Potem, ko sem se zavedel, da letos ne bo nič z Lj. maratonom, sem se tolažil s tradicijo teka po Vinski cesti. Obetala se je lepa jesenska nedelja, bil sem naspidiran za tek, Lenart se cartlja pri nama v postelji, ko zazvoni telefon... Letenje na Primorskem. Zdaj. Zmedeno gledam, ko Lenart vpraša kaj raje počnem. Letim. Potem pa pojdi letet, pravi mali modrijan.
Šla sta Joc in Drago, ki je peljal, pridružim se jima v Trebnjem.
Vreme na Primorskem je jasno. Želja je bila leteti gor ob Soči, a JZ je cilj postavil na V; ideal je bila Postojna, vse na poti tja pa pa sprejemljiv cilj, le da bo varen pristanek.
Na štartu strašna gneča (Z štart je nepokošen). Dragota premetava čez pred njim razgrnjena padala, enega sklofa do podna (na srečo brez posledic), skratka pestro. Sam sem se raje prestavil malce bolj ob rob in nižje, od koder sem (po mojem mnenju) res lepo odletel - po šolsko.
Kmalu sem se pobral malce V od štarta (pri oknu), nekaj bluzil nazaj nad štart, potem pa jo le počasi potegnil proti V. Dviganja so bila zbutana (pomladanska), a je nekako šlo. Za preskok proti Čavnu sem navil nad "objektom", tako da sem nad zmajarsko rampo le nekoliko popravil in šibal dalje. Čaven je bil razrukan, a potrebno višino sem le pobral in gremo dalje do V.Modrasovca, 
kjer sem spet kar hitro naletel na stebrič, ki me dvignil na višino dneva, zadostno za udoben preskok na greben Kovka. Tam je bila že kar malce kriza - v zraku gneča, dviganja pa nobenega. No, muljenje trave, oz. skal malce Z od štarta je bilo poplačano z enim močno zanešenim stebričkom, z vrha katerega pa sem se upal spustiti proti Nanosu. Na poti sem eksperimentiral z na novo vpetim gasom (kar se ni najbolje obneslo, je pa še vedno bolje kot prej), tako da sem prevozil eno vmesno dviganje, nekaj naslednjih pa sem malce pomolzel, tako da sem Nanos priklopil z udobnih 900m višine. Sledilo je precej nepremišljeno dirkanje po grebenu z vetrom v rit (sledenje nekomu z Gradientom). Imel sem slab občutek motati se okoli tistih skal (dve skalni zajedi malce V od odbojne table). Bilo je vetrovno; ali se je curilo, ali pa je precej neatikulirano buhalo. V tem se mi ni rinilo v tiste skale, čeprav se mi je zdelo, da bi se tam lahko pobral. Ena jata jih je piletela nasproti (so se vračali s Pleše?), eni višje, eni nižje, sam pa sem letel kot sneta sekira za kolegom pod Gradientom, ki pa je le bil malce višje. Nad gozdnatim pobočjem sem začel loviti balončke, a vse skupaj je imelo negativen izkupiček; vsak obrat je bil curi muri. Odpisal sem Nanos in se obrnil proti Vipavi, ampak JZ me je čisto ustavil. Že na poti proti pristanku sem zavrtel še zadnje upanje, a ni bilo šans priti čez grebenček proti kateremu sem tonil.
Pristanek je bil lep, iz šolskega kroga, v veter, na primeren travnik, vse tako kot mora biti. Lep letalni dan.
Sledila je kalvarija z logistiko, saj je Drago pristal v Vipavi in ni dobil štopa do Lijaka. Sam sem med maršom proti Vipavi tudi neuspešno poskušal s štopom, a sem nakje na pol poti dobil prevoz le do Vipave. Vmes je D že odšel po avto, z Jocem sva se med čakanjem malce okrepčala, potem pa je sledilo neskončno cijazenje v kolonah mimo cestnih zapor proti Lj.
Doma nekaj čez 21h.
SloOlc
Prvič...
Oktober je kar lep, a si ne znam vzeti čas za letenje. Npr. : v čet. je bilo lepo, v pet. sem vzel coto, a je bilo koprenasto. Čez vikend je bilo prelepo, a so bila tu prednostna opravila (trgatev+ fuzbal ter tek+karting). Za pon. je spet podobna napoved, zato gre cota z menoj v službo. Joc pokliče, da gre gor cela odprava, čeprav zunaj ne kaže najbolje - čez nebo je spet koprena, ki poleti na Primorskem niti ni škodljiva, tu, pri nas pa zna požret še tisto malo termike, ki bi se sicer skuhala.
Odločim se, da postorim še najnujnejše in grem gor malce kasneje, tudi v upanju, da se bodo koprene še malce razpadle - konec koncev je bilo zadnje dni kar nekaj lokalnih žaganj grebena narejenih tako, bolj pozno popoldne. Proti tretji se na Bregu dobiva z Markom Š., ki naju zategne gor. Zgodneži pa že lepo drgnejo greben, pa še malce višje. Opaaa! Na štartu lepo vleče, a hladno. Dobro, če ni termike, bo pa veter tudi v redu.
Odštartal sem spodobno (vadim za izpit), čeprav ne z najboljšim občutkom, saj so se ostali prav takrat začeli nižati. Malce je držalo, ampak jaz sem se pa boril, ne z balončki, temveč z prečko za noge in gasom, ki sta se prav elegantno zapletla. Medtem, ko sem tako telovadil, sem lepo počasi, a zagotovo tonil. Nad Čučnikom sem opazil, da ima Joc tam parkiran avto, pa tudi pristal je pravkar. Ker se mi je zdelo, da bi utegnil biti pri taki curaži še prekratek za na Breg, sem še pristat kar tam. V brezupnem upanju na rešilni balonček sem še nekaj mulil tam okoli, tako da sem se prizemljil cca 100 stran od Joca in Nikota, ki sta me prijazno zategnila nazaj gor ....
SloOlc
Drugič...
... Na terasi sta že svetila Marko Š. in Robi, jaz sem pa zašibal na štart, da ulovim še zadnje sapice in se spokam vsaj do Brega.
Tokrat sem si pripravil gas in prečko, da v zraku ne bi smelo biti težav (odpleteno, gas pripet pod sedež, prečka prosta).
Spet spodoben štart, zavoj v levo, v desno pa ne gre! Ročka desne komande je bila zapletena v vrvice. Neprijeto, tako čisto ob bregu... Potegnil sem zunanje D vrvice na desni, da sem malce odvil od brega in odpletel ročko. Na srečo je šlo brez težav. SPET ŠLAMPARIJA na štartu!!!
S pomočjo roke sem prečko dobil pod noge in nato še odpel gas. Po nekaj curi krogih pod štartom sem jo odpičil proti Bregu in se učil gasirat. Ugotovitev: Pri sedanji nastavitvi (dolžine gas vrvic) lahko s stegnjenimi nogami potegnem le malce čez polovico razpoložljivega gasa (?!). Bo treba krajšat.
Nad pristankom sem imel še toliko višine, da sem malce povadil zavijanje le s sedežem - kar gre. Lep pristanek.
OK, dva vzleta, dva pristanka in še malce vmes - ni slabo za presekat abstinenco.
Potrebno bo nekaj pogruntat za to nesrečno prečko in gas. Tako to ne gre več.
SloOlc
kjer sem spet kar hitro naletel na stebrič, ki me dvignil na višino dneva, zadostno za udoben preskok na greben Kovka. Tam je bila že kar malce kriza - v zraku gneča, dviganja pa nobenega. No, muljenje trave, oz. skal malce Z od štarta je bilo poplačano z enim močno zanešenim stebričkom, z vrha katerega pa sem se upal spustiti proti Nanosu. Na poti sem eksperimentiral z na novo vpetim gasom (kar se ni najbolje obneslo, je pa še vedno bolje kot prej), tako da sem prevozil eno vmesno dviganje, nekaj naslednjih pa sem malce pomolzel, tako da sem Nanos priklopil z udobnih 900m višine. Sledilo je precej nepremišljeno dirkanje po grebenu z vetrom v rit (sledenje nekomu z Gradientom). Imel sem slab občutek motati se okoli tistih skal (dve skalni zajedi malce V od odbojne table). Bilo je vetrovno; ali se je curilo, ali pa je precej neatikulirano buhalo. V tem se mi ni rinilo v tiste skale, čeprav se mi je zdelo, da bi se tam lahko pobral. Ena jata jih je piletela nasproti (so se vračali s Pleše?), eni višje, eni nižje, sam pa sem letel kot sneta sekira za kolegom pod Gradientom, ki pa je le bil malce višje. Nad gozdnatim pobočjem sem začel loviti balončke, a vse skupaj je imelo negativen izkupiček; vsak obrat je bil curi muri. Odpisal sem Nanos in se obrnil proti Vipavi, ampak JZ me je čisto ustavil. Že na poti proti pristanku sem zavrtel še zadnje upanje, a ni bilo šans priti čez grebenček proti kateremu sem tonil.