En sestanek se začne dovolj zgodaj, da po koncu še lahko ujamem kombi, drugi pa se po spletu okoliščin prestavi na naslednji dan (in je pozneje po dveh preložitvah prestavljen na nedoločen termin - ha!) ter tako Dragotu potrdim udeležbo. Izvem da gre poleg še MarkoŠ, ki pa je tudi nabrit s svojim novim Pikijem.
Moj projekt za čez vikend je bil na Artiku zamenjati A1 vrvici, saj me je že začenjalo motiti, da imam eno debelo flourescentno zeleno, ostale pa izvirne, tanke in temne, v omari pa par novih, tovarniških. Najprej sem se dogovarjal z Marinčičem, na koncu pa se mi je zdelo trapasto, da tega ne bi mogel narediti sam. Iskal sem primeren prostor, kakšno telovadnico, pa je bilo vse zasedeno. Ko sem se v nedeljo o tem pogovarjal z Mitjem, je padla beseda "... da ne bi to počel ravno doma v dnevni sobi..." in kapnilo mi je, da bi se to dalo. V ponedeljek sem štrike od cote raztegnil čez dnevno sobo in jedilnico in prostora je bilo več kot dovolj, pa še vse sem imel pri roki. Zelo skrbno sem zamenjal vrvici, vse skupaj dobro foto dokumentiral ter upal, da je vse ok. Saj ni neka znanost, a prvič je prvič.
Druga skrb je bila priprava na mraz. Ok, človek se že obleče, problem so roke. Ugotovil sem, da lahko pod letalne rokavice stlačim še ene flisaste in pri tem lahko še kolikor toliko migam. Zaželim si, da bi kaj zaleglo.
V sredo zjutraj sem že spakiran, ampak ugotovim, da je gopro prazen, napajalnega kabla pa nikjer. Prazna je tudi baterija fotoaparata, a zanj le najdem napajalnik, ki ga potem vzamem s seboj. Vse to bluzenje mi vzame čas, tako, da le še vzamem kavo v termovki in odšibam v LJ, kamor pridem po neverjetni sreči s prometom še pravi čas. Odpikam službene zadeve, vmes se napolni baterija fotoaparata, med zadnjimi šraufanji pa že kliče Drago. Tudi sicer je bil že čas, da se na hitro odpravim, če želim ujeti kombi. Pred Lesnino na Brdu parkiram "nekje zadaj", ko pa izstopim, pa vidim, da sem skoraj poleg kombija, kjer skupina pilotov že čaka v nizkem štartu. Preoblečem se v civilko, coto Gvido pospravi v prikolico in gremo!
Izvem, da zadnja vremenska napoved drži in da danes ne bo nič s Kovkom, saj vleče burja. Torej Lijak .
Gor smo med prvimi. Z mladim sovozačem (Sašo S) neseva Gvidov nahrbtnik do starta (neverjetno, kako je z vsakim metrom postajal težji). Sprva dokaj opustel Lijak v nekaj minutah zelo oživi. Center dogajanja je Micko s svojim ganc novim (zjutraj ga je dvignil na pošti) Artikom4. V miru se pripravim, ko prvi že rinejo v zrak. Za start si izberem mesto, ki ga zaseda gospodična z Mantro6 (JasnaL), vendar se ta kar ne odpravi, a jo potrpežljivo počakam. Ko le dočakam prostor, vidim, da piha precej s strani (z V), potem nekaj časa sploh ne piha, potem podrem prvi štart (ker cote pravočasno ne poravnam v veter), zatem pa končno le odletim.
Plan? Glede na burjico, ki nam brani it na Kovk, bo treba malo bolj raztegnit proti zahodu ali pa nad ravnico.
(12.3.15) Kakorkoli sem se že obiral na startu, sem odletel naravnost v steber, ki mi je dal 1,5k. S te višine se zapeljem proti Z, kjer malo naprej od Danijela nekaj povrtavam in cincam med Sveto goro in Sabotinom, a sem cviknil, da bi po dobrem začetku kmalu scurel (čeprav so na obeh koncih leteli) in odvil nazaj na varno na greben Lijaka. Prigrebenaril sem se do zmajarske rampe, kjer me je vzelo na udobnih 1,6k, od koder sem udobno visoko prišel nad vrh Čavna. Tu me je nekaj premetavalo (kot kaže, sem bil že na višini burjice), pa sem začel z malo bolj odprtimi očmi gledati okoli in takrat opazil, da sem sam samcat daleč naokoli. Pri morju padalcev, ki se nas je ta dan paslo na grebenu trnovske planote, mi je bil to zelo sumljiv signal. Najbrž na Modrasovcu zavija burja, pa jih splahuje, zato nihče ne rine tja, sem si mislil. Za nazaj mi vseeno ni bilo za it, pa sem jo mahnil nad ravnino proti Vogrščku. Ko se tako peljem, pogledam nazaj in vidim jatico kameradov, kako čez Čaven mirno šibajo naprej proti Modrasovcu. Hej, saj gre! Obrnem in grem nazaj in za njimi. Ok, nisem ponosen nase, sem včasih pač preveč previden, sploh na nedomačem terenu. Dobro, priklopim nazaj greben pod Čavnom in tiščim proti vzhodu, a me samo požira, čeprav gre kar hitro. Čakam, kdaj bo kaj zagrabilo (ja, zdaj pa, ko sem nizko, prej z udobno višino pa ne, cepec!), a ni nič. Vse mrtvo, zato že pošteno nizko pod Malo goro obrnem nazaj, kjer me pozdravi veter v čelo. Malo za in nad menoj je še en tak, nekaj njih pa je na varnem nad grebenom. Nizko in počasi rinem nazaj in poskušam biti čim bolj lahek v globokem upanju, da se priguncam okoli Čavna, kjer bi moralo vsaj malo gor povlečt. Privlekel sem se in res nehal tonit, pri zmajarski pa pa sem spet navil nazaj na udobnih skoraj 1,7k. Spet me je začlo vlečt nad ravnino, a se nisem odločil za to varijanto in raje odglajdal nad Škabrijel, kjer sem na začetku scincal. Tam sem nekaj povrteval, a se je višina le topila, pa sem jo raje pokuril za spust na Sabotin, kamor sem prišel zelo nizko, a sem se uspel nekako spajsat malo višje. Tam srečam Mickota, ki je užival s svojo novo cotico. Z navito višino se nad grebenom spustim naprej proti zahodu v upanju, da še kaj poberem. Micko je šel bolj ven in tam nekaj vrtel. Sam ne dobim nič in se hitro poberem nazaj, na varno zavetje Sabotina, ki me spet dvigne na tistega skoraj jurja, da lahko skočim čez Sočo, kjer mi kamnolom na Škabrijelu vrne tistega skoraj jurčka. Zelo udobna višina za glajd na pristanek, ali pa še bolje - nad dolino, pa nazaj na pristanek. Vidim cotice vsepovsod in upam, da bom nad dolino lahko še kaj pobral. Določim si obratno točko na nekem grebenčku in čakam na kak balonček na poti. Pa ni bilo nič. Obrnem malo prej in spet upam, a spet ni bilo nič. Na koncu bi bilo treba preletet še daljnovod, a me zdrava pamet spravi na tla pred žicami. Morda bi šlo čez, ni pa ziher, zato je bolje mirno in zadovoljen iti pod žicami s coto v nahrbtniku.
Zadovoljen s prečiščeno dušo.
OLC
Slike RV, S.Pimtar, Mihin
Film Mihin
