Na Bled se odpraviva 31.12.2019 po družinskem kosilu. Lenart gre v hribe, Lovro k prijateljem. Za Bled ni velikih načrtov, morda kak daljši sprehod. Miha sicer napoveduje Stol, kamor vleče tudi Lenarta, a ne vem kako bo, saj vsako leto pride kaj vmes.
Lenart si je naredil vzporedni načrt in ga tudi izvedel. Sposodili smo si cepin, kupil si je dereze ter se ob polnoči z neko znanko iz Ljubljane odpravil v Krmo, kjer so se dobili še s kolegico s seminarja za smučarskega učitelja in se podali na Kredarico gledat prvi letošnji sončni vzhod. Noro dobro!
No, mi smo na Bledu bolj penzionersko vstopili v novo leto in s z Lenartom srečali le na hitro, med sprehodom okoli jezera, ko nas je prišel mimogrede pozdravit. O Stolu si še nism bil čisto na jasnem in v vsej tisti zmedi tudi nisem vzel Lenartove opreme. V drugem delu sprehoda ob pogledih na zasnežen vršac pod sinje modrim nebom je želja dozorela in odločitev je padla, ko je Miha ponudil, da posodi nahrbtnik in dereze.
Naslednji dan sva čakala še drugi del ekipe, Braneta in Primoža, ki sta okoli pol devetih prispela na Bled. Brane nas je zategnil do Vodnikovega doma in raža se je začela.
Z vsakim metrom so se razkrivali lepši razgledi. Na Žirovniški planini smo se odločili za strmejšo pot, z namenom, da se po daljši in položnejši vrnemo. Čeprav je bila krajina kopna, se je na stezi pod zemljo in listjem skrival led, zato si kar kmalu nataknemo dereze in takoj gre lažje. Primož potegne naprej, sam grem svoj tempo, Miha in Brane z njim sta malo zadaj. Dobimo se na Prižnici in užijemo razgled. Naprej v istem ritmu. Na snežni meji vidim padalce, ki se s Stola spustijo čez dolino proti Bledu. Fouš.
Do nekje 2k sem le v tekaški majici, tam pa si le nataknem jopico. Zadnji del, od sedla na vrh, je kar precej obljuden. Primož ima srečo in je pred večjo skupino, jaz počasi krevsam navzgor za njimi. Ne mudi se mi, le tišino imam rad. Vsaj v hribih.
Gor smo v dveh urah in pol, Primož časti šilce, padajo selfiji, skupinske slike in panorame. Nori razgledi!
Sestop na izi. Primož se med množico hribolazcev pozanima glede južne poti in ugotovi, da je zelo ledena in ni priporočljivo, da se gre tam. Ok, pa gremo po isti poti nazaj. Vmes s Primožem skočiva še na Mali Stol, do zaprte Prešernove koče. Res je južna stran kar poledenela, a vseeno lepa.
Sam še malo uživam v stanju tam gori, kolega pa se poda za ostalima dvema dol.
Nekje v okoli 2k, v spodnjem delu snega naletim na starejšega možaka, ki si daje opravka s strgano derzo. Ugotoviva, da je kljub vabljivemu vremenu pametneje, da se obrne v dolino. Poprosi me, če greva lahko skupaj, ker se bo bolje počutil. Ni blema.
Počasi prideva do Prižnice, kjer kolegi že čakajo. Možaka sprejmejo in skupaj pazimo nanj.
Na poti se mi dereza zaplete v neko zanko gojzarja in padem ter se kot pijana veverica vrtim po stezi dol. Po tretjem obratu mi je jasno, da so noge zvezane in se nekako ustavim ter se razpletem. Ena plačka v derezah se je iztaknika , a ni hudega. Ko pridemo iz ledu in si snamemo dereze, Brane odleti s poti. Ni hudega. Zatem odleti še možak. Ni hudega, a pade še enkrat in zlomi palico. Mu Primož posodi rezervno. Z Mihatom, ki ga že mučijo kolena, trije skupaj krevsamo skozi gozd proti Valvasorju.
Tam si privoščimo zasluženo pivce (po sili razmer dve) na toplem soncu, ki greje do kratkih rokavov.
Dami, ki sta na špancirju okoli Bohinjskega jezera vseeno prezgodaj presenetimo, še bolj pa ju preseneti nepopisna gneča na cesti, tako da obtičita. Mi se izpred zakljenjen vile ČireČare odpravimo počakat na toplo v bližnji bife. Ni nam hudega.
Na koncu nas Miha še lepo nahrani z včeraj pripravljeno joto in čas je za slovo.
V Lj se oglasiva še pri tamalih dveh, da se prvič letos sestavimo.
Še bomo šli v hribe. Ampak ŠLI v HRIBE.!
Ni komentarjev:
Objavite komentar