Primorska, 11.2.2016, romanje na Svete gore

Trek
Slike

Zimsko močnate razmere vladajo v Butalah. Pa se v vsem tem sranju začne nakazovat nekajurna luknja, ko naj bi en anticiklon presekal ta obup in nam prikazal nebo. Vse je kazalo na četrtek. Nulta termobara se je spustila na okrog 1,1k, od noči, pa vsaj do petih popoldan naj bi bilo jasno, na Primorskem brezveterje, v naših koncih pa zmeren JZ. Torej bi četrtek bil ravno prvšnji za Švarč po šihtu, saj me Lovro pelje domov šele v petek. Ampak Lovro mi pove, da so nastale okoliščine, zaradi katerih gre ta teden domov že v četrtek. Hja, treba bo nekaj pogruntat. Primorska? Malo trapasto je iti sam dol, pa potem hitro nazaj.
A se je začelo samo razpletati. Marko je na tabli napovedal klubsko ekspedicijo na Lijak, v Vzhodni ligi pa je tudi brbotalo, Mitja je iskal prevoz. Markotu sem predlagal kombi, Mitji pa da se nam pridruži. Zmenjeno. Lovra sem obvestil, da bo treba morda malo počakat, da se vrnem z letenja, on pa mene, da ima sestanke in ga bo treba malo počakat. OK.

V sredo zvečer sem se nekam dolgo pripravljal in doktoriral iz rokavic. Na koncu sem vzel Lovrove zalepljene borderske, šel pozno spat in slabo spal. Kot da sem mulc in grem na morje. Hja...
Na šiht nisem uspel priti nič bolj zgodaj, a vseeno uspel še opravit nekaj stvari preden me je Marko poklical, da so v Trebnjem že pobrali Mitja. Zmeniva se, da se dobimo na Rudniku pred Rutarjem. Odpravil sem se bolj na izi, v prepričanju, da rabijo kakšne pol ure, a so bili kakšno minuto pred menoj že tam. No, ni bilo zamere, še preden je Škrubson pokadil svoj čik, sem bil tudi jaz preoblečen in v kombiju.
V druščini je tekla debata, al' Lijak al' Kovk. Oboje bi znalo biti. Tik pred izvozom za Logatec je Roberto, ki je vozil, dal izbiro starta na glasovanje in zmagal je Kovk. Že dolgo nisem bil tam, pa če je že priložnost, pa dajmo. Pogovarjamo se o preskoku s Kovka na Čaven, vsi si to želimo in po malem upamo, čeprav to ni čisto rutinska poteza na Kovku. Marko menda dvakrat, Škrubson enkrat, ostali pa še nedolžni.

Na Colu smo se ustavili še po zadnja okrepčila in osvežila in takrat me pokliče Miha, ki bi se oglasil pri meni v službi. Ajme, pa prav danes, ko me za čudo božje ni tam! Zmeniva se za naslednji dan.

Ura je okoli enajstih, nad nami pa se kuhajo zdrave bazice. Gremo! Na parkirišču je že kar nekaj avtov in kar lepa četica pilotov, ki se odpravlja proti startu. Deluje pomirjujoče, da nismo edini z idejo o Kovku. Seveda se zadnji preobujem in preoblečem in odšibam za ostalimi proti robu. Na startu je kar gneča. Enzovci govorijo o Koradi... Nekako se porazporedimo in počasi kapamo v zrak. Vleče nekak Jugec, a ko pridem na vrsto še ta sapica crkne in počutim se prav Švarčovsko. Sem kar rahlo vznemirjen, srček je dvignil ritem. Slednjič le malce povleče, da lahko dvignem krilo in avantura se začne.

Na začetku še nekako vem, kje je kdo, vsi pa rinemo proti Predmeji. Lepo dela, da se navit na 1,5k. Opa, to pa bi že bilo vredno poskusa preskoka na Čaven. Vidim, da se jih je nekaj že zagnalo čez, Drago prav nenavadno nizko, tako da se je na sredini že obrnil nazaj. Sam se z udobno višnio vržem čez. Škrubson je že vrtel na V strani, Marko pa na JV robu Modrasovca, sam pa sem priletel nekje vmes in cureč malo s cmokom v grlu odvil proti južnem pobočju, okoli nekih skal, za katerimi je pošteno zagrabilo. Kot včasih ob povratku z Ješivca okoli male Lisce... Takrat se mi je začelo režati iz dna duše. Prvi priklop Čavna iz Kovka! Ču-do-vi-to! Po opravljenem kritičnem delu sem si potrdil plan: obrnit Lijak, pa nazaj na Nanos in do Anje.
Malo naprej, nekje pri vrhu Čavna sem zvrtel še en steber, ki pa je vodil v bazo. Sklenil sem se odklopit tik pod meglicami, a je bilo že prepozno in znašel sem se v mlečni pokrajini. Jako neprijetno. Nadaljeval sem po instrumentu in v trenutku, ko sem prijel špage, da potegnem ušesa, se je megla začela predirati in počasi se je pokazal poden in nebo. Uf, tega ne maram.
Naprej je šlo lepo v izi. Kolege sem že davno izgubil, sicer pa je bilo vse polno pilotov. Nad Danielom sem še lenobno počasi navrtel, do koder je šlo in se vprašal, kam in do kod naprej. Videl sem Markota, ki je porinil na Sabotin, ampak tam se enkrat že bil, nisem pa še obrnil Svetih gor. Ok grem tja, obrnem in odšibam nazaj, saj ni vmes niti prdnilo. Bližal sem se kamnolomu in že računal, če bo sploh šlo čez daljnovode in iskal pristanke. Nad kamnolom sem pripeljal že pod vrhom Škabrijela, a je tam zagrabilo, da sem se lahko odvrtel nazaj na varnih 1,55k. Na vrhu stebra pod seboj vidim Robertota, ki se pripelje od Lijaka in nadaljuje na Sabotin. A nisem zadnji?  Nazaj grede je lepo kruzanje, držim se grebena, čeprav vidim, da se ljudje vozijo tudi bolj zunaj. S Čavna se vidi, da je Nanos v težkih oblakih in ugotovim, da danes jaz ne bom rinil tja. Malce napetosti je spet pri preskoku nazaj na Kovk, ker je kar občutno odnašalo proti vzhodu, a je šlo lepo mehko čez. Na Kovku še vedno dela, vidim nekoga, ki vrti nad Otlico. Sicer se mi je zdel preveč za robom, ampak ok. Ko sem na robu naletel na ta steber, sem si rekel, da bi bil greh spustiti ga. Po enem obratu pa me je tako vsulo, da me je minilo vztrajati tam. Zarolal se mi je film nekoga, ki se je prav tu odvrtel do podna, pa sebe pred enim letom na Veterniku... Kev-kev, rep med noge, pa hitro proč!
Po grebenu sem se privlekel nazaj do starta. Ker je bil Nanos odpisan, je bila boljša možnost pristati zgoraj, kot pa podaljšati tistih nekaj km do Anje. Ampak kako pristati zgoraj? Videl sem, da je nekdo že pristal, torej se da. Poskusil sem oz zunaj iz vzhodne strani, počez, v veter, pa ni šlo - vedno me je pri grebenu odneslo gor. Malo sem kruzal in čakal, da mi kdo pokaže. Vmes sem videlDragota, ki je tudi nekaj žagal tam. Končno se nekdo pripelje, gre iz zahoda nad plato in tam obrne nazaj v veter, ter lepo pristane. A, to je to! Ponovil sem vajo, uspel zgrešiti hosto in mehko pristal 10 metrov od vzleta.
Vesel, ko raketa!
Sledi pipkanje, pa telefonarjenje, pa ugotovil sem, da imam postajo ugasnjeno (no, resnici na ljubo v zraku nisem prav nič pogrešal čvekanja po postaji). Nekako le raztrobim, da sem gor in da pripeljem kombi dol.
Ko pridem do kombija, najdem na drevesu poleg obešeno svojo kapo, ki sem jo pogrešil na startu. Evo, še zgubil nisem nič.
Na poti dol se v Colu peljem skozi snežno ploho, ki je prišla tja z Nanosa. Sicer pa v avtu iz radija doni odlična glasba, kot prava podlaga za interni žur v kombiju. Zadet od dobre volje!

Z Dragotom, Mitjo in Škrubsonom se dobimo pri Anji, po piru na poti proti Vipavi poberemo še Robertota, pred Plac pa pridemo istočasno z Markotom, ki je prištopal od Podnanosa. Okrepčamo se z malo papice in pupice, vsi narežani si izmenjujemo zgodbe in zgodbice dneva, potem pa nazaj v kombi. Še vedno naspidiran sem prostovoljni šofer do Lj. Ob izvozu z AC pokliče Lovro, da je fertik s sestanki. Boljši tajming ne bi mogel bit.
Peljem še Mitja, Lovro pa Marušo. Mitja odložimo vTrebnjem, Marušo na Kremenu, doma sva okoli devetih .
Dan je nudil več, kot sem uspel izkoristit. Prevelik dan za malo glavo. Je bil pa dober občutek pristat nazaj in nam prihranit napore poti nazaj do kombija in to energijo raje porabit za dobro družbo.