https://xcglobe.com/flights#show-flight/2666590/
HF: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2666689/
Januarja se dnevi že daljšajo in treba se bo zbudit iz zimskega spanca. Prejšnjo soboto sem žal spustil Primorsko. V kilav izgovor mi je bila slabost po prebolenem silvestru, tokrat je vse ok. Napoved je obetavna - dober gradient, jasno in nekaj severovzhodnika.. S četrtka na petek sneži, že za petek popoldan je napoved letalna, a se raje osredotočim na soboto. Zanimivo, nihče ne dviga alarma. Petek potem itak ostane oblačen in zasnežen, tako da ni skušnjave in grem lahko v načrtovano gledališče (Smoletova Antigona v KD KK). Za soboto se zorganizirajo le Metulji za na Kopitnik, pri nas pa le Wosa napove sankanje na Vetrniku, jaz pa H&F, Miha se mi pridruži.
V soboto se vtihotapi še kropitvev in pogreb nesrečnega sosedovega Tadeja. Greva kropit, potem pa jaz naprej po Miha in na Vetrnik. Medtem, ko pri nas vztraja gosta megla, se hrib koplje v soncu. Res lepa zimska idila. Krško polje je pod pokrovom goste megle, doline Kozjanskega pa tudi, le samo Kozje je zunaj.
Vetrna vreča je še na drogu, Wose ni, so pa gor drugi izletniki, ki se sankajo z otroki. Malce diha gor, treba bo it. Interni cilj dneva je, da vse korake do piva spelje tako kot je treba, osredotočeno brez šlamparij. Še vedno me žre zadnji odlet tu, ko sem po sreči preživel let skozi veje grma spodaj. Miha je zavzel štartno mesto, pa se postavim na rob, na breg pod vetrno harfo. Tam je malo spihano, tako da ni toliko snega in se malenkost manj nerodno pripravit. Kolega si vzame čas, tako da se uspem tudi sam pripravit in vpet ob trojnem pregledu vsake podrobnosti. Ker upanje umira zadnje, se oblečem, da ne bi zmrznil ob kakšni urici v zraku. Še grelni blazinici sta v rokavicah. Ko se kamerad odleti, poskusim kar s svojega hribčka, vendar prešvoh pihlja, da bi z vetrom razgrnil krilo. Tako mako kolovratim, da ga na koncu potegnem zmečkanega.
Scala se sestavi, a ne drži in je treba tečt pod breg, pa dobro se obesit na gurtne, da daleč dol pod bregom le zagrabi. V teku mi z noge pade zanka žaklja, ki mahedra za menoj. Do Kozjega se matram zlest v vrečo. Piska nič, upam na sprednji greben. Oudie spet obstane na nekem blesavem ekranu s podatki o zračnem prostoru, ki jih res ne potrebujem. Z debelimi rokavicami nikakor ne zadanem (mikro) gumba za potrdit ali preklicat tega sranja. Skoraj zdrobim ekran, preden mi uspe priklicat letalni ekran. Zdaj sem že nizko na prednjem grebenu, ki tudi mrko čemi in ne da nič od sebe. Končno lahko pogledam še coto in ugotovim, da sem v tistem snegu vseeno uspel z bremzami pobrat neko vejico, ki je ne morem odstranit. Kojojebe! V tem epskem preletu ne bo hudega, če je desna stran malo zabremzana! Sprijaznim se, da danes pač ne bo nič od niča, pa se obrnem, da grem pristat h kolegu.
Pred Kozjim nisem bil več prepričan, da bom zvozil čez hiše, pa raje obrnem proti britofu, ki pa je tudi komaj še v doletu. Naciljam cesto, da ne mečem scale po snegu in blatu, a se hudič sesede poleg ceste, s štriki čez ocestni kol in z nosom na nek steber tam. Ajme, ajme! Pomolzem in grem na suho pred vežico pospravit. Ugotovim, da 90€za novo vrečo že ne bo tak strošek, saj si stem kupim mir in spokoj ob zlaganju. Nisem srečen s tem phijevim žaklom. Nekako stlačim krilo v to žalost, nakar vidim, da so celice polne snega, Še ta sreča! Čiščenje celic, kolikor se le da in ponovno zlaganje. Miha je medtem že zmrznil tam pod bregom in je raje kar sam počasi zagrizel v hrib. Dokler sem ga dohitel se mi je glava že malo ohladila, telo pa ogrelo od znoraj in svet je bil takoj lepši.
Lep sprehod skozi zimski gozd. Na vrhu vpijava sonce in z otožnostjo zreva v megleno morje pod nama. Ah, kak lepo bi bilo tukaj, na soncu spit zasluženo pivo, si govoriva. Kar ne gre se nama dol v meglo. A glej za zlomka! Pri avtu je Wosa, ki se je že nasankal z Lučko. Reži se nama in od nekod potegne dve pivi, bosta? Idealno!
Čvek na poznem soncu, hecanje z Lučko in Tinco, pa z lažjim srcem nazaj v megleno dolino. V Bistrici še en pogovoni postanek, pa zaključek dneva. Letenje zaenklinc, vse ostalo pa v slast, sploh zimski sprehod nazaj na Vetrnik.
Manj letenja, več pisarije.
