19.7.2008, Pred morjem

V petek sem zaključil s službo in takoj začel piknikirat - tokrat s Klavžaji in Radejema, ki sta me obdarila s čudovito slikico (pristajanja nad Vilijem). No, z Jocem sva se dogovorila za naslednji dan, ki se je kazal kot zelo letalni, saj je bilo nebo posuto s sicer nizkimi, a vseeno lepimi kumuluski. Zorganizirali smo se dokaj pozno, tako da je bil štart šele okoli treh. Sicer je bilo tam nekaj zmajarjev, a kakega divjega letenja ni bilo videti.
Na pred dvemi dnevi pokošenem štartu se je še valjalo trave, katereje nekaj, na srečo nemoteče, ostalo med vrvicami. Štartal sem malce nerodno, saj me je neslo malce proti desni in ker sem se odločil, da štarta ne prekinem, sem komaj preletel prvo grmovje. Potem pa je kar šlo.
Višine nekako nisem znal navit. Držal sem se grebena in nekaj žulil, ko sem zagledal tipona (srečko z.), ki se je mirno odpeljal nad dolino in tam ciljal steber, ki je nad nami delal bazico. Nebodilen sem jo stisnil za njim in se res, sicer bolj počasi in ne tako visoko, a vseeno pobral na za ta dan kar solidno višino s katero sem se lahko spustil do Rudenika. Tam sem z veliko vere in upanja ter z opazovanjem ptičev le našel steber, ki mi je dal višine za povratek. Od tam nekje sem opazoval Joca, ki se je dramatično nizko plazil pod malo Lisco z Ješivca nazaj proti vikendu. Kasneje se je izkazalo, da je bil le prenizko in sedel na Cirju. Sam sem se nekako prebil do Ješivca, ki pa me je še dvignil, tako da sem udobno priletel nazaj nad štart. Tihi cilj je bil Kozjek in na Breg do avta, amak resničnost je pokazala svoj obraz in me ni spustila več kot 100m nad Lisco, kar pa se mi je v tisem trenutku zdelo premalo za želeno traso. Spustil sem se proti Bregu in nad Čučnikom zadel nekaj razrukanega, česar nisem znal porabit in naprej oddrsel v dolino, V trenutku, ko sem se dotaknil tal, je poklical Joc, ki me spregledal v zraku in je mislil, da sem v enakem zosu kot on, ki je tapljal peš nazaj na Lisco.

Spet nisem praktično nič vrtel v desno!

Lep zaključek prvega dela sezone.

SloOLC

10.7.2008, Poletje na Lisci

Obetal se je lep dan, družba je bila za, družina po počitnicah, ostalo pa lahko počaka. Dopoldne sem odsestankoval svoje, opravil še najnujnejše in oddirjal na Breg, od koder sem potegnil še Joca in Dragota. Kazalo je lepo in kar hitro smo se pripravili, še preden so se nam pridružili še Robi, Marko in (kasneje) Stane. Napovedane želje so bile Kum-Malič pa nazaj na Lisco. He, he.
Tokrat je prvi potegnil Joc, za njim pa še Drago, ki pa je kmalu pristal nazaj, saj je nekaj crnilo in Joca odložilo pri Čučniku. In to ravno, ko sem na štartu pripet čakal taprav trenutek! No, počakal sem nekaj minut, pa smo že videli ptiče vrtet, malo je puhnilo in odpeljal sem se naravnost v steber, ki pa vseeno ni bil pretirano radodaren. Po malo žaganja in Ješevcevi zavrnitvi sem skoraj scurel pod štartom in se nato s slastjo pobral na 1,3k in nato še v Robinovem delu stebra popravil na 1,5k.

Direktno na Malič se mi ni šlo, pa sem jo ucvrl proti V.Kozjeku, kamor je nekje pod mano šel tudi Drago. Sam sem enkrat vmes uspel malo popravit (ko mi je sredi jasnega neba zložilo coto) in se privleči čez razrukano Mrzlo planino (?). Ni sem vedel kaj je, razpihana termika ali kaki rotorji, pa sem se raje pobral ven, kjer pa je bilo bolj mrtvo kot ne. Šel sem poskusit še na Svinjsko rt, ki a tudi ni dala ničesar kar bi znal uporabit, pa mi ni ostalo drugega, kot it na pristanek, kjer je Drago že zlagal svojega Sola.
Kmalu sva dobila prevoz do Brega, vmes pa gledala Robija in Markota (z novim GPSom), ki sta počasi tonila proti Radečam. Na Bregu je Stane že zlagal, Joc pa pristajal in bili smo kompletni. Sledilo je še nekaj piva in debat in opazovanja mladcev, ki so drgnili večerno termiko potem pa hop domov kosit in pripravljat bazen, saj se jutri vrne Lenart, v soboto pa še Lovro.
Po zadnjem Posočju je težko biti zelo navdušen, ampak pritožujem se pa tudi ne. Vse skupaj je bil spet lep družabno - športni dan.

SloOLC

(skoraj) Eno leto je naokrog

Vmes se je zgodilo mariskaj lepega, kar je in bo ostalo v takšnih ali drugačnih spominih. Da pa ne bo list ostal čisto prazen, naj vsaj omenim vsakega fanta; Lenart je po smučarsko polni zimi za zaključek še zbordal, Lovro pa je sredi bohotnega odraščanja aktivno sodeloval v pripravi in snemanju filma (o odraščanju) Softibluz.
Ah, ja...