http://xcglobe.com/comp/kondorra/solo/2021#show-flight/2409216/
Sobota.
Aprilsko vreme je res aprilsko, a brez sonca. Itak je 22.4.2021 žalosten datum za prosto letenje. S tem dnem je uzakonjena vojaška okupacija zračnega prostora jv konca dežele, kjer živim, delam in letim. Sluzasti izgovori, da okupacija traja "le" v delovnem času letališča, če ni drugače objavljeno, so le cenen celofan. Vojska sodi v vojašnice, v civilno sfero pa lahko gredo le v izrednih primerih, ko se jim to po dobro utemeljeni prošnji odobri. Tako lahko deluje ta svet. Letalci smo zdaj omejeni na letenje po tretji popoldan, do takrat pa lahko skačemo pod vojaškim stropom. Bomo še videli, kako se bo to izšlo.
Za vikend se nekaj obeta. Tadobri že v petek izkoristijo sonce med oblaki in dober gradient. Z Mitjem se dogovoriva za soboto, ne prezgodaj. Pridružijo se še Beli, Miha in pa Ščuka, ki preko Damjana najde Mitjo, kot lokalni kontakt. Kondorji gredo na Lisco, Gabi pa le napoveduje super letenje, sam pa ne gre nikamor (deca).
V Selah petkovo sonce izkoristiva za pripravo vrta, saj nama Mitja in Manja prineseta viška krompirja za sadit. To seveda proslavimo pozno v večer. Sobotni dopoldan še izkoristim za sajenje krompirja, potem pa me Mitja že začne priganjat, da odnorim na pristanek, kjer sem (začuda) prvi. Štirje se zbašemo v mojega golfa (Miha gre peš, le nahrbtnik mu peljemo) in ob pol poldne smo gor. Kaže dobro, ampak ne vem kako, saj postaja ne dela.
Načrti so vseh vrst. Lokalca hočeva preko Dravograda do Avstrije. Ampak najprej se bo treba pobrat. Med pripravo pokliče deda, pove da sta na Lisci in gledata, kako startajo, in da padala izstreljuje v nebo. Huh, da bi bilo še pri nas tako. Vmes pride še nekdo, ki se predstavi kot Matjaž Sluga. Dobrodošel.
Prvi, po malo pletenja, potegne Mitja in takoj pobere in tuli v postajo, kako dobri pogoji da so. Sam grem zadnji prvega paketa. Tudi meni krilo noče lepo gor in v veter, a se po nekaj poskusih le sestavim in lepo odletim. Ne zacurim, pošteno pobrat pa se tudi ne morem. Z ostalimi je podobno, še najbolje pobira Beli. Da skrajšam; Mitja in Beli scurita, Sluga se nad gradom krasno pobere, a je močno zanesen na sever, Ščuka zapne isti steber nad startom kot jaz, a ga dlje vrti, sam pa se prestavim nad grad, kjer popravim nad 1k, kar mi je po eni uri drajsanja Orešja končno le dovolj za na Svete gore. Tam se končno poberem na slabih 1,5k. Ščuka se od zadaj pripelje pod menoj pobirat Svete gore, Slugo vidim vrtet v smeri proti Kozjem. Hm, kaj zdaj? Po Orlici naprej ali kar zdaj čez dolino? Bohor ni v doletu, bo treba vmes pobirat... Sluga se dviga, torej nekaj dela. Še vedno skeli curaža prejšnjega letenja, ko sem šel čez podsreški grad naravnost v poden. Grem proti Kozjem, pa kar bo pa bo! Pri Trebčah že gledam pristanke, ko se Oudie le sramežljivo zbudi. Oklenem se balončka, ki se razvije v lep steber na dobrih 1,2k. Sluga, ki je bil kak km severneje se pridruži. Bohor postane dosegljiv. Drug drugemu kaževa dviganja in tako splezava na 2k. Nori razgledi in občutki! Ščuka se vrti nekje pri Kozjem in tam ga izgubim.
Čez Bohor gre brez težav, menjam rokavice, Sluga me prehiteva. Pred Lisco ga še vidim, kako pobira Cerkev svete trojice (vrh severno od grebena Rudenika) in še sam se spustim tja, da si skrajšam pot do Frančeka (ajd, Lazišče). Kamerada še vidim, ki gre proti Kopitniku, potem pa ga izgubim. Cerkvica da res krasen steber, ki ga zapuščam pred koncem, saj me nese v tardečo. S tako višino je možno karkoli, a za nekaj se je treba odločit. Cilj ostaja Dravograd, torej bo treba čez celjsko kotlino. Ali čez zasavsko hribovje, ali kar čez Celje? Mitja je prej, še na tleh, razglabljal, da je treba mimo Konjiške na Kamšak, pa potem po meni že znani poti naprej. Ok, torej Celje, kjer je dolina najožja. Udobno pridem do Celjske koče, kjer si zaželim še enkrat 2k pred preskokom. In jih dobim! Zdaj je le še vprašanje, kje bo dviganje na drugi strani. Peljem se po zahodni strani doline proti Vojniku, kjer bi po moji pameti moral vzhodnik utrgat kak balon. Pa ni nič. Na koncu se obupan naslonim na neko krtino, kjer le malo popiska. Dejansko vleče vzhodnik, ki me odnaša po grebenu. Več časa namenjam iskanju pristanka kot iskanju možnega dviganja. Na koncu se še spajsam nekaj deset metrov nad neko zidanico, cviknem skočit na naslednji kucelj in zacurim v poden. Po blagi klančini pol metra nad tlemi odsurfam do ceste in pristanem ob kapelici.
Mešani občutki. Ni švoh letet dobre tri ure in pol, sem pa še daleč od cilja. Dan zgleda še ok, zgodaj sem na tleh. Pa vendar precej dlje od Mitje, ki je po še drugem neposrečenem poskusu obupal. Javim se Ireni, ki me je itak imela na Live treku. Zmeniva se, da pride pome, da imava še skupno popoldne, jaz pa poskusim prit do Celja. Ko na vzhodni ligi objavim pristanek, se Mitja reži, saj vidi, da sem scurel pred hišo njegovih staršev. Njegov ata pride iz Celja pome še preden uspem pospravit. Ne gre brez pivca in babičinega štrudla na dvorišču, potem pa me dostavi v mesto, do gostilne Amerika (hvala Mitja in njegov ata!), kjer se mi zdi smiselno počakat Ireno, saj terasa obratuje (mali čudež v teh žalostnih časih).
Z Ireno (hvala!) potem poterasava v Ameriki (CE), na poti na Orešje pa še v Olimju, pri Halerju (jaz konopljino pivo, kuča časti, saj sva bila že v prohibiciji, ki nastopa ob 19h), kjer srečava znanko iz mladosti. Na Orešje prideva v somraku in še malo postojiva ter užijeva mir, tišino in barve iztekajočega se dne. Potem pa domov.
PS1. Ni kaj, zame osebno to sploh ni bil tako švoh letek in z debelimi tremi urami in pol letenja sem kar zadovoljen. Tako, rekreativno. Mitja je (žal tokrat) pokazal, da se jo da tudi slabše odnest. Sploh na Orešju, če odmislimo Lisco, kjer so se pošteno razleteli. Mojstri mojstrsko. Pa vendar... Sluga je pokazal, da je bil dan za kaj več, če si se že uspel spraskat z Orešja. Kasneje pove, da je šel do Trojan in nazaj čez Malič do svoje vasi pred Rimskimi, kar je tako, čez palec okrog 90 km.
Sam sem letel prepočasi, preveč na sigurno za tako dobre razmere. Na Bohorju sem povrtaval v višinah, medtem ko je Matjaž pod menoj potegnil naprej, da mi je na koncu ušel iz vidnega polja.
Kot drugo si zdaj očitam, da po stebru pred Celjem nisem raje poskušal čez Kozjanske hribčke nazaj proti Orešju. Ni bilo nobenega izrazitega vetra, ki bi mi pomagal pri lovljenju daljave ali da bi me oviral pri povratku. Po drugi strani pa je res, da preskok doline z 2k ne bi smel biti sporen, le kako dviganje bi moral najti tam pri Vojniku. Ah, jebiga. Po bitki smo lahko generali.
PS2. Malenkost, ki je pomembna.Spin. V nekem trenutku pajsanja na Orešju, ko sem imel že počasi vsega dovolj, povozim balon. Dovolj je heca, si mislim in ostro obrnem. V tistem začutim zunanji, nezabremzan del krila, kako potegne naprej, nakaže spin. Bil sem dovolj hiter, da sem ga ujel in obdržal celo krilo nad seboj. Ok.
Prvič sem se zavedel, kaj se mi je zgodilo na Vetetniku 2015 in na Švarču 2020. Pri ostrem zavoju je zabremzana stran stolirala, nezabremzana pa je poletela naprej in se zalomila preko centra krila, ki se tako zloži v kepo. Če se to dogaja blizu tal, je to konec luštnega. In obakrat se je dogajalo blizu tal. Obakrat se je šlo za pajsanje nad krošnjami. Seveda se kaj takega ne dogaja na varnih višinah, saj ni potrebe po ihtavem obračanju balončkov, tako kot me včasih zanese ob bregu. Dvakrat se je slabo končalo, upam da s tem ozaveščanjem nikoli več. Spoved končana.
