#1
Obetal se je še en, najbrž zadnji v tej seriji fantastičnih letalnih dni (glej solc), na drugi strani pa služba in pa, kar je pomembnejše, Lovrova prva rokometna tekma. Ok, z malo volje se da vse to uskladiti, zato je šla oprema z menoj v službo. Druščina se je uskladila za prevoz gor, tako da sem avto lahko pustil na Bregu in ob pol dveh je bil štart na Lisci že poln. Vlekel je zdrav JV, baze so delale, treba je bilo v luft! Plan je bil tak: v veter do Rudenika, nato nazaj do Kozjeka, ali pa še čez na Mrzlico, potem pa čez Savo čim dlje nad Komplje, pa pristanek blizu avta ter gas v Brežice na Lovrovo tekmo. Vreme je obetalo, da bi se to dalo naredit.
Prvi je potegnil Drago in se pobral, takoj za njim je šel mladenič Jošt, ki ga je tudi izstrelilo gor, meni pa je oblak naredil senco, tako da sem moral malce počakati. Ko se je sonce spet pokazalo, sem šel in se tudi kar lepo pobral (čeprav sem na začetku kar nekaj motovilil, predno sem na JZ grebenu zapel razbit steber. Po nekaj poskusih sem se po pol ure le nekako prišvercal na spodobna 2k. Tu pa, se je kasneje izkazalo, sem naredil taktično zelo napačno potezo. Že prej sem opazoval Dragota in Jošta, kako ju je neslo na S, kamor jo je Drago tudi potegnil z vrha prvega stebra. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi rinil (scal) proti vetru. V 8min sem uspek pokuriti 1km višine, privlekel pa sem se na pol poti do Rudenika. Tredno sem verjel, da bom vmes našel dviganje in res sem ga, vendar.... švoh.
Kot zanimivost: začutil sem termiko. Ko sem curel, sem zavohal drug, manj svež zrak, ki pa je bil tudi toplejši. Kamalu zatem je začelo brbotati in bil sem v stebru.
Pošteno me je premetavalo, dviganje pa sem izgubil po nekaj obratih. Po še enem takem rodeu sem se le spravil na kilavih 1,4k in si zabil še predzadni žebelj v letalno krsto ko sem se spet zapodil proti Rudeniku. Tistih nekaj metrov sem spet obupno curel, nagrade na kocu pa ni bilo! Rudenik je termično spal.
V ušivih štirih minutah sem pokuril še tistih prigaranih 500m in speči Rudenik obrnil tik nad vrhom. Nazaj grede je šlo pa še na slabše, saj ni bilo niti brbotka, ki bi se ga dalo obrnit. Iz trenutka v trenutek je bilo manj maneverskega prostora, vozil sem tik nad vejami na vetru. Na nekem pobočju sem še nekaj minut drgnil krošnje dreves in se tako ohranjal v zraku, še vedno, sicer ne več tako zelo trdno, pa vendar prepričan, da se bom pobral. Na tak dan pa ja ne smem in ne morem scuret! Še zadnja napačna poteza je bila, ko je s tistih 700m nisem potegnil k prijatelju Ješivcu, ki me ponavadi rešuje v takšnih situacijah. No, kakih 20m nad podnom sem se zares prenehal borit in poskušal vsaj varno pristat. Ni šlo drugače, kot malce z vetrom, pa nič hudega. Hudo je bilo gor gledat buhteče baze.
Sledilo je (recimo) ura in pol planinarjenja, medtem ko sem moral poslušat Dragota, ki jeselo razlagal, kako se, na 2k, vrača z Maliča in ga gledati, kako se s to višino mirno pelje obrnit ta, danes zame nesrečni, Rudenik. Gor je Toni takoj prinesel pivo, sam pa sem lahko le čestital Dragotu. Jošt, ki je tudi bil poleg, je tudi lepo odletel, Robi se je vozil po grebenu in potem pristal gor (vmes pa je z 2k scurel v Polano, še en osmoljenec), Joc je javil, da je prav takrat pristal v Mozirju(!!!), medtem ko pa je Marko (Lukič) s svojim novim Riverjem prišel do Celja (!). Torej, taprav dan za tiste, ki so ga znali izkoristiti. Za osmoljence pa več sreče prihodnjič!
SloOLC
#2
No, po curaži in planinarjenju, sem se kljub (vseeno prisluženemu) pivu v riti le odpravil v dolino po zraku. Za dušo pa sem obrnil še en stebriček, ker je ravno bil tam. Pa še v desno sem ga zvrtel. Na poti dol pa sem se opogumil in še malce pritisnil gas, da se navadim še to uporabljat. Lep pristanek, spakiral in oddirjal v Brežice na tekmo.
SloOLC
Ko sem bil že Brežicah, je poklical Lovro in povedal, da je že doma. Bil je malce žalosten, ker je dobil le minuto igre čisto na koncu tekme. Bo naslednjo tekmo bolje, pa še navijača bo imel.
sreda, 14. maj 2008
petek, 9. maj 2008
9.5.2008, Lisca - Ujet in zadet dan
Obdobje izredno lepega vremena. Nekateri letijo kot norci. Hrvati še posebej. V petek je službeni piknik, pa smo malo skombinirali...
Joc in Drago ne gresta, Robi in MarkoŠ pa sta že pobegnila gor, druga runda gre kasneje, tako da grem na Lisco kar sam.
Ko pridem, se R. in MŠ že nekaj prestavljata tam po štartu, potem pa skupaj mežikamo v oblake, ki se kar kuhajo in le redko spustijo skozi kakšno pošiljko sonca. Ampak tu in tam pa le malce puhne gor. Načrti? Sam prijavim klasiko: do Veternika, nazaj na Kum, s tam na Malič, potem pa nazaj do avta in na pir na Lisco. (Ha, ha). Če ne gre, načrt prilagodimo stanju na terenu. ;)
Pripravim se, pripet počakam na prvi termični interval se vržem v naravnost v steber (spet lepo, brez nepotrebnega onegavljenja, juhej!). Situacijo sem očitno kar dobro ocenil, saj sem se takoj pobral naravnost do baze, od koder sem opazoval kolega, ki sta občepela na štartu.
Klasika: na V, na Bohor! Počasi sem se guncal proti Rudeniku, ko me po severni strani preleti Robi, ki ga je pičil kar naravnost po grebenu. Mater! Jaz pa tukaj na 1,4k drajsam nulco in čakam, da se kaj odpre. Ptiči me gledajo začudeno, jaz pa njih veselo. Za nekaj časa mi Robi zgine izpred oči, tako, da me je že malce zaskrbelo, kasneje pa vznikne že na V strani Rudenika, kjer je veselo vrtel. Zapodim se za njim, a me kar lepo požira. Malo pred kmetijo švigneva en mimo drugega; on s polno hitrostjo v dviganju nazaj proti Lisci, jaz pa počasi z muko v veter proti vrhu Rudenika. Še
predno sem prišel do tja, sem na srečo zapel steber, ki mi je dal skoraj 1,8k, kar se mi je zdelo dovolj za na Bohor. Ko jebe kar močen V, gremo poskusit! Res sem se privlekel čez in tipal za kakim dviganjem. Tam sem spet užil družbo pernatega mojstra, ki se je neprimerno spretneje od mene vrtel tam okoli, a žal iz enakim izplenom višine. Baza tam ni prijela, zato sem se obrnil ter se z vetrom v rit spustil nazaj proti Ješivcu. Izgledalo je že zelo slabo, pristanek je bil že izbran, ampak prijatelj Ješivec se je še enkrat znova izkazal in me iz podna izstrelil nazaj do baze na 1,8k. Tokrat se nisem hecal in sem jo potegnil izpod baze še pod prvimi meglicami. Jebiga, najprej zdravje, potem pa višina in ti heci. Tako sem se na vrhuncu dneva znašel pod bazo nad Lisco. Fino, zdaj pa pa še na Kum! Gas do Mrzle planine, tam še malce pobiranja v že močno zanešenem stebru in s skoraj 1,7k naravnost proti Kumu. Nekje nad Čimernim se je obetalo neko dviganje. Brbotalo je kar pošteno, neke višine pa nisem mogel natankati. Sicer sem napraskal na dobrih 1,5k, kar bi z vetrom v rit moralo zadostovati za do Kuma. Ampak.... Kum z okolico je bil v črni senci, pa še pot nazaj proti vetru me je čakala. Sem se raje kar obrnil. V tistem vidim, kako jo še kakšnih 200m nad menoj nekdo z rumenim Riverjem (ki sem ga iz baze gledal, ko se je na Lisci skušal pobrati nad greben) žge naravnost na Kum. Srečno! sem mu zaželel v upanju, da bo zvozil tudi nazaj. Sam nazaj grede nisem našel nobenega uporabnega dviganja več, tako da sem le vztrajno tonil proti Svinjski riti. Kasneje je Robi povedal, da bi znal biti steber pri daljnovodu, kjer sem dejansko dobil nekaj metrov. Hop čez Svinjsko in poskus še na bregu čez Savo, pa ni bilo nič. Pa tudi borbenost je že popuščala in z mirno vestjo sem lepo pristal.
Prav takrat, ura je bila pol štirih, so se sodelavci vozili na piknik. MitjaS je nazaj grede celo ponudil prevoz. No, Robi je bil že v bližnjem bifeju, kjer je z Markom (ex mornarjem, zadovoljen z novim, rdečim Riverjem) čakal Mirota (he, he, junak z rumenim Riverjem), ki nas bo zapeljal nazaj po avte. Miro je dejansko prišel na Kum, tam navil na 2k (!!!) in pristal v Radečah, nam pred očmi. Dan je bil za vse prelep, da ga ne bi zalili z nekaj rundami piva, tako da sem komajda še ujel piknik in se okrepčal še z nekaj hladnimi čevapi.
Tako sem lahko cel vikend kar notranje miren (vsaj kar se letenja tiče) opazoval bujno termiko.
Kasneje se je izkaže, da je bil to moj kar osebno rekorden let v naših koncih, pa tudi sploh najdaljši let, ki sem ga uspel zabeležit in prijavit. Fino!
SloOLC
Joc in Drago ne gresta, Robi in MarkoŠ pa sta že pobegnila gor, druga runda gre kasneje, tako da grem na Lisco kar sam.
Ko pridem, se R. in MŠ že nekaj prestavljata tam po štartu, potem pa skupaj mežikamo v oblake, ki se kar kuhajo in le redko spustijo skozi kakšno pošiljko sonca. Ampak tu in tam pa le malce puhne gor. Načrti? Sam prijavim klasiko: do Veternika, nazaj na Kum, s tam na Malič, potem pa nazaj do avta in na pir na Lisco. (Ha, ha). Če ne gre, načrt prilagodimo stanju na terenu. ;)
Pripravim se, pripet počakam na prvi termični interval se vržem v naravnost v steber (spet lepo, brez nepotrebnega onegavljenja, juhej!). Situacijo sem očitno kar dobro ocenil, saj sem se takoj pobral naravnost do baze, od koder sem opazoval kolega, ki sta občepela na štartu.
Klasika: na V, na Bohor! Počasi sem se guncal proti Rudeniku, ko me po severni strani preleti Robi, ki ga je pičil kar naravnost po grebenu. Mater! Jaz pa tukaj na 1,4k drajsam nulco in čakam, da se kaj odpre. Ptiči me gledajo začudeno, jaz pa njih veselo. Za nekaj časa mi Robi zgine izpred oči, tako, da me je že malce zaskrbelo, kasneje pa vznikne že na V strani Rudenika, kjer je veselo vrtel. Zapodim se za njim, a me kar lepo požira. Malo pred kmetijo švigneva en mimo drugega; on s polno hitrostjo v dviganju nazaj proti Lisci, jaz pa počasi z muko v veter proti vrhu Rudenika. Še
predno sem prišel do tja, sem na srečo zapel steber, ki mi je dal skoraj 1,8k, kar se mi je zdelo dovolj za na Bohor. Ko jebe kar močen V, gremo poskusit! Res sem se privlekel čez in tipal za kakim dviganjem. Tam sem spet užil družbo pernatega mojstra, ki se je neprimerno spretneje od mene vrtel tam okoli, a žal iz enakim izplenom višine. Baza tam ni prijela, zato sem se obrnil ter se z vetrom v rit spustil nazaj proti Ješivcu. Izgledalo je že zelo slabo, pristanek je bil že izbran, ampak prijatelj Ješivec se je še enkrat znova izkazal in me iz podna izstrelil nazaj do baze na 1,8k. Tokrat se nisem hecal in sem jo potegnil izpod baze še pod prvimi meglicami. Jebiga, najprej zdravje, potem pa višina in ti heci. Tako sem se na vrhuncu dneva znašel pod bazo nad Lisco. Fino, zdaj pa pa še na Kum! Gas do Mrzle planine, tam še malce pobiranja v že močno zanešenem stebru in s skoraj 1,7k naravnost proti Kumu. Nekje nad Čimernim se je obetalo neko dviganje. Brbotalo je kar pošteno, neke višine pa nisem mogel natankati. Sicer sem napraskal na dobrih 1,5k, kar bi z vetrom v rit moralo zadostovati za do Kuma. Ampak.... Kum z okolico je bil v črni senci, pa še pot nazaj proti vetru me je čakala. Sem se raje kar obrnil. V tistem vidim, kako jo še kakšnih 200m nad menoj nekdo z rumenim Riverjem (ki sem ga iz baze gledal, ko se je na Lisci skušal pobrati nad greben) žge naravnost na Kum. Srečno! sem mu zaželel v upanju, da bo zvozil tudi nazaj. Sam nazaj grede nisem našel nobenega uporabnega dviganja več, tako da sem le vztrajno tonil proti Svinjski riti. Kasneje je Robi povedal, da bi znal biti steber pri daljnovodu, kjer sem dejansko dobil nekaj metrov. Hop čez Svinjsko in poskus še na bregu čez Savo, pa ni bilo nič. Pa tudi borbenost je že popuščala in z mirno vestjo sem lepo pristal.
Prav takrat, ura je bila pol štirih, so se sodelavci vozili na piknik. MitjaS je nazaj grede celo ponudil prevoz. No, Robi je bil že v bližnjem bifeju, kjer je z Markom (ex mornarjem, zadovoljen z novim, rdečim Riverjem) čakal Mirota (he, he, junak z rumenim Riverjem), ki nas bo zapeljal nazaj po avte. Miro je dejansko prišel na Kum, tam navil na 2k (!!!) in pristal v Radečah, nam pred očmi. Dan je bil za vse prelep, da ga ne bi zalili z nekaj rundami piva, tako da sem komajda še ujel piknik in se okrepčal še z nekaj hladnimi čevapi.
Tako sem lahko cel vikend kar notranje miren (vsaj kar se letenja tiče) opazoval bujno termiko.
Kasneje se je izkaže, da je bil to moj kar osebno rekorden let v naših koncih, pa tudi sploh najdaljši let, ki sem ga uspel zabeležit in prijavit. Fino!
SloOLC
Naročite se na:
Objave (Atom)