Orešje, 30.12.2022 (pet), Slovo od leta 2022

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2524154

Z prazniki sem nastopil dopust (ki mi ga je letos sumljivo veliko ostalo...), po praznikih greva na Bled. Na Pokljuki ni nič s tekom, saj še vedno krevsam z desno tačko, ki jo je skupila na squash-u 3.decembra in sem jo dva tedna kasneje 18.12. še neokrevano dotolkel s tekom. Dober sem do te mere, da lahko previdno hodim, nisem pa za aktivnosti. Tako se prvi dan sprehajava po Pokljuki, drugi dan pa okoli Bohinjskega jezera, od tam pa v Lj na koncert Sidharte, pa sredi noči domov. 

Na četu ropota, da bi bil petek lahko letljiv, a prav se zagreje le Miha, ki me prepriča, da bi bilo za it. Razen Gabijevega poziva za delo na njegovi strehi dopoldan opravim (skoraj) vse prednovoletne opravke, Gabiju pa se opravičim, da pač še nisem za na streho.

Na poti proti Bizeljskem sem vedno bolj prepričan, da sva ga tokrat pihnila mimo, saj nebo visi, kaže na dež, v dolini pa ni skoraj nobene sape. Vseeno greva gor, kjer naju pričaka lepo stoječa klobasa. 

U, presenetljivo lepo kaže. Potegnem prvi, gre lepo, zunaj zagrabi in spajsam se gor. Ko se mi kmalu pridruži Miha, se mu umaknem, da bi se lahko še on pobral, a gre kmalu na anteno, kjer mu ne gre in kmalu pristane. Sam se lepo vozikam na minimalki, pa grem pogledat še na vzhod, kjer lepo potonem, a se se potem na hlapih poberem nazaj nad anteno. Tako zagledam Miha na skalici in mu zapoziram. Kolega gre peš gor, kmalu ga vidim na startu. No, bom pa gor pristal, se odločim. V tistem spet malo rukne, pa grem še enkrat do gradu, potem se ne morem več dovolj pobrat za varen pristanek gor. Bemtim sebi v brk in praskam ter se na koncu nizek (okoli 510m) zapeljem v pristanek. Morda bi šlo celo do avta, a sem ga, ne vem zakaj, na koncu pumpal in čmoknil na travo kakšnih 10m zadaj. Ok, zdaj tam (še) ni šavja, pa je tudi tako v redu.

Pod črto: mala pričakovanja, pa ena urca v zraku in toplending za jagodo na torti. Krasno slovo od letalnega leta.

(Doma nadaljujem s prednovoletnimi opravki in zvečer se krušna peč že greje - čeprav ob tako toplem vremenu ni nobene potrebe po gretju - podpeka se pa potem le prileže)

Statistika:

Precej manj ur in km kot leto prej, a nekaj več kot dve leti prej
Stotica ni padla, še 90 ne, a se ne pritožujem, saj sem vesel dveh lepih rekordov štarta.

Orešje, 6.12.2022 (tor), Sončna luknja v decemberskem mrču

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2521843/

Že menda v nedeljo Mitja nekaj nabija, da bi bilo v torek za letet na Primorskem. Zunaj pa tema, nizka oblačnost in dež, da se še na picikl ne usedem. V ponedeljek le pogledam napoved in res se za naslednji dan obeta nekaj jasnine, na Primorskem z rahlo burjico. Brezvoljnemu se mi upira misel, da bi se peljal 200km poskusit srečo na Lijaku. 

Torek je zjutraj še vedno mrk in na šiht grem kar z avtom. Malo pred eno kliče MIha, če greva. wtf? Pogledam ven in res vidim nebo, pa nekaj nizkih kumuluskov. Pomišljam, da sva itak že pozna, pa da bo v najboljšem primeru le en skokec. Kolega me prijazno opozori, da je to edino sonce po dolgem času in da ga nato spet vsaj en teden ne bo. Ah, klinc, pa gremo, ko je cota že doma. Pa dajva še zmontirat postajo, če bova že gor. Zmenjeno, Miha se na poti oglasi še pri Belem po postajo, jaz vzamem orodje.

Nisem imel pojma, kakšna je sploh lokalna napoved, le gledal sem zastave ob cesti, ki so kazale švoh SV. Upal sem, da bo na startu vsaj nulca, da bova lahko odletela. A gor naju lepo pozdravi klobasa, ki kaže zdrav jug. Opla, za odletet bo! Jadranje sem odpisal, saj je bilo sonce ob treh že nizko nad obzorjem.

Miha je prvi pripravljen in lepo vzvratno odleti, zunaj ga dvigne. Meni se začne mudit, a se zapletam in dvakrat podiram preden se v tretje le spravim v zrak. Nekaj sramežljivo zagrabi. Dan mi ponudi nekaj pajsanja okoli starta. Zelo prijetno in  čutim hvaležnost za te trenutke igre z zrakom in cotico! Na izletu proti gradu pokurim varno višino, antena in tam okoli ne da nič in malo potešen grem pristat.

Pri Jožici se oskrbiva s pivom. V sončnem zahodu se grem majmunska posla, ko na vrhu droga šraufam postajo. Zadeva začne delat. Ok, da vidimo, če bo tokrat tako tudi ostalo.

Vleče vedno lepše - vsekakor bolje kot med mojim odletom, ni ravno sparine, pa nama po eno pivce kar zadostuje.

Na poti domov se ustavim še pri mehaniku, da se zmenim za servis Lenartovega golfa, doma scmarim kosilo, Iza je itak bila zunaj, tako da sem lahko prešel v fuzbalarijo, ki traja pozno v noč.

Dobro rešen dan.

AVP deluje!

Sonce ta teden