torek, 26. november 2024

16.11.2024 (sob), Delovna akcija na Lisci, ne letim, 17.11.2024 (ned) tečem

Sobota, 16.11.2024

Na kratko. November ni pretirano letljiv. Cureta prodajam, vmes ga dam še na tehnični, brez tveganja, da bi kaj spustil. 15.11.2024 zvečer se Igor iz Novog Vinodolskog odzove na oglas, hitro se zmeniva in Cure postane njegov. Drago je že kak dan prej dal pobudo za delovno akcijo na Lisci za soboto in ker sem prost, se prijavim. Načrtovano je tako, da se zjutraj podela, kar je za naredit, potem pa letenje, če bo le možno, kar kaže da bo. Miha predlaga skupno pot. Ker doma ni nikogar, da bi čuval Izo, mora ta z nami. Gruntam, da bo med akcijo pač skakala okoli, med letenjem pa bo počakala v avtu. Večer prej, med prodajanjem Cureta se prijavi še Mitja, da bi šel poleg. On brez cote, ker jo je že prodal (po letenju na Triglav). Če naj gre kolega z menoj, obstaja samo ena možnost - da pustim opremo doma. Ok, pač ne bo poskusa letenja.

Zgodaj zjutraj pride Mitja do mene, nato greva po Miha v Dobovo na štacjon. Miha mora biti popoldan že na neki zadevi, pa raje pusti avto na postaji, da se lahko po potrebi vrne z vlakom. Gremo še h Gabiju po motorko in "zajtrk". Predsednik popoldan že odhaja na službeno pot, pa ne gre z nami. 

Ko prispemo na Lisco, je akcija že v polnem teku. Veliko nas je in hitro porežemo grmovje na strmini vzletišča. Iza veselo skače in raziskuje okoli. Za dobro opravljeno delo se nagradimo s kosilom na terasi. Toplo je, nekateri martinčkamo v kratkih rokavih. Lepo vleče gor, malo me navija, ker ne morem v zrak, ampak jebigasad. Cota prodana, kolega dostavljen na akcijo. Me more bit vedno vse. 

Vsi se pomečejo dol, Miha nesrečno zabluzi na Metni vrh, kjer se zatakne in pristane, ostali večinoma na Breg, Drago in Uroš na Rudenik in v Radeče. Dan je delal. Za nekatere celo prehudo, z Mitjem pomagava manj spretnim na startu. Ko vsi odletijo, gremo v reševanje. Mitja Urošu spusti avto, jaz grem po Miha, ki se vmes že spravi do Sevnice. Ker morava še po Mitja na Breg, smo že malce na tesno s časom, tako da spustim vračanje motorke in gremo naravnost v Dobovo, da Miha ujame svoje rabote, Mitja pa tudi oddirja domov.

Doma sem tako dovolj zgodaj, da lahko še pokosim okoli hiše in kosilnico očistim za zimovanje. Dan je rešen. Za potrditev grem zvečer še na Trubarjevo, kjer se kar zagovorimo, proti koncu se nam pridružita še Mitja in Manja. Govora je predvsem o Lenartu, na koncu poparjen ugotovim, da ne izvem nič o brucu Kajotu. Prijetno druženje prekinem, saj moram na Senovo še vrnit motorko, pa domov.


Nedelja, 17.11.2024

Če že ne letim, naj vsaj tečem, si rečem. Tudi nedelja je lepa, kot nalašč za za krake pretegnit. Obnašam se zelo nedeljsko in pospravljanje hiše gre počasi. Zunaj pa mi sveti dan, ko se le zavem, da mi bo počasi spolzel skozi prste. Načrtovan trail sklenem skrajšat za ravninski del in spustim del od doma do vznožja Šentvida. Z Izo se tako odpeljeva do Točke, ki je najino izhodišče. Šele ob pol dveh odrineva. Ja, računam ne ene tri urce, ob pol petih pa bo že zelo mračno.

Greva proti Šentvidu po zahodni strani, mimo energijskih točk do zahodnega vrha, od tam pa proti Straži in naprej na Žejno, kjer zgrešim pot, da zarineva preko nekega rosnega travnika. Potem klasika gor na Cirnik, ki je kar obljuden. Na spustu prehitiva in pozdraviva Mitjo in Katjo, malce nižje še Jasmino Šebrle. (kasneje ugotovimo, da je malo prej bil tam tudi Žare). Do klopce na našem bivšem startu na Korički se skozi bohotno grmovje komaj prebijem. Naprej dol greva po kolesarski stezi, prezgodaj zavijeva nazaj na cesto, po kateri proti dolini, a na poti najdem še eno bližnjico skozi gozd, pa spet na cesto čisto v grapo. Tam spet zgrešim odcep za Dobensko Mladino, pa morava malo nazaj. Jebiga, pod breg gre lahko, pa človeka zanese. Po asfaltu do Cerine, pa po znanih, a zato nič maj strmih  poteh do cerkvice na Šentvidu. Pogled na krajino, ki se že potaplja v inverzne meglice pa proti Točki. Da me ne bi spekla že uporabljena pot, jo ucvreva čez ac pa po še neobiskanem  otoku med ac in Krko, kjer na koncu najdem celo stopnice do ceste za Krko, kjer po novi kolesarski stezi odtečeva do avta pri Točki. Pametno se preoblečem v suhe cunje in svet postane še lepši. 

Doma po mraku. Še kosilo skuhat pa je to to! ...No, ja, moje prvo kuhanje jote se zavleče pozno v večer, da je še sveže deležna tudi Irena, ko se vrne s priprav popevanja s Kombinatkami.

17,87 km  /  2h21  / +934m - ni švoh, ta brežiški trail, ga bo pa treba še malo raztegnit, pa ne po ravnini.