Letos sem ParaLisco postavil v družinski koledar in se nehal ukvarjat s tem. Prej potovanje na Portugalsko, potem malo šihta in na koncu še malo morja. V zadnjih operativnih pripravah za Portugalsko se zavem, da se prvi dan Paralisce zbudim še v Portu. Ok, opozorilo za drugič. Tekma odpade, morda ulovim malo letkanja v nedeljo.
Med sobotnim popotovanjem proti domu nimam veliko priložnosti spremljat, kaj se dogaja, a kaže, da tekma je, le H'n'F je prestavljen na nedeljo.
Nedelja. Malo dlje pospimo, potem še kaj postorimo, nato pa gresta fanta vejkat. Med nalaganjem opreme v avto me doleti še nujni skok v trgovino, po povratku pa še pričakovanje, da grem še na Žejno, a to se ni več izšlo.
Na zelo obljudeno Lisco pridem tik pred odprtjem startnega cilindra druge dirke Metuljmanije. Že prej se slišim z dedom, ki pove, da sta z babi že na Lisci. Se vidimo. Kot ponavadi srečam cel kup letalnih znancev in od enega do drugega se prebijam do Klemnovega štanta. Kar nekaj jih je v zraku, na tekmi, nekaj jih čaka, da se tekma odmakne od Lisce, nekateri, na primer Drago, pa so že pristali nazaj in se začeli posvečati zemeljskemu delu veselice.
Testivala ne gre spustit. Letos sem si zamislil preizkus sedeža Advance Lightness 3, ki sem ga gledal že pri Wosi. Kako je letet s sedežem brez sedalne deske? Beštija je res lahka, z rezervo vred je peresno lahka glede na moj fotelj.
Pogoji za letet so solidni, kljub občasnim pooblačitvam. Skrbno si nadanem zic, trikrat vse preverim, Klemen mi gleda pod prste. Vse je v redu. Odstrartam lepo, brez težav. Še poudarjeno se vržem z glavo naprej, da bi z nogami lažje zapel vrečo. A glej hudiča! Karkoli poskušam, noge ne gredo v vrečo in visim kot kak base jumper. Breg lepo drži in ne upam si spustit komand, sploh ne, ko nad vikendom zapeljem v steber. Ja, ni kaj. Viseč v gurtnah malo posučem steber, da pridem nad greben, nato se odpeljem ven iz dviganja, da si na varni višini v malce bolj mirnem zraku lahko z roko pomagam odpret vrečo, ter spravim tačko not in se končno zvalim v sedež. Ah, kakšno olajšanje!
Zdaj se letenje lahko začne. Ne mislim nekaj izumljat in se odpravim proti Rudeniku, da bi skočil še na Bohor, kjer so se včeraj
nekateri pasli. Izpod relativno nizke baze pri Ješivcu se vržem na vzhod, a tam je vse v temi, občasno pa še začutim kapljice dežja, tako da se na pol poti raje obrnem in se ponižno privlečem nazaj na Lisco. Ta je osončena in mi da lep
steber do mastne baze, od koder se zapodim na Kozje, ki me tudi vzame gor.
Med vrtenjem opazujem okolico. Dolenjska je sicer kolikor toliko osončena, a imam neke predsodke se spuščat na jug. Za nazaj na Lisco ali pa celo na pristanek na Kompolje mi je škoda lepe višine, pa tudi letel bi še. Kum je v temi, a se vsake toliko osonči. Če bi naletel na en tak cikel, bi se ga udobno obrnilo z veliko možnosti za povratek. Razum je popustil in kmalu sem se znašel nad Križami. Tema. Morda pa nad Nebeško dela? Grem poskusit, a ni nič. Privlečem se nazaj na Križe in parkiram na grebenu, ki drži. Skoraj 20min se drajsam sem pa tja in čakam, da posije sonce. Ker ni nič, se spustim na Svinjsko. Tam klobasa veselo kaže gor, a zrak drži le v višini starta. Saj mu ni za zamerit, kajti krajina je še vedno v senci oblakov. Kmalu mi zmanjka potrpljenja in se vržem čez Savo v upanju, da se v veter nekako spajsam do vzhodnega brega in se na vetru poberem do Čelovnika. Ni šlo in pristanem nazaj čez reko.
Ok, nekaj pa je le bilo. Dobro za relativno pozen štart.
Računal sem, da ujamem kak vlak za Breg, tam pa kombi za na Lisco, ko ugotovim, da je vlak šele čez uro in pol. Torej...
Povratek.
(Iz Garmin Connect)
Paralisca 2019. Preizkus sedeža Advance Lightness 3. Malo letkanja med oblaki in soncem, tvegam skok proti Kumu v upanju, da naletim na sončni interval, a se ne izide in nazaj se privlečem le do malo naprej od Radeč.
Prevoza ni. Vlak čez uro in pol. Torej štopat proti Bregu. A ker sem tak kot sem in ker imam lahko opremo (težki sedež in vso nepotrebno embalažo sem itak pustil na Lisci), ne štopam na mestu, teveč hodim proti Bregu. Medtem se zjasni in zdi se, da je zrak oživel. Premami me misel, da bi lahko splezal na hrib in odletel nazaj proti Lisci.
Kot svinja v buče se zaženem v hrib - cilj je poseka na Čelovniku. Gre lepo, dokler obstaja kakšna pot (na ključnih delih jih najdem). V iskanju bližnjic nekajkrat zabluzim v pošten breg in kolnem samega sebe. Vmes me klicari Klemen, kdaj bom dostavil zic nazaj, ker odhaja. Na koncu se vdam v usodo in se oprimem ceste, kjer pa dejansko hitro napredujem. A vse skupaj ne pomaga nič, saj se pred zadnjim vzponom močno pooblači in na koncu začne še deževati.
Obupam nad projektom in celo pokličem kolege na pomoč, a ni nikogar, ki bi imel čas in voljo za take podvige. Rezervni načrt je, da grem po hribih do Lisce, a me Roberto nekako prepriča, da bi bila dolina morda boljša možnost. Ker sem že od jutra brez vode, me tudi že načenja žeja. Ko tako po dežju tapkam v dolino se pripelje avto, ki ga ponižno štopam in voznik ustavi. Zmenimo se za v dolino (se že vidim s kriglom vode v Trubarjevem hramu), med pogovorom ugotovimo da gredo proti Sevnici, pa me bodo zategnili do Brega, na koncu pa se možak odloči, da me bo mimogrede zategnil kar na Lisco.
Kakšna sreča, naletet na dobre ljudi! Ker jim je sine medtem zaspal, se zahvalijo za povabilo na pijačo in se obrnejo. Sam se preoblečem v suho majico, medtem o pa imam spodnji del moker, kot bi se kopal.
Na terasi najdem še nekaj druščine, a zanima me predvsem šank. Najprej dva krigla vode, potem pa počasi še zasluženo pivo (ali dva?), pa ričet.
Domov v suhih gatah. Uf, lepa tura.
No, Klemna najdem še na Lisci, ni nobene panike. Še mojo opremo so medtem spravili na suho, pod streho. Zic je dober za letete, odličen za nosit, a se težko spramim v žagkelj, predvsem pa je drag kot svinja. Ok, če so cene takšne (okoli 1,2k), pa lahko še kaj drugega pogledam.
Na poti domov se ustavim še na T2, kot smo se dogovorili na Lisci. Malo poročam o Portugalski, malo poklepetamo in ura je pozna, jutri pa šiht. Spat.
p.s. Začuda naslednji dan nisem občutil nedeljske hoje. Se pozna tisti Lightness...
