Primorska, 19.-21.9.2025 (pet-ned), Kondor odprava 2025

Lijak, 19.9.2025, petek - https://xcglobe.com/flights#show-flight/2716693/

Kobariški stol, 20.9.2025, sobota - https://xcglobe.com/flights#show-flight/2717101/

Brestovica, 21.9.2025, nedelja - https://xcglobe.com/flights#show-flight/2717442/

Na Paralisci se odprejo debate o letošnji Kondor odpravi. Res ne hodimo nikamor skupaj letet, treba se bo zorganizirat. Skupaj damo urnike in določimo termin in rezervo, potem pa da vidimo, kje bo možno takrat letet. V začetku septembra se odprejo prijave, a nakaplja se nas le pet. Predlog je Avstrija, Griefenburg, oz. Embergen Alm. Teden dni prej gledamo vreme in obeti so dobri, kaže sonce, mora bit. Nekaj dni prej se napoved topi in poleg sonca kaže na veter in inverzijo. Ajme. Preigravamo alternative in zmaga Primorska. Tudi kaže na veter in inverzijo, a je manj vožnje, predvsem pa poznamo teren, je bolj obvladljivo in gurmansko ustrezno.

V petek dopoldan se naložimo v gabijev kombi in odrinemo na Lijak, kjer naj bi bilo pogojno letljivo. Vmes potrdimo, da bo baza v Brdih, kjer Gabi rezervira en apartma.

Lijak, 19.9.2025, petek.

Na pristanku za malo zgrešimo kombi za gor, pa si malo ogledamo nov inf. center. Zmenimo se Tinetom, lokacem, ki se je tudi nekako odpravljal na start. Gre z nami gor, po letenju pa zategne Gabija po kombi.

Na startu poteka intenzivni parawaiting, pretežno tujci. Toplo je, veter je švohen, a vleče gor. Burja na Kovku sicer slabi, a si ne obetamo bogve kakšnega letenja. Sicer pa - na izletu smo, pa se ne bomo pritoževali.

Dan se preveša v popoldan, ni več kaj čakat, če surimo, pač danes ni dan za letet. Prvi gre Mitja, ki se pobere in zgine za vzhodnim vogalom. Počasi začnemo kapljati v zrak. Prvi start se mi ponesreči, malo zmanjka sape, malo nisem dovolj odločen. V drugo sem manj nežen in gre lepo. Zrak švohno zagrabi.

Praskamo okoli višine grebena malo vzhodno od starta. Kar hitro tam postane gneča, pa se kar nizek spustim na vzhod. Itak je nekaj sond spredaj. Ne grem tako daleč proti zmajarski kot Mitja in Drago, obrnem prej, saj imam še žive spomine curaž v takih mejnih pogojih. A se je dalo, saj je Gabi še pod menoj podaljšal do obrata kolegov. Jebiga, ne tekmujemo. Nazaj do štarta, pobiranje, na Daniela, popravek za nekaj metrov, pod Škabriel, ki nič ne da in še z enim nazaj, medtem ko Drago odtava proti Gorici. Na Danielu neko pobiranje, nisem zadovoljen, ene dva sta ves čas nekaj metrov nad menoj, ne morem ju ujet. Drago se nad dolino vrača proti pristanku.

Dovolj imam grebena, dan je pokazal svoje meje, nekaj  je bilo. Grem preverit, kak FAI se da iztisnit iz danega stanja. Oudie nič ne pomaga, zanašam se na vizualno oceno na terenu in si določim obratno točko - farma v Ozeljanu. Upiram se skušnjavam obrnit občasne piske in tiščim naravnost, a ne zdržim do zadane obratne, obrnem malo prej, da si ohranim upanje na povratek do pristanka. Ta se mi res idealno izteče- po pristajalnem krogom lepo sestopim nekaj metrov od Dragota. Dobro se je izšlo to letkanje.

Kmalu pristaneta še Mitja in Gabi, ki ga Tine zategne po kombi, da se vrne s prisluženimi pivi še preden Matic pospravi. Proti pričakovanju smo le uspeli malo podrgnit Lijak.

Zapeljemo se v Brda, v naš apartma med Šmartnim in Dobrovo, Dragotov bograč gre na šporhet, mi pa v bazen na terasi, kjer poziramo v sončnem zahodu. Po okusni večerji nima nihče več volje še za kakšno raziskovanje okolice, Gabi hitro mrkne v posteljo, ostali še malo pomodrujemo o preživetem in naslednjem dnevu.

Kobariški stol, 20.9.2025, sobota.

Včeraj na Lijaku nam Klemenčič pove, da imajo Primorci v soboto na Kobariškem stolu zaključek Kondor lige. Na Kobali imajo tekmo neki Nemci. Napovedi so, po besedah teh, ki jih preučujejo, bolj uboge in zaupamo presoji lokalcev. Aktiviramo Klavdija, da dobimo prostor v kombiju za Kobariški Stol, kamor so se poleg lokalcev odpravili tudi Nemci. V Kobaridu, pri Teji smo še pravi čas, da se sprostimo pred odhodom gor. 

Start je pred poldnevom že zelo obljuden, a nihče ne rine v zrak, tako tudi mi postopamo okoli. Kondorji se gremo malo razgledat in tako pritavamo na vrh Stola. Luštno, ampak sem ves premočen. Na poti dol sušim majico, hlače pa potem na startu, ampak zmanjka časa, saj se že startuje. 

Prvi gre Mitja, ki ga malo razmeče, a se deltica sestavi in potem lepo odleti. Gabi rutinirano, še prej pa Drago neopazno iz ozadja. Počasi se pripravljam, da bo ziher, Matic še čaka. Imam malo treme pred vso to publiko, a skalica se pohlevno dvigne in sestavi, da elegantno odskakljava v posoški zrak.

Kaj zdaj? Nekega plana ni. Ko sem prej vprašal za task Kondor lige, je bil odgovor sarkastičen: Gemona, Ratitovec, Kobarid.  Sanjaj stari. Nemci so, kot kaže, imeli nek task, saj so se gnetli v jati nad Stolom. Imam odpor do gneče, a ta je bila dober pokazatelj, do kod dela danes. Pa saj ni slabo, če gre sto metrov nad vrh Stola. 

Premaknem se proti jati, ta pa se požene nad dolino. Očitno imajo startni cilinder nekje pri Nadiži. Dobro, vsaj sčistilo se je. Ni kaj, grem pogledat na zahod, pa da vidimo. Lepo gre,  nisem pa čisto suveren in gas pustim na miru. Zob za mejo lepo zvozim, čeprav so bile napovedi , da je/bo tam hudo. Končno srečam kolege, ki se že vračajo. Ni dvomov, niso šli do Gemone, obrat je na Malem vrhu, pred preskokom. Tam se mi zdi preskok izvedljiv, pod menoj pa so se pobirali eni, ki so prihajali od Gemone. Hm, bilo bi mogoče... A danes ni dan za to, danes smo na sindikalnem izletu, sproščeno. Obrnem. Nazaj grede gledam Matica, ki me je dohitel in ima boljšo linijo, ves čas nad grebenom pa mu ni treba popravljat. Sam ves čas nekaj povrtavam in ga potem komaj dohajam.

Pod Stolom se nas spet zbere vseh pet. Nekaj muljimo, a čez vrh nikakor ne gre. Vprašam Mitja za plane, pa pravi Polovnik. Že prej slišim, da nekaj regljajo po radiu, a jih ne razumem dobro, preveč mi šumi čez ušesa. Kak Polovnik, si mislim, vsaj dvesto metrov smo prenizki za varen preskok čez Sočo. Itak pa smo na izletu in letenje nas je danes že prijetno presenetilo glede na pričakovanja, tako da si lahko privoščimo kakšno alternativno varianto - na primer čez joške, pristanek in pivo sta v doletu.

Spustim se po grebenu proti Kobaridu, ostali tudi gredo po isti poti. Skalica me leru hitro postavi na čelo skupine, od koder slikarim okoli. Dviganja spuščam, itak bo treba na koncu pobrat za nadaljevanje. Res - na koncu grebena lepo pobirata dve sondi, rdeč 777 in bel niviuk. Oba sta malo višje od mene, vidim da se da. Kolegi so se nekam izgubili, nobenega ne vidim več. Hm?! 

V nekem trenutku izgubim še belega, ki ga neuspešno iščem proti joškom. Rdeči se spusti tja in jaz za njim. Računam, da bo tam dolinc porinil gor. Kar nerodno mi je, kako skala bolje leti od rdečega, Ožben tako dosežem toliko nad njim, kot sem pod njim začel. Nekaj brbota, a ne znava prav pobrat. Sledi plazenje po prednjih kucljih in z rdečim se spet znajdeva v istem dviganju. Mislim si, naj ima to, ne bova se drenjala, grem na naslednji balonček. A tega potem ni bilo. Zarinem pod Vrsno in nič. Obrnem in čim bližje Kobaridu. Nad seboj gledam rdečega, ki se je še z enim uspel pobrat. Malo boli. 

Spomnim se, da sem glede na avto na napačni strani Soče, a je že prepozno. Pod kucljem, ki sem ga prepustil rdečemu lepo sestopim na en travnik. V senco, pospravit. Mešani občutki. Mitja pošilja sliko izpod Krna. So le šli čez. Dragotu se je udrlo in je že pri avtu, pokliče ko hodim proti mostu. Po dobrem km dobim štop do Kobarida, kjer me pobere Drago, da greva po Gabija, ki je scurel nekje tam ko jaz, le na drugi strani Soče. Tamlada dva sta malo zatem pristala za pumpo, 

Ja, vsi štirje so na Stolu pobirali dviganja, ki sem jih spustil in se vrgli na Polovnik. Dragotu se ni izšlo, mlajši trije pa so zvozili vse do Krna, Mitko celo do Vodel vrha. Matic je postavil osebni rekord. Dobro ni kaj. Sam bi moral malo bolj skupinsko delovat, pa bi šel poleg. 

Pretežno dobre volje se vračamo ob Nadiži, gremo v Čedad. Lepo, slikovito mesto, le picerije nismo našli, pa smo se zadovoljili z eno bolj instant varianto. Za desert smo si potem vseeno na neki terasi privoščili še okusen lokalni pršut in kozarec vina.

Po toaleti v apartmaju nas (le Dragi ne more) Gabi pelje še v vinski bar Konvin - prijetno vzdušje, odlična vina, dve buteljki gresta z menoj kot spominek. Ne zaružimo, jutri je še en dan.

Brestovica, 21.9.2025, nedelja.

Obeta se nek hud veter v višinah, za v hribe ne bo, Lijak bo ziher, ampak tam smo že bili. Mitja navija za Marčev hrib, kjer se da na dinamiki pofurat greben, a ga lokalci, pri katerih poizveduje, postavijo na realna tla, da je za tam vetra spodaj premalo. Tako se odločimo, da gremo pogledat Brestovico, ki je bila cilj tudi kar nekaj lokalcev.

Zjutraj gremo na dva sprehoda, Gabi pa Drago dol v Dobrovo, ostali malo kasneje v Šmartno. Tokrat sem preventivno oblečen kar v kopalkah, da se lahko pred letenjem preoblečem, če bo prej spet kaj švicanja. Po zajtrku gremo skupaj na razgledni stolp, pa potem na kavo v dvorec Viplože. Tam se pripravlja neka nobl fešta, kjer točijo penino, ki zamika tudi nas in si jo privoščimo. Okusno, ni kaj.

Potem le odrinemo. na Brestovico, kjer hitro najdemo start. Ta je že kar obljuden, ene dva pa že letkata. Hm, vetra ni nekega, bomo videli. Med čakanjem se malo pogovorimo z domačini, marsikaj izvemo o tem startu, predvsem kje se najbolj leti. Sicer pa ni neka mudrost, le nizko je do podna. Mitja seveda prvi potegne svojo deltico. Gre v drugo, prvič neko šavje zaplete štrike. Drago mu kmalu sledi, Gabi in Matic pa se odločita, da danes ne bosta letela, da se gresta kopat v Devin. Pa razumi, kdor more.  Na koncu grem še sam v zrak. Lep odlet, vse prav. Ni čudno, brez balasta, ki je ostal v grmovju za startom.

Sond je bilo že vse polno v zraku, tako da se je lahko sproščeno letelo. Trudil sem se držat višino, da ne bi bilo kakega nepredvidenega pristanka. Drago je zarinil v Italijo, sam se moral še malo dlje in še bi šlo, a sem obrnil na ziheraški višini. Mitja je šel nižje in dlje, pa se je tudi privlekel nazaj. Ah, stari smo! Potegnil sem še na vzhodno stran, a tam ni držalo in sledila je curaža do uradnega pristanka.

Hja, lepa urica, nov štart, novo doživetje, več kot vredno obiska. Dobre volje ne drobim in na pumpi pri pristanku kupim 6pack, da bo še kdo drug imel kaj od tega.  Druščina lokalcev se sčasoma razkropi, do prihoda naših kopalcev ostane le Tomaž, pir je koristno porabljen.

V bližnji gostilni/piceriji najdemo prejšnjo druščino, a nas kelnerca ne šljivi, pa se poberemo v Wajdušno v domač Plac, kjer se lahko okrepčamo in domov.

Fajn odprava.

Brestovica:
Tomaž? Hvala?, s palestinsko zastavo na zicu, ne objavlja
Rajko Sila, pristal za menoj
Peter Ščuka, prvi štartal v drugi rundi; menda ni ustrezna referenca, je prehud ;)
Tom Pavlič, aktiven, bonanza3
Zoran Gabororvič, v zraku včasih zamenjan za Dragota - podobno krilo
Mojca Rus, me je v Italiji nabila po višini
...

Iza
Irena ima tudi opravke od petka do nedelje, a se v petek zvečer vrne, pa Iza počaka doma, potem ko jo zjutraj še sprehodim. V soboto zjutraj jo pelje v varstvo, kjer počaka do nedelje popoldan, ko se Irena vrne. Vse v redu.