https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2565492/
Nedelja je bila dan za odhod z morja, napovedano je bilo celo nekaj dežka, zato so sosedje že v soboto hiteli s pospravljanjem. Zbudimo se v lepo burjico, ki jo porabi Lenart. Se že vozi s trapezom! Burja naredi lep dan, in ko ugasne je prav idilično. Naredimo sardelice na žaru in uživamo zadnje ure letošnjega skupnega morja. Irena še ostane, mi trije pa se pod večer odpravimo domov.
V ponedeljek se kolegi spravljajo na lokalna letenja, Mitja na Orešje. Napoved je kar v redu, nekaj gradienta, nekaj južnega vetra, kolikor toliko jasno. Ker glavnino ponedeljka opravim, se pridružim za Orešje. Dobiva se na pristanku, z avtom greva gor do hiše na sedlu, potem pa peš na start, saj je cesta od gradu gor pošteno razrita po julijskih neurjih, kar je Mitja pred dnevi občutil na svojem avtu. Gor naju pričaka Rado Povh, katerega Dacia zmore take kolovoze, napovedan pa je še Janez.
Vleče vse, na trenutke kar potegne gor, na trenutke pa celo dol. Kaže, da je zunaj JV. Mitja gre prvi in ga kar nekaj plete po startu, v zraku močno spusti, da se komaj prigunca ven iz luknje, da ga potem veter vzame gor. Kmalu mu sledim. Dvignem in se odpravim, soimenjak še vzklikne, da je vse ok, ko me na prelomnici mehko spusti na rit. Krilo še skušam držat nad glavo, a se z vetrom zvrne na levo v grmovje. Ajme, ajme! S kolegovo pomočjo odpleteva krilo z grmovja in se lotiva reševanja godlje vrvic. Skupaj nama gre in kmalu sem spet pripravljen, tokrat ves moker. Soimenjak je v dvomih, če bo v takem sploh poskusil odletet.
Potegnem drugič, tokrat gre lepo, zunaj me izstreli gor. Ko se vrnem nad start, je tam tudi že Janez. Medtem Mitja že rine na zahod, kot sva se dogovorila pred startom. Grem za njim, a ni nekih višin, pa še veter nas odnaša nazaj. V drugem poskusu se le nekako spajsam na dobrega jurja . Zdaj bi se moral z vetrom vrečt nazaj, na Kumrovec, pa da vidimo. Ampak danes ni dan za take hece. Doma je pes sam, pa trava za pokosit, pa to. Je pa za poskusit po sprednjem robu, na Graščinski vrh, kamor se odpravi tudi Mitja. Na preskoku imam čas pogledat, kaj je z gasom, ki se mi nerodno zapleta pod nogami in ga ne morem pohodit. Opazim, da levi karabin ni pripet. Ajme drugič! Z malce telovadbe ga le zapnem, ampak to okoli gurntne. Ah, dobro bo za lokalno drajsanje, si mislim, saj komand pa nočem spustit, je le preživahno.
Mitja se je obrnil in vrnil, sam rinem še malo naprej in pobiram kar pač da, a ne vidim smisla.pa grem še sam nazaj. Z vetrom v rit udobno priklopim Silovec in podaljšam na Japico, na standardno lokalno kruzanje. Ob drugem povratku na grad se tam nekaj čudnega dogaja in čudo so se udejanji v krepkem klofreju, a curec to dobro prenese, sam pa se raje obrnem nazaj in lepo pristat.
Dol sta že Janez in Mitja, Rado pa potem ni odletel, ampak je šel dol z avtom. Mi trije pa po avta in k Pineli na pivo. Doma me počakajo okolihišna opravila; večino džungle sem uspel pokosit pred nočjo. Pozno se vrne še Irena. Konec dopusta.
Letalno je dnevni dosežek Graščinski vrh, čeprav se mi zdaj, ko gledam za nazaj, zdi da bi tam lahko porinil nad kamnolom in tako malo naokoli prišel čez, na kuclje proti Špičku. Ok, pa bomo drugič poskusili to možnost. Izzivov, kolikor hočeš.
