnega, pa sem rinil naprej po grebenčku proti V. Na koncu je le bila neka nulca, ki sem jo počasi žulil, a mi ni ohranjala višine, zato sem se spustil nazaj proti Švarču, ki pa ga nisem dosegel, saj sem cvikal, da me požre kje nad hosto, zato sem le še odvil nad pristanek.

Sledi zlaganje na pokošeni trati, lepo v senci, pa sprehod gor po avto. Kmalu za tem, ko pridem na cesto mi ustavi možak iz hiše pod vzletiščem in me zategne do avta. Sledi še degustiranje nekaj špricerjev pa klepet o avomobilih in kolesarjenju, tako da sem bil že pozen za naslednjo postajo - FWP. Tja sem šel po Lovrovo dilo, ki jo je prejšnji vikend razbil en njegov kolega. Lenart si je želel, da jo poflikamo pred njegovim naslednjim vejksešnom, ki si ga bo privoščil med učenjem.

Doma me je pričakalo nadaljevanje reševanja službene pizdarije, kar se vleklo še celo soboto. A po takem petku je bilo vse lažje. :)

OLC
Slike