http://xcglobe.com/flights#show-flight/2072703/
https://photos.app.goo.gl/tr2f37FxQeln4rT82
http://doarama.com/view/1761029
https://photos.app.goo.gl/tr2f37FxQeln4rT82
http://doarama.com/view/1761029
Tmurno novembersko vreme in domače prijetno vzdušje pričakovanja zadnje osemnajstice ne napeljuje na letenje. V tem v soboto Marko objavi, da bi bila opcija Primorska v ponedeljek. To mi bolj odgovarja, kot čez vikend, čeprav je nedelja že letljiva.
Torej vikend lepo doma, v pon. pa na hitro v službo opravit najnujnejše in s kolegi naprej na Lijak.
V službo zaradi zastojev pridem pozno, pa še boga in pol posla se zgrne, tako da gre s časom zelo na tesno, ko me pridejo kolegi pobrat. Zasedba je klasična: Marko pa Roberto in seveda Drago. Matej danes ne more tako zgodaj, tako da sem zapolnil zadnji sedež v Markovi xsari. Na lijaški pristanek pridemo hitro, tam se pravkar ena druščina nalaga v kombi, pa se jim pridružimo. Kombijaš razlaga, kako so včeraj dobro leteli (vemo, vemo), in naj ne startamo pred eno, ker da se prej curi. Ok.
Sanjam o tem, da bi bilo dobro it na Nanos in nazaj do Lijaka, da poravnam odprte račune s Čavnom. Sanjam.
Šofer nas zategne prav do starta, in gre z zmajarji naprej. Gor ni še nikogar. Boga ti! Prvič, najbrž pa tudi zadnjič sem v prvi skupini na Lijaku. Pihlja švohno ali pa nič, ampak vleče gor. Ni (še) sledi o napovedanih koprenah, lepo kaže. Tudi zahodnika ni, sicer je pa napovedan za malo višje kot je start. Tapkamo okoli in kramljamo. Zvije me in moram na sprehod, da se vrnem olajšan. Medtem je že nakapljalo nekaj ljudi in treba se je počasi pripravit. Drago je seveda prvi za Pavletom, ostali pa čakamo, ko vidimo, kako se onadva nikakor ne pobereta. Kar težko je bilo gledat agonijo, ki se je končala na pristanku. Sanjski načrt se počasi in zanesljivo topi.
Sčasoma začne občasno balonirati gor. V enem takem balončku odleti Marko in dec se obdrži nad višino starta. Ok, grem (ha!13:00).
Spet se mi posreči lep odlet po vseh predpisih. Sapa nas drži v zraku, a kaj več od tega pa tudi ne. Okoli starta nastaja precejšnja gneča, tako da spokam proti vzhodu takoj, ko spraskam nad greben. Marko pa Roberto sta poleg. Grebenarimo proti zmajarski, vmes me nadletita in potegneta naprej, medtem ko se mučim z balončki zanešenimi nad planoto. Preveč imam vremenske napovedi v glavi in ves čas vidim še nekaj poleg tega kar se dogaja v naravi. Res pa je, da višje kot smo, bolj vleče JZ, a dejansko ni nič kritičnega. Ko se privlečem do Modrasovca, kolegov že zdavnaj ni več v mojem vidnem polju. Vidim pa osamelce na Kovku, kamor se spustim in ga udobno dosežem.
Nad startom se spomnim Markotovih besed o pretirani višini, ko sem enkrat šraufal na 1,4k pred preskokom na Nanos. Tokrat se odločim, da bo 1,1k dovolj. Res lepo prigasiram nad Vipavo, kjer se ne morem odločit ali se naslonit na breg ali povrtet na kuclju malo ven. Tam en s Kingom lepo pocahna steber, pa se mu pridružim. Hitro me nadleti, kasneje pa pride in me nadleti še en s Cure. Splezam na 1,2k, ampak se počutim kot zadnji papak. Sem pa bil v drugem delu vrtenja nagrajen z družbo para lepih velikih ujed, ki sta mi pokazali steber, zvrteli nekaj krogov z menoj in šli svojo pot.
Sem z udobno višino na Nanosu in tokrat se spomnim Wosata od zadnjič, ko je od zgoraj tulil name, naj ne zgubljam časa z vrtenjem, ampak da je treba samo pičit. Torej pičim proti anteni. Lepo drži, tipi se vozijo visoko in nad dolino?! Kje sta Roberto in Marko? Ok. Grem do antene, kjer me lepo vzame gor, ko stojim skoraj na mestu, obrnjen na Z. Tu, na 1,3k se ga že krepko čuti.
Počasi gasiram nazaj, ko pod seboj opazim znano coto - to je Drago! Vesel sem zanj, da se je uspel pravi čas spravit nazaj in se nam pridružit na tem kruzanju. Pofotkam ga in pričakujem, da me bo, kot običajno, kmalu prehitel. Glede na to, da je nebo že zabito, predvidevam, da nas gor drži le še dinamika. Levo nad dolino mimo mene zdrsijo tri sulice in se usmerijo čez dolino, predvidevam da na Planino, kjer bi se lahko naslonili na dinamiko zahodnika. Previdno jim sledim. Nimam upanja, da bi v tem mrču še lahko priklopil nazaj na Kovk, pa bi bilo za poskusit kakšno neobičajno možnost. Nazaj čez dolino? En z Enzotom celo sklati višino, da se potem skupaj, za moje pojme nepojmljivo nizko, odpravijo proti Kovku. Hej?! Imam še 1,1k pa se še sam obrnem proti Kovku. Gre presenetljivo lepo, zelo malo zgubljam višino. Nekdo gre malo pred menoj in pomirjujoče kaže razmere v naprej. Kovk nazaj priklopim z višino s katero sem na zadnji tekmi gladko scurel, tokrat pa me breg vzame gor in praktično brez vrtenja splezam nad greben.
Krasno, pa gremo na Predmejo. Na Otici opazujem predhodnika, ki se že vrača. Pa to je Marko! Pofotkam ga, pomahava si in greva vsak svojo smer. Ura je štiri, tri ure smo že v zraku. Predvidevam, da gre Marko za likof nazaj na start Kovka in nato do Anje, mene pa mika vsaj poskusit Čaven, čeprav me je strah rinit v tisto mračno luknjo. Izziv me vleče, ampak nič mi ni do kakšnega visenja po drevesih v tistih bregih. Poskušam se spravit čim višje, čim globlje v Predmejo, pa na breg Čavna.
Grem, toda ne radikalno na breg, ampak na varni razdalji nič ne prime, zato spizdim nazaj na greben Kovka. Spet se spajsam nad greben in opazujem naslednjega, ki nad menoj pelje v Predmejo. Morda je pa to znalec, ki bo obšel Čaven in mi pokazal prehod? Ne, tipon se je obrnil in odgrebenaril nazaj. Sam ne grem nazaj, raje preizkusim, kako daleč bo šlo varno po dolini. Senčna in zaveterna stran Modrasovca me seveda splahne, a ne kritično, tako da s privlečem skoraj do Ajdovščine. Tokrat vsaj spodoben pristanek. Debele tri ure.
Malo gledam v prihajajoči mrak, se pogovarjam z mulcem, ki pride mimo s kolesom, fotkam. V tem pokliče Roberto. Druga dva se ne javljata, on pa je scurel ob preskoku na Nanos in je že pri avtu. Udrlo se mu je tam, kjer sem malo zatem pobiral s kingom. Nas je gledal in klel usodo. Ugotoviva, da sta kolega zanesljivo vzhodno od Ajdovščine, zato mirno pride pome. Ko me pobere, se noben od onih dveh ne oglasi. Še vedno sem prepričan, da je Marko pri Anji, a ko se že v gostem mraku peljeva tam mimo, vidiva, da je zaprta, pa še Drago se končno oglasi, da je pristal pri Placu v Vipavi, Marko pa da je tudi nekje tam. Greva do Placa, tam pa se končno na telefon oglasi Marko - od Anje. Na koncu se le vsi sestavimo v Placu na pici, jaz pa vmes špricnem še po vino na Vrhpolje.
Marko pove, da je šel še enkrat na Nanos pa šele potem do Anje, Drago pa je najprej podrgnil Nanos nato pa potegnil še (skoraj) do Predmeje in nazaj v Vipavo. Ni čudno, da sta bila vse do trdnega mraka nedosegljiva na telefon...
Na začetku je kazalo zelo ubogo, na koncu pa se je dan zame presenetljivo izkazal za fenomenalnega. Zdaj, izza varne domače mize, mi je malček žal, da nisem radikalno poskusil okoli Modrasovsa, ampak kak izziv pa mora še ostati za ostanek zime, ne?
Sanjam o tem, da bi bilo dobro it na Nanos in nazaj do Lijaka, da poravnam odprte račune s Čavnom. Sanjam.
Šofer nas zategne prav do starta, in gre z zmajarji naprej. Gor ni še nikogar. Boga ti! Prvič, najbrž pa tudi zadnjič sem v prvi skupini na Lijaku. Pihlja švohno ali pa nič, ampak vleče gor. Ni (še) sledi o napovedanih koprenah, lepo kaže. Tudi zahodnika ni, sicer je pa napovedan za malo višje kot je start. Tapkamo okoli in kramljamo. Zvije me in moram na sprehod, da se vrnem olajšan. Medtem je že nakapljalo nekaj ljudi in treba se je počasi pripravit. Drago je seveda prvi za Pavletom, ostali pa čakamo, ko vidimo, kako se onadva nikakor ne pobereta. Kar težko je bilo gledat agonijo, ki se je končala na pristanku. Sanjski načrt se počasi in zanesljivo topi.
Sčasoma začne občasno balonirati gor. V enem takem balončku odleti Marko in dec se obdrži nad višino starta. Ok, grem (ha!13:00).Spet se mi posreči lep odlet po vseh predpisih. Sapa nas drži v zraku, a kaj več od tega pa tudi ne. Okoli starta nastaja precejšnja gneča, tako da spokam proti vzhodu takoj, ko spraskam nad greben. Marko pa Roberto sta poleg. Grebenarimo proti zmajarski, vmes me nadletita in potegneta naprej, medtem ko se mučim z balončki zanešenimi nad planoto. Preveč imam vremenske napovedi v glavi in ves čas vidim še nekaj poleg tega kar se dogaja v naravi. Res pa je, da višje kot smo, bolj vleče JZ, a dejansko ni nič kritičnega. Ko se privlečem do Modrasovca, kolegov že zdavnaj ni več v mojem vidnem polju. Vidim pa osamelce na Kovku, kamor se spustim in ga udobno dosežem.
Nad startom se spomnim Markotovih besed o pretirani višini, ko sem enkrat šraufal na 1,4k pred preskokom na Nanos. Tokrat se odločim, da bo 1,1k dovolj. Res lepo prigasiram nad Vipavo, kjer se ne morem odločit ali se naslonit na breg ali povrtet na kuclju malo ven. Tam en s Kingom lepo pocahna steber, pa se mu pridružim. Hitro me nadleti, kasneje pa pride in me nadleti še en s Cure. Splezam na 1,2k, ampak se počutim kot zadnji papak. Sem pa bil v drugem delu vrtenja nagrajen z družbo para lepih velikih ujed, ki sta mi pokazali steber, zvrteli nekaj krogov z menoj in šli svojo pot.
Sem z udobno višino na Nanosu in tokrat se spomnim Wosata od zadnjič, ko je od zgoraj tulil name, naj ne zgubljam časa z vrtenjem, ampak da je treba samo pičit. Torej pičim proti anteni. Lepo drži, tipi se vozijo visoko in nad dolino?! Kje sta Roberto in Marko? Ok. Grem do antene, kjer me lepo vzame gor, ko stojim skoraj na mestu, obrnjen na Z. Tu, na 1,3k se ga že krepko čuti.
Počasi gasiram nazaj, ko pod seboj opazim znano coto - to je Drago! Vesel sem zanj, da se je uspel pravi čas spravit nazaj in se nam pridružit na tem kruzanju. Pofotkam ga in pričakujem, da me bo, kot običajno, kmalu prehitel. Glede na to, da je nebo že zabito, predvidevam, da nas gor drži le še dinamika. Levo nad dolino mimo mene zdrsijo tri sulice in se usmerijo čez dolino, predvidevam da na Planino, kjer bi se lahko naslonili na dinamiko zahodnika. Previdno jim sledim. Nimam upanja, da bi v tem mrču še lahko priklopil nazaj na Kovk, pa bi bilo za poskusit kakšno neobičajno možnost. Nazaj čez dolino? En z Enzotom celo sklati višino, da se potem skupaj, za moje pojme nepojmljivo nizko, odpravijo proti Kovku. Hej?! Imam še 1,1k pa se še sam obrnem proti Kovku. Gre presenetljivo lepo, zelo malo zgubljam višino. Nekdo gre malo pred menoj in pomirjujoče kaže razmere v naprej. Kovk nazaj priklopim z višino s katero sem na zadnji tekmi gladko scurel, tokrat pa me breg vzame gor in praktično brez vrtenja splezam nad greben.
Krasno, pa gremo na Predmejo. Na Otici opazujem predhodnika, ki se že vrača. Pa to je Marko! Pofotkam ga, pomahava si in greva vsak svojo smer. Ura je štiri, tri ure smo že v zraku. Predvidevam, da gre Marko za likof nazaj na start Kovka in nato do Anje, mene pa mika vsaj poskusit Čaven, čeprav me je strah rinit v tisto mračno luknjo. Izziv me vleče, ampak nič mi ni do kakšnega visenja po drevesih v tistih bregih. Poskušam se spravit čim višje, čim globlje v Predmejo, pa na breg Čavna.
Grem, toda ne radikalno na breg, ampak na varni razdalji nič ne prime, zato spizdim nazaj na greben Kovka. Spet se spajsam nad greben in opazujem naslednjega, ki nad menoj pelje v Predmejo. Morda je pa to znalec, ki bo obšel Čaven in mi pokazal prehod? Ne, tipon se je obrnil in odgrebenaril nazaj. Sam ne grem nazaj, raje preizkusim, kako daleč bo šlo varno po dolini. Senčna in zaveterna stran Modrasovca me seveda splahne, a ne kritično, tako da s privlečem skoraj do Ajdovščine. Tokrat vsaj spodoben pristanek. Debele tri ure.
Malo gledam v prihajajoči mrak, se pogovarjam z mulcem, ki pride mimo s kolesom, fotkam. V tem pokliče Roberto. Druga dva se ne javljata, on pa je scurel ob preskoku na Nanos in je že pri avtu. Udrlo se mu je tam, kjer sem malo zatem pobiral s kingom. Nas je gledal in klel usodo. Ugotoviva, da sta kolega zanesljivo vzhodno od Ajdovščine, zato mirno pride pome. Ko me pobere, se noben od onih dveh ne oglasi. Še vedno sem prepričan, da je Marko pri Anji, a ko se že v gostem mraku peljeva tam mimo, vidiva, da je zaprta, pa še Drago se končno oglasi, da je pristal pri Placu v Vipavi, Marko pa da je tudi nekje tam. Greva do Placa, tam pa se končno na telefon oglasi Marko - od Anje. Na koncu se le vsi sestavimo v Placu na pici, jaz pa vmes špricnem še po vino na Vrhpolje.Marko pove, da je šel še enkrat na Nanos pa šele potem do Anje, Drago pa je najprej podrgnil Nanos nato pa potegnil še (skoraj) do Predmeje in nazaj v Vipavo. Ni čudno, da sta bila vse do trdnega mraka nedosegljiva na telefon...
Na začetku je kazalo zelo ubogo, na koncu pa se je dan zame presenetljivo izkazal za fenomenalnega. Zdaj, izza varne domače mize, mi je malček žal, da nisem radikalno poskusil okoli Modrasovsa, ampak kak izziv pa mora še ostati za ostanek zime, ne?
