http://xcglobe.com/flights#show-flight/2114874/https://photos.app.goo.gl/xO6pvuchYVuw8Neo1
Letošnji april in maj sta letalno naravna katastrofa. Sredi celinske evrope imamo nekakšno tropsko podnebje, kjer se relativno močan veter prepleta s popoldansko oblačnostjo začinjeno s plohami. Res je, da so nekateri zelo pozorni in vedno pripravljeni piloti ujeli trenutke za kak odštekan let, vendar so splošne razmere res žalostne. Sam sem sicer april nekako zapolnil s skoki z okoliških kucljev, a letenja ni bilo. Maj je skoraj minil, a sem doslej imel le en, a še to neuspešen poskus, ki ga je še pred odpiranjem nahrbtnika prekinil močan veter na Veterniku. XC Golte je padel na dan maratona v Radencih (19.5.) in nato bil prestavljen zaradi vremena...
Za ta vikend se le obeta vsaj teoretična možnost za malo letenja. Sobota odpade zaradi službe (inventura...) in vsi upi so položeni v nedeljo. Zjutraj ugotovim, da sta tako Oudie, kot rezervna baterija popolnoma prazna in ju dam polnit, za vsak slučaj pa si naložim še FlyMe, da bo vsaj nekaj, če bo Oudie crknil.Ob napovedi izrazitega vzhodnika omahujem med Veternikom in Lisco ter se prepustim skupinskemu duhu za na Lisco. Razen Draga fantje niso preveč borbeno razpoloženi, a se nama potem le še pridruži Roberto, medtem ko pa gre Mitja gor po svoje, z družino. Z Brega peljem jaz, ki pridem s petminutno zamudo ob 13:05. Kolega nista jezna.
Gor lepo zdravo vleče čez visoko travo. Sam se (spet) zapletam z instrumenti, kabli in vso to jebeno tehniko. Mitja in Drago sta hitro pripravljena in gresta v zrak kljub Frančekovim žalostnim poročilom iz zraka, da je prav kilavo. Jaz se se počasi spokam za njima, a Roberto raje še počaka in klepeče z Damjanom, ki je medtem prišel gor s svojo jatico.
Drgnemo breg, ki nas sicer drži, a ne da višine. V nekem trenutku začne Drago pobirat na zahodnem grebenu, meni se pa zdi, da lahko najdem svoj steber, ki ga bom v miru zvrtel in se prestavim drugam. Drago in Franček pobereta, jaz pa ostanem priklenjen na hrib, ki pa tudi začne popuščat. Spravim se ven, vidim Mitja povrtavat nad Razborjem in grem pod njega. Res se malo pobereva, on nazaj na Lisco, jaz pa proti Radečam. Nič in nič dviganja ne najdem ter tonem proti Loki, ki zgleda še dosegljiva. Ko si že iščem pristanek končno naletim na neke balončke, ki se razvijejo v lep steber na 1,4k močno zanešen z vzhodnikom nad Čelovnik. No, dobro, sem nazaj v igri, kaj pa zdaj?
Dolenjska odpade, saj sem se že prepričal, da s tako višino ne prideš prav daleč. Kum? Vidim dim, ki kaže da močno vleče po dolini gor. Morda bi šlo, nazaj pa bolj težko. Pa tam sem že kar nekajkrat bil. Malič? Ja, Frančekov hrib, kjer je baje dežurc, je zgledal v doletu in sem odvil tja. Vse do podna med Rimskimi in Laškim je bil Oudie lepo tiho, zgrešil sem vse stebre, če je bil kje kakšen. Vmes sem sicer videl nekoga (Grajžel), ki povrtava nek kucelj, a ne pretirano uspešno.
Med pristankom v visoko travo ob cesti me preseneti veter, ki mi je nepričakovano pihnil v rit. Prestavim se na pokošen del travnika, pospravim in grem do prve avtobusne postaje malo naprej, kjer začnem štopat. Pripelje kolona vozil in gre mimo proti Rimskim. Malo kasneje se iz smeri Rimskih pripelje majhen star avto, ter zavije čez cesto na mojo stran. Ven pokuka stara gospa in povpraša če sem padalec in kam grem. ?!? Povem, da grem na Lisco, ki je žal v drugi smeri, kot gredo oni. Gospa se nasmeji in pravi naj kar prisedem, da me bodo zapeljali gor. Nič mi ni jasno, ko tlačim nahrbtnik v mini prtljažniček. Poleg voznice nepremično sedi, no skoraj leži možak, ki ima glavo podprto s spalno blazinico, zadaj pa je še ena gospa, h kateri prisedem. Priletna voznica obrne in gremo proti Lisci. Pogovor steče in izvem, da gospa, ki ima krepko čez 80 let, pelje svojega moža na obisk k sorodnikom, poleg pa še hčerko na Lisco, kjer je zet na tečaju jadralnega padalstva. Ivi Starc. No, z njim se naj bi dobili na nekem pristanku, a me bodo vseeno potegnili na Lisco. Hvaležen. Nekje v Zidanem mostu dobim Draga, ki je vmes pristal v Radečah in se skombiniramo: grem po Dragov avto na Breg, pokažem svojim rešiteljem pot na pristanek na Kompolju, nato po Draga v Radeče, ki me zapelje na Lisco po moj avto. Vmes pokličem še Damjana, ki pove, da je Ivi sicer že na poti gor, da bo še enkrat odletel, a ga naj žena počaka kar na pristanku. Dogovorjeno - storjeno. Malo me je skrbelo, kako bo šlo čez ozek most pri Šmarčni, a ni bilo težav. Ob slovesu na Kompolju gospa pokaže na števec avta, ki kaže dobrih 400k km in ponosno pove, da je vse to sama prevozila.
Draga najdem pri Šparu v družbi Frančeka in Robertota. Med rundo izvem, kako so leteli ostali. Drago in Franček sta se spustila čez Savo, se tam pobrala do Radeč. Drago je bil vmes še pri Kumu, Roberto pa je šel podobno pot kot jaz, le da ni imel sreče z vmesnim pobiranjem in je pristal pri popravnem domu.
Drugo pivo si z Dragom privoščiva na terasi Tončkovega doma, kjer opazujeva ugašajoč dan in za prihajajoči teden načrtujeva košnjo ter ponovno namestitev AVP.
Letenje - dobro za presekat dolgo abstineco in pa znova zanimivo doživetje povratka.
