Slike, vse, https://photos.app.goo.gl/ie84NwiHCTuwbjzZA
Risanka: https://ayvri.com/scene/z85qpo49j4/cjlwez9g900013b668vqjozqe
Morje sva z Ireno zaključila, Lovro je ostal s Tejo in nato še nekaj dni ostaja dol z "bojsi", Lenat in Hannah jih nasledita. Petek sva na morju zaključila s srečanjem s Kaželani, na poti z opazovanjem luninega mrka, doma pa s pirom v Točki. Sobota je bil dan za sanacijo doma; z Lenartom sva očistila avto in pokosila okoli hiše, zvečer spet Točka. Na poletne večere se res prileže.
Za nedeljo si Irena zamisli romanje na Brezje, ostali imajo svoje zamisli, a obvelja Brezje. Sam se romanju pridružim preko Ambroža, kjer me Irena in Lenart, ki vozi, oddata nekaj čez poldan. Napovem, da priletim na Bled. Možno bi bilo z Dobrče, želja je bila s Stola, sanje so bile obrnit Kranjsko in nato po Mežaklji priskakljat na Bled.Odločitev za Ambrož in časovnica bolj sledita romanju, kot preučevanju razmer za najbolj optimalen start. Meni bi bil prav tudi skok z Veternika, ki je bil kandidat za lokalni start. Vreme si seveda pogledam in sklepam, da bo Ambrož varna možnost za odletet, morda pa tudi za nekaj letenja, saj tokrat popoldanske plohe niso bile napovedane.
Lenart nas zategne do poseke na Ambrožu in se muza, ko me gleda, ko se pripravljam. Pravi, da pozna ta občutek vznemirjenja tik pred... Na startu se znajdem sam samcat, če ne štejem mimovoze kolesarjev, ki se spuščajo po poti čez zgornji rob jase. Poseka se mi zdi znatno manjša odkar sem bil zadnjič tu... Nad dolino je jasno, nad hribi je precej oblačnosti, vleče zmerno gor. Menda bo. Po postaji slišim Simeona informirati Gvida, da je nad Potoško in da vzhodni grebeni kar lepo držijo.
Odlet je lep, le na začetku se mi je zazdelo, da bom zapel v krošnje na spodnjem delu poseka, a se je udobno izšlo. Upoštevam Simeonov nasvet in se grem pobirat na vzhod, ki pa ne da takoj, a se me po nekaj minutah le usmili z dvigom pod bazo. Držim se bolj pri robu baze, saj mi ni do tega, da bi me kam potegnilo. Pred Potoško cincam in se odločim za višji (Javorov) vrh, ki ne da in nato trd rinem okoli in nizko čez grebenček s kočo, ki mi le da nekaj, da se spraskam nazaj v življenje, na blizu 2k. Sledi lepo kruzanje z navijanji do baze in nato bežanjem izpod nje na čistino. Lep, lep je bil stebriček na Tolstem vrhu, obljudenem s planinci. Nad Kriško sem si zadal, da moram imet vsaj 2k pred preskokom naprej. Komaj sem jih namolzel, pa še pošteno me je streslo enkrat, a ni bilo hudega.
Dobrča je dala že krepko pred bregom, na vrhu je bilo nato malo tipanja in ogledovanja na kateri kucelj bi skočil, ko le zapnem nekaj. Z višino so se načrti spreminjali in pri 2k sem že naciljal Begunjščico, ki sem jo naskočil z dobrih 2,2k. Pod menoj jadrilice, na grebenu Begunjščice tudi ena. Na breg sem se prislonil relativno visoko, a dalo ni nič. Pa kaj je zdaj to?! Jadrilica nad menoj pegla greben, tisti spodnji dve sta že na moji višini in se vzpenjata na grebenu med Dobrčo in Begunjščico, ki mi ne da. Zagledam balon ptičev, ki se dviguje in se zapodim v njih. Malo prdne in crkne, ptiči pa se razkropijo. Ni še krize, ampak ni mi več do zajebancije v tej vukojebini brez pristankov. Greben pod Roblekovim domom tudi ne da in pičim jo proti dolini ter si že malenkost napet ogledujem pristanke. Ko imam Završnico v doletu, malce bolj sproščeno poskušam obrnit mimoidoče balončke.
Na nulcah odbaloniram čez Valvazorjev dom, kjer nimam več poguma rinit naprej ob bregu, ampak se spustim proti Jesenicam. Ogledujem si, kje bi se dalo varno pristat, ko zavoham fabriko. Koln. Nekaj gre gor... Na prvem kuclju nad mestom res zagrabi. Ponovi se zgodba v glavi, ko se z vsakim metrom spreminja cilj; od boljšega pristanka, do naslednjega kuclja, vse dokler si ne rečem, če gre čez 2k, gremo nazaj v hribe! Z dobrih 2,1k grem na Hruški vrh, ki me spet spravi nad 2k in odnese proti Dovški Babi. Tu srečam nekoga (kasneje ugotovim, da je to Simeon), ki vrti kakšnih 100-150m višje in že krepko za robom grebena na avstrijski strani. Sam cvikam, da bi me splahnilo čez greben, zato sem na Babi zadržan in se raje spravim na naslednji, malce višji hrib. A glej ga zlomka, ko v tistem nebo ugasne, mrč pa ne da nič. Tokrat je dovolj višine, da lahko med hribi odslalomiram do doline, kjer upam na podoben čudež, kot pri Jesenicah. Res povozim balone, a se jih ne da zvrtet, saj je dolinc premočen. Me pa zato udobno in ekspresno nosi ob pobočju proti Kranjski gori, kjer pristanem na travniku za hotelom Kompas. Oujeeee! Kranjska gora, prvič! (po zraku). Vesel!
Z logistiko sem zajebal. Pristati bi moral na Bledu. Javim se Ireni in Lenartu, ki napove, da prideta pome, zmenimo se pri Jasni. Sledi hoja do Jasne, pir in osvežitev v ledeni vodi. Medtem se je na poti med Bledom in KG dogajala manjša drama, saj se moja rešitelja nekako nista dobro znašla na poti, ki sem jima jo predlagal. Skratka, na Jasno sta prišla precej napeta. Komaj smo se še sestavili za pico pri Moby Dicku v Brezjah. Žal včasih kake stvari ne gredo skupaj... Zdaj vem, da bi se moral na Babi obrniti za Simeonom in morda bi res prišel na Bled. Kdo ve? Morda naslednjič, tokrat pa bi moral za cesto in odštopat na Bled...
