Kriza in žalost. Po obdobju bolj ubogega vremena, s kakšnimi dnevi vmes, ki pa jih civili opazujemo le od daleč, se je vreme napovedalo za ponedeljek. No tudi za v nedeljo, vendar na SV nekako ne računam preveč - malo morda, če bi ga termika prebila, da bi se dalo odletet. Pa še Jakobov piknik je padel prav na to nedeljo. Pa vendar.... Saj vem, kaj vse sem in kaj vse nisem, ampak fantoma se letenje ni zdelo sporno, pa še odločitev za Veternik je padla, kar bi se lahko teoretično poklopilo tudi s piknikom.V Kozjem se je zbrala presenetljivo veika ekipa: Joc, Drago, Marko Š., Robi H. in R., tako da gor ni šlo drugače kot z dvema avtoma. Na štartu je kar lepo vleklo, strmina pa je bila malce počiščena, z grmado za kres, tako da je bilo treba štartat malce nižje.
Nihče se ni pretirano silil, da bi prvi potegnil, tako da sva se tam, že proti drugi uri le midva z Dragotom odpravila na breg. Kot zakleto je prav takrat nehalo pihat (vsaj spodaj, kjer se je dalo štartat). Drago mi je prijazno odstopil prednost in z Markovo pomočjo sem coto le nekako dvignil in se spravil v zrak pod Veternikom (uau, spet štart od prve, brez zapletov).
Proti pričakovanju, glede na občuten SV, ni takoj zagrabilo, ampak sem začel počasi toniti. Zavil sem levo, proti grebenu, za katerim leži Kozje. Tam je nekaj držalo na vetru, tako da sem lahko malce drgnil nulco. Medtem je potegnil tudi Drago in se spustil še nižje na isti greben, ter se kmalu odpeljal v dolino (?!). Nisem imel občutka, da bi se kaj pretirano boril. Tudi meni se je počasi udiralo in sem že nejevoljno lezel za Dragotom, ki pa je že pristajal naravnost pod štartom. Višino, ki sem jo še imel, sem sklenil pokurit za dolet na greben na Z Kozjega. Ko sem pa že izbiral najprimernejše mesto za pristanek, pa sem nad mestom naletel na balonček, ga zapel in kmalu sem bil spet v igri. Drago je spodaj zlagal coto, oni trije so čakali na štartu, meni pa se režalo med vrtenjem proti 2k. Na vrhu sem se za malo prepustil preletaški žilici in se spustil z vetrom v rit proti Bohorju. Vse se je odpiralo: Bohor je bil pod menoj, Lisca je zgledala na dosegu, šlo je kot šus in izgledalo je, kot da se da obdržati višino - vse naokrog je buhtelo od kumulusov. Ampak sebi se ne morem izneverit in z navitimi 2,2k sem se obrnil v veter in začel svojo že običajno pot (scanje) proti vetru. Piknik je pač v tisti smeri. Šlo je sicer počasneje, ampak šlo je. Zapeljal sem se še pod eno bazo, ki pa me je spet lepo dvignila. Toda, glej ga zlomka! Ko sem jo hotel potegnit izpod prvih meglic, je le še bolj letelo gor. Dobro, ušesa pa gas! Še vedno gor. To ne bo dobro!!! Vse naokoli samo mleko, coto premetava, in še vedno vleče gor. Kljub temu, da ni nič kazalo na karkoli podobnega CuNi malce pomislim na srečno Evo in tistega hrvata v Istri. Na meni se nabira ivje. Čas je za drastične ukrepe! Potegnem zmerno spiralo - še vedno gre gor! Fak! Potegnem pošteno. Nabije me v zic, okoli glave tuli, vidim nič (oziroma le to nesrečno belino, ki je tako prokleto enaka zgoraj, spodaj in vsepovsod), nenavajen takih jajc in brez kakršnekoli vizualne opore mi je - ehm - neprijetno, ampak vario pa le pokaže malce padanja. Nisem dolgo vztrajal, in sem poskusil ustaviti ta ringlšpil. Pomembno mi je bilo, da ne bi slučajno padel v coto. Pri tistem otepanju res nisem več vedel, če sem nad ali pod njo. Ne prevlečt krila! Potegnil sem spiralo v desno. Spet G, spet tuljenje, ampak občutek, kot da se vrtim v levo!? Spet prekinem spiralo (kakorkoli že, vsaj to je bil dober občutek, da sem delal spiralo na slepo, pa sem jo še kar spodobno izpeljal - samo po občutku). Ni to to, če ne veš ali delaš tumblinge ali salte ali karkoli že. Ampak nekaj malega višine sem pa le sklatil. Nimbus to ni, zato bom nekako že prišel ven! Ponovno sem potegnil slonja ušesa in umiril coto v neki smeri (kompasa na GPSu v tisti tumbaciji nisem našel). Počasi je začelo popuščati in na cca 2,6k sem po cca 10 minutah v svetu beline pod seboj spet zagledal našo preljubo zemljico. Spumpal sem ušesa in krenil naprej proti pikniku.
Ko tako malce pomislim, je ta bela soba izredno neprijetna izkušnja predvsem za duha. Kakorkoli sem dražil coto s spiralami, kakorkoli me je premetavalo je bila tehnika še kar obvladljiva - pri vsem skupaj nisva midva s Intokxijem dobila niti enega poštenega klofa. Je pa strašno moreče, ko ne veš ne kje si ne kam greš in izgubljen plavaš v tistem belem niču.
Preživeli smo, zdaj pa dalje - vendar brez namakanja v bazo! Za začetek sem se namenil proti gradu Podsreda, kjer sem računal na kakšno tankanje višine. Nekje na poti, z še kar udobnimi 1,4k sem naletel na nekaj, kar je bilo bolj za ohranjanje pri življenju, kot pa za navijanje. Toda potrpežljivost se je obrestovala in kmalu sem le zapel nekaj uporabnega. Tokrat pa ni šlo do baze, pa tudi če bi to hotel. HA! S skoraj 2k, čeprav že precej zanešen na J, se mi je piknik zdel že skoraj v dosegu. Rinit v veter in upati na šek kako dviganje. Meglice so se kuhale, dale pa nič. Osredotočil sem se na nek travnik pri Pišecah in tiščal v to smer. Ampak žalost - bolj ko sem se bližal, bolj sem tonil. Na koncu se mi je prižgala ziheraška lučka in sem se odpovedal doletu naravnost (če bi šlo) čez hosto pa v breg, ter raje zavil v dolino, kjer sem celo še zakrožil in sedel med dve njivi. Gospodar je že od daleč tulil, če sem žejen, naj pridem pit. :))
Fino. Pa sem
le varno na tleh.Začel pa se je manj prijeten del letenja: logistika povratka (zato imam rad Lisco, kjer lahko vzletam in pristajam ob avtu). Joc je povedal, da je Drago že nazaj na štartu, oni trije pa še niso vzleteli. Čakali so da je Drago še drugič scurel (ni si zaslužil takega dne), ostali trije pa so se med spustom le uspeli počasi pobrati in odleteti na drugo stran Bohorja (Robi v Brestanico, Marko nekam za Savo (elektrarna Blanca?), Joc pa že blizu Sevnice). V glavnem: treba je bilo priti na piknik, ki se je odvijal cca 10km stran. Pikniški telefoni so bili, jasno, nemi, Cvetkine številke nimam, Simone pa nibilo tam blizu. Pičil sem jo peš, štopal traktor, pa spet peš do Pišec. Tam sem naletel na Mateja, ki je ves nasmejan v svoj nabasan avto stlačil vsaj moj nahrbtnik, da sem lahko nadaljeval lažjih nog. V gostilni mi niso znali pomagati drugače kot z malo radenske. No, vsaj pot se obrnila pod breg in sem si privoščil še malo teka. Kar kmalu pa sem dobil štop, gospod pa je bil tako prijazen, da me je zategnil prav do piknika. Na koncu se je predstavil za bizeljskega župnika ... Sem mu povedal, da sem danes bil pri njihovih, tam gor ... :)
Piknik smo preživeli v prijetnem fuzbalskem vzdušju (razen scene z L.), Matej mi je pripeljal nahrbtnik kar tja, ko pa se je dogajanje zaključevalo, pa se je javil še Joc in povedal, da me Kangoo čaka v Podsredi.
Irena se je strinjala, da gremo nazaj grede še po avto, pa tudi s tem, da je pametneje, da prej otroke odpeljeva domov, natankam čisto presušen Puntek in še kantico nafte za že žejnega Kangoojčka. Saj ni bilo tako grozno - še pred deseto sva bila že nazaj in dan je bil rešen.
Slike by Rado
Slike by Kondor
SloOLC
