Švarč, 8.11.2022 (tor), Ujeti hlapi

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2518958/

Ne vem, kaj meje ujelo, a po praznikih se me je počasi začel lotevati nahod in čez vikend se je le še poslabšalo. V ponedeljek sem ostal doma, zvečer je bilo bolje, za vsak slučaj podaljšam bolniško še v torek, ko pa pa sem že približno normalen.

Plan je, da sprehodim psa po soncu. To se prikaže dokaj pozno, kamera na Šentvidu pa razkrije lepo osončen Bohor. Ko vidim še avp Švarč, me zvije. To bi pa bilo za pojadrat. Lomi me bolniška, po drugi strani pa doma delam za službo. Ne zdržim in ob enih odbrzim proti Švarču. Vmes se začnejo gostit koprene, ko pridem gor, pa tudi ne vleče skoraj nič. Kolikor je še sape, pa pihlja lepo gor. Ah, klinc, če sem že tu se bom pa vrgel dol, si rečem in razpakiram. Vsaj pokošeno je. Seveda je Švarč zvest tradiciji, da vse crkne, ko se pojavim tam. Eh! 

Po malo veselice s travami med štriki in kravato se le lepo skobalim v zrak in naslonim na krošnje. Ne spusti me takoj, lahko še malo popeglam sem pa tja. Pod startom ulovim še nekaj piskov, ki me spravijo  metrov višje. Zagledam ptiča, ki vrti nekaj nižje bolj zunaj, pa grem nad njega, a me hitro prehiti in se preseli na moje prejšnje dviganje, medtem ko pa sem sam že prenizko, da bi mu varno sledil in se odpeljem pristat. No, par minutk in nekaj obratov pa je le bilo. Vseeno rahlo poparjen gledam ptiče, ki so se zvrteli še tistih nekaj deset metrov na višino starta, potem pa bogvezakaj strmoglavili v krošnje. Ok, zmagali so, pošteno priznam.

Vseeno se je prileglo kot sam hudič.

Že prej sem sklenil, da danes opreme ne bom vlačil gor. Jebiga, sem še na bolniški, ni se za hecat. Vmes že kliče Irena, pa s s šihta. Treba je čimprej domov, pa delat. Zdaj bo lažje.

ps. Ko gledam avp, se izkaže moja tenkočutnost pri izbiri najslabšega možnega trenutka za odletet s Švarča. Seveda sem zamudil osončeno obdobje, ko je sapa še delala, potem pa štartal v crkotino, tako da je tistih nekaj minut zračenja res čudež.

Manjka vetrna vreča.

Pihal naj bi J ali JZ (na kar sem računal), oudie in seeyou kažeta JV ?!

 

Orešje, 3.11.2022 (čet), Dela tudi novembra!

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2518168/

Praznika sta se prilepila na vikend, ki je tako bil lepo raztegnjen tudi za nas, ki nismo dopustovali še preostale tri dni. Konec novembra je bil neverjetno topel, v Alpah pri nas letijo kot nori. Kdor se spravi nad inverzijo ima nebo odprto. Z Ireno načrtujeva kak pohodek, letenja nočem vključevat, ker se ta ruleta ne obnese. Na koncu pristaneva na kombinaciji Slavnik + dva dni Opatije. Vreme je čudovito, poznopoletno. Kopanje v morju.
Gabiju živc ne da miru in gre v nedeljo na Mangart, od kod s sposojenim Zeolite GT (!) odleti na Triglav in pristat nazaj. Vmes pa na 3,1k! Podobnih letov je kar nekaj, Mangart je množično obiskan - 40 objavljenih letov od 27.10., ko Lenart Skok pokaže, kaj se da, do Gabijeve nedelje, 30.10. (sicer je dobrih letov še več, saj startajo tudi z drugih visokih startov). Malce me črviči, pa ne preveč. Jebiga, takih zgodovinsko enkratnih razmer pač ne moreš predvidet, zaradi tega pa tudi ne gre spreminjat komaj dogovorjenih planov. 

Obhod grobov je bil še v poletnem ozračju, potem pa se je začelo hladit. A glej zlomka, Drago drugega na Lisci še lepo odleti, da pride malo k sebi po prebolelem covidu (menda). Tudi zaradi zaplotnih zadev ne mislim na letenje in v četrtek grem s piciklom na šiht, ko me zdrami Miha, če greva na Orešje. Pogledam vreme in res kaže nek jug, celo nek švohen gradient, pa ne pretirano oblačno. Sem nahoden in sploh brezvoljen. A bolj ko gledam, bolj se mi zdi, da bi moral zagrabit. Potrdim in pohitim s šihtom, da taglavno pospravim ter nekaj čez eno odpicikliram domov, nahranim psa, se preoblečem in z avtom naprej. Uspem se še ustavit na (čudežno spet delujočem) bankomatu na Bizeljskem, da dam za rundo po skoku, saj si ne obetam kaj veliko več.

Orešje naju pozdravi z vrtečim klopotcem, start pa z vrečo, ki jo zdrav jug lepo podpira. Hja, za odletet bo! Travnik je lepo in na veliko pokošen, tako da je zdaj veliko več prostora za odletet, prav tako za pristat gor. Dobro je to Miha zrihtal prejšnji teden. 

Ni kaj za mečkat, treba je hitro v zrak. Kolega je spet hitrejši, poskusi vzvratno, vse gre v redu, a ne spelje do konca. Drugič gre naprej in takoj ga vzame gor. V redu bo! Takoj mu sledim. Grem na vzhod, da se ne drenjava nad gradom, dovolj je peskovnika. Višin si ne obetam, pa se čez anteno vržem na hrvaško stran. 

Drži dovolj za raztegovanje špure, tako da malo gasiram sem pa tja. Kolega gre podobno. Po uri začnem razmišljat, da bi pristal gor, potem pa vidim Miha, da je že on toplandal. Krasno, lahko si privoščim še en podaljšek proti svetim goram, ampak s tveganjem curaže. Res se nazaj grede ne morem več pobrat in  vesel sem, da sem se privlekel do gradu (v višini strehe), od tam pa niiiizko do pristanka. Uf, krasno rešen dan!

Miha pripelje avto, pa še štiri pivca od Jožice, za dan proslavit.

  

😎