Kovk, 23.1.2022 (ned), Drag ogled Tita

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2460496/

Irena je zmahana od napornega tedna, v soboto sva pohodila na Bohor, kjer se je Iza prvič, odkar je pri nas, pošteno zdivjala po hostah. Vedno pride nazaj, pa čeprav mrkne za kar nekaj časa neznano kam. Nedeljo si Irena vzame za počitek in mirno pripravo na teden. Ni zadržkov za letenje.

Po zadnjih letenjih se oglasi Danilo, da bi bila Primorska v nedeljo. Malo povprašam in Drago je takoj za, Gabi morda, a ne bi peljal. V dramatičnem finišu dogovarjanj vskoči še Roberto, Gabi nato odstopi in avto je poln. S Tomotom se dobimo pri Anji.

Vremena nisem pretirano spremljal. Pri nas je kar nekaj severa, to je edino kar vem. Na poti dol modrujemo, kako in kaj, na koncu viharjenje možganov izpljune Kovk. Res ne kaže na kakšno burjo, za ostalo pa bo menda dobro. Nekaj kombiniramo s prevozi, taksi pa to, a se na koncu napokamo v Tomotov kombi, pa še Alenko M vzamemo s seboj. O planih se ne govori preveč, najprej je treba povohat zrak, pa bomo videli, kako in kaj, a jasno je, da je cilj poln kurirček.  

Kovk je kar lepo obljuden, v zraku še nikogar. Čas je še za nujne zadeve, treba je odvrečt balast. Nazaj grede že vidim prve v zraku, ko odprem rukzak pa tudi Drago že odleti. Treba bo pohitet. Rekordno hitro, a zbrano se pripravim in se še sam spravim v zrak. Start je ok, le na začetku me malo preveč spusti in z zicem grdo podrsam po tleh, žakelj je za menoj in moram si pomagat z rokami, da zlezem not. 

Ok, gremo! Tomota vidim, Dragota slutim daleč naprej proti Predmeji. Upam, da bo dan zgodaj dal kak pošten steber za preskok na Modrasovec, saj se mi ne gre v luknjo. Pred Predmejo s še nekaj njimi obiram neke z jugom nagnjene stebričke in gledam Dragota, ki se že plazi okoli hriba, ko se ene dva odločita in z mojo višino, okoli 1,1k, porineta čez. Ma, menda bo šlo, si mislim in se vržem za njimi. Nič cinca marinca, grem čisto na breg. Pa soletalci tudi. Brez težave pridemo okoli, drugič v takem ni treba nič povrtevat vmes. Za vogalom se poberemo in gas naprej. Grem konzervativno, gledam, da imam dovolj višine, sicer pa kompanjoni sondirajo pred menoj. Ni lepo in pogumno od mene, ampak jebigasad. Za Čavnom že vidim Dragota pri zmajarski. Morda ga pa ulovim. Pobiram le dobra dviganja in gasiram za ostalimi, ki malo nižje porivajo v JZ. Vmes ruka gor, a ni potrebe po vrtenju, Lijak je v doletu. Tam že dohitim Dragota, vrtiva skupaj, on prvi potegne naprej, jaz še malo popravljam višino, a ne gre kaj prida več. Na Škabrielu že vrti z mojimi prejšnjimi kompanjoni. Smo tu - tu, a sem vedno najnižji. Korl porine proti Svetim goram, sam pa pogledujemm proti Sabotinu. Nekaj se jih pase tam, ene dva pa sta zunaj in kar visoko. Glede na JZ bi se moralo dati priti nazaj, pobrat pa se bo v takem dnevu zagotovo dalo. Ampak zanimivo, na 1k se čuti SZ! Klubski kolega je medtem že obrnil na Sabotin, jaz pa tudi. 

Greh je ne poskusit. Tonem proti Titu in ga poskušam čim bolje pofotkat, pri tem pa me odnese malo južneje od grebena. Itak ne vem kaj, se tam  dogaja, pa se ne jezim, če sem malce stran od brega. Z Dragotom sva spet skupaj in obirava skale. Komaj poberem na višino grebena in grem malce zahodno iskat kaj bolj uporabnega, saj tam vidim nekoga, ki se je lepo spajsal. Opazujem nekaj veseljakov, ki stojijo pripravljeni na startu, a nobeden ne odleti. Hm? Tam mi nič ne da in se grem reševat nazaj na vzhod. Drago je vztrajal in se privlekel nad greben, meni pa spodaj ni dalo NIČ. Počasi že debelo gledam za pristanki. Fak, pa sredi dneva! V Italiji slabo kaže s pristanki, pa jo nizek ucvrem čez Sočo in upam na kak čudež pod Škabrielom. Jebena kombinacija položnega hriba, nobenih pristankov in za krono vsega še daljnovod na poti okoli hriba. Ni kaj. Ni več maneverskega prostora za jajcanje. Grem proti mestu in pristat na prvi travnik. 

Kaj čmo? Nisem nič kaj vesel. Želim se javit Ireni, a telefon spet ne deluje. Ni omrežja. Resetiram in uspem priklicat ženo, ki pa pove, da je pozitivna na Covid test. Ajme, jeba. In slabo se počuti. Želim ji dobro, a ugotoviva, da zdaj nimamo kaj, se vidiva zvečer.

Dan je še mlad, Lijak ni daleč, s skorajšnjim startom bi se dalo še odletet do Anje Med besnim pospravljanjem klicarim lokalne taksiste, ki pa se ne oglašajo ali pa "je zaseden". Že med hojo proti pristanku Lijaka se sprijaznim, da je danes dan letalno zaključen. Kličem Robertota, ki pove, da je pristal pod Čavnom, tudi daleč od avta. Po pisanju kolegov doma ugotovim, da sta Drago in Tomo še v zraku, dobim pa Danila, ki je pri avtu. Pobere Robertota in pride po mene pod Lijak, kjer komaj uspem prijavit svoj žalostni trek. Na poti proti Anji se z roba Vipave oglasi Drago. Ko pridemo tja, je tam pristal tudi Tomo, zmagovalec dneva pa je že uspel nabavit sikspek, da lepo nazdravimo za ene bolj, za druge manj uspešnemu dnevu. Še po Tomotov avto na Kovk, pa v Logatec na kozla in pico. Danila potem oddamo v Lj, Kondorja pa v Trebnjem, nato pa solo in hitro domov k bolni ženki.

Zame ne preveč posrečen dan, čeprav je za v črne bukve zapisat, da sem prvič obletel luknjo okoli Modrasovca. Treba je kritično priznat, da sem Sabotin sam zajebal. Edini sem tam scurel, torej se je dalo. Živ dokaz je Drago, s katerim sva tam vrtela, a se je stari maček lepo izvlekel, sam pa sem bil premehek, balončkov nisem ostro obrnil in račun je bil izstavljen.

Sicer pa - Drago je bil spet zmagovalec dneva; nazaj grede priklopi Nanos, ki pa je takrat v temi in ni šlo naprej. Tomo je šel za menoj okoli Modrasovca in vse do Lijaka, kjer je pametno obrnil in preostanek odfural skoraj kot Drago. Roberto je malce kasneje tudi obletel Modrasovec (in se pri tem dobro reševal na vogalu), a se je zaklal naprej pri Čavnu ter pristal pod njem. Danilo je ostal na Kovku, saj mu je bilo nekaj slabo -  prejšnji dan je bila s hribov dolga in "naporna" pot domov - in je šel kmalu pristat. Kompanjoni na poti so bili Igor, Poličnik in Korošec, vsi obrnili Sabotin in potem začetek Nanosa. Edino jaz, baksus, zajebal.

Lijak, 18.1.2022 (tor), Solo na Nanos

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2459758/

Pajsje zadeve so čisto zmešale ritem življenja. Prejšnji vikend se dogovorimo za posvojitev Ize, sterilizirano prevzamemo v soboto, 15.1., ko me koledar opomni, da imamo tudi skupščino Kondorjev. Peso pripeljeva domov, ji razkaževa okolico in jo začneva udomačevat, ko že odšibam v Radeče. Oddelamo formalnosti, izvolimo Gabija za novega predsednika, ki takoj razpiše nedeljsko letenje na Primorskem. Fak, ne morem pustiti Ireno samo z novim psom. Jebiga, vse ne gre. Odprava je številčna, letijo noro dobro, ampak nimam skomin, saj na drugi strani drugo odtehta. Se bo že poravnalo.

V ponedeljek Mitja K., ki je tudi preživel družinski vikend, že organizira drugo odpravo, v torek. Ok, to bi šlo. Irena se strinja, dopust je dogovorjen.  

Zjutraj pohitim in z Izo odtečem jutranji sprehod. Potem prešvican norim ujet dogovorjen čas odhoda. Ok, na Čatežki parking zamudim bednih pet minut, Mitja in Miha me zbadata, a preživim. V Trebnjem poberemo še Robertota, ki se po dolgem času spet priključi klubski odpravi. S Tomotom smo dogovorjeni na pristanku pod Lijakom, še prej pa gre Mitja v 777 po testnega Rook 3 (njegov novi Artik še ni prispel). Kovk je kar burjast (10-16m), zato se gremo sončit na zaveterni Lijak.  Gor pelje Tomo in nekje opoldne se začne čakanje, da se dolina segreje in da na Kovku pade burja. Gremo na gornji, bolj prostran start. Proti eni sem že nestrpen, in ko končujem s pripravami, prvi le potegnejo v zrak. Pri nas letenje odpre Mitja, ki ga rukec malo draži.

Start je ok, curec je pohleven in lepo zareževa v primorsko nebo.

Poberem se in gledam Mitjo, ki že rine na vzhod. Oj, kam se ti mudi?! Ob burjastem Kovku smo itak obsojeni na grebenarjenje med Čavnom in ...Sabotinom? Odločim se, da grem najprej na zahod, saj če burja popusti, se pot na vzhod odpre in... Komaj prilezem do Škabriela, čeprav očitno dan dela, saj kolegi lepo navijajo, le jaz sem nizek. Tam spraskam na 0,9 in gledam jatico, ki suče nad NG in nekaj njih, ki se pasejo pred Sabotinom. Njah, si bom to pustil za drugo rundo, si mislim in obrnem nazaj, pa počasi proti Čavnu. Na zmajarski gre na 1,2k, na Čavnu skoraj na 1,7k. Nikjer sledu od burje, stebri so zaneseni z JZ, po tleh se dim vleče z zahodnikom, visoko se malo čuti sever. Ok, gremo naprej do Male gore, kjer opazujem popolnoma prazen Kovk. Ah ne, menda ja nisem najpametnejši od vseh tukaj, pa da bi sam rinil naprej? Obrnem in na Kuclju naletim še na en lep steber, ki gre naravnost gor, le visoko malce porine sever. Oudie pokaže 1,8k in Nanos se zdi v direktnem doletu. Proti Lijaku vse mrgoli od padal, Kovk je popolnoma prazen. Ma, zajebi vse skupaj, nič ne kaže na kakšno smrtno nevarnost, najhuje kar se lahko zgodi je, da scurim. Pičim direktno na Nanos. Da se malo ognem zahodniku ali pa kaki skriti burji s Kovka. Nič hudega se ni dogajalo, pa sem zavil na Hubelj. Ali poberem, ali pa scurim v Ajdovščino. Hubelj takoj da. Juhej! Sam samcat navijam na Kovku. 1,3k je več kot dovolj za Nanos, ki ga udobno priklopim in se naslonim na skale nad streliščem. Spodaj poka, zgoraj drži. Pa da vidimo, do kod gre. Seveda gledam anteno. Pri Hieronimu se malo zataknem, a počasi obiram stebričke, ki me spravijo na 1,4k, da se lahko udobno zapeljem čez Plešo obrnit na vzhodnem bregu. Nazaj grede še enega navijem, potem pa skoraj v glajdu proti Vipavi. Lepo, lepi razgledi. Na levi morje v zahajajočem soncu, na desni beli hribi. Vedno znova navdušen nad temi prizori.
Dolina je že v senci, ko dosežem Vipavo. Seveda je že prepozno mislit na priklop Kovka in naprej, a malo se še naslonim na od zahajajočega sonca ožarjen breg, potem pa proti Anji. Ostanek burje ali kaj mi da zalet in udobno bi po sredini doline priletel vse do Ajdovščine, pa me Oudie opozori na "CTR" letališča. Obrnem in pristanem pri piki na travniku pri Anji.

Tri ure in pol letenja sredi januarja - sem zadovoljen.

Želim se javit kolegom in domov, ko ugotovim, da se je telefon resetiral. Zakurblam ga nazaj, povem kje sem in in še preden pospravim, sta Tomo in Roberto že pri Anji. Z Mitjem in Miho se dobimo v Placu. Pica pa pir, potem pa še en Kozel v Logatcu, pa domov. 

Kolegi: Mitja in Tomo sta kruzala med Čavnom in Škabrielom, Miha je šel do Škabriela, ki ga ni vzel gor, a se je privlekel do pristanka, Roberto pa nekaj podobnega. Z Miho sta potem spravila Tomotov avto dol. Drago pa Uroš sta medtem lepo letela na Lisci.

Odličen dan!

Lep pogled na dnevno lestvico.

ps. Težave s telefonom. Preizkušam slavni Navigator, ki doma deluje na starem telefonu, na startu pa crkne. Poštudiram, da deluje le, če je online. Star telefon je brez wifija offline. Na svojem telefonu naredim hotspot, starega povežem nanj in Navigator deluje! Potem enkrat vmes crkne, oziroma se ekran zatemni, ampak se na to ne oziram. Je pa hotspot najbrž spraznil baterijo in.... Seveda je crknil tudi LiveTrack in deda zaskrbljeno preverja, kako in kaj. Trek se konča nekje nad Nanosom, na telefon pa se tudi ne oglašam. Malo čaka, pa preveri pri Ireni, ki sem pa ji že uspel sporočit pristanek.