Deževje s poplavami se počasi zaključi in obet sonca nas predrami. Na tabli se dogovorimo za klubski Lijak, na koncu nas je za en kombi (MarkoL, MarkoŠ, Pepi, Drago, Roberto in Rado). V sredo napovem dopust za četrtek in gas.
Dan se začne z Ireninim glavobolom, tako da ji po tem, ko Lenarta oddam pred šolo, še kupim tablete proti bolečinam, ki ji pridejo zelo prav.
Čeprav sem se že prejšnji večer temeljito pripravil, imam zjutraj še toliko nekih drobnih opravkov, da proti Radečam odrinem (spet) zelo pozno in imam tako celo kopico vzrokov za nerganje, ker se promet odvija prepočasi. Kljub vsemu sem kar pravočasno, nekaj minut po deveti, na mestu odhoda. Po vkrcanju v kombi grem še dvignit denar, ki ga skoraj pozabim v bankomatu, ko zaslišim, da je kombi zakurblal.. Pot mine v čveku in Roberto nas kmalu pripelje v vipavsko dolino, ki pa ni pretirano osončena. Pred dnevi napovedane jasnine ni pretirano, nebo prekriva nekakšna koprena. Marko mi kasneje, med parawitingom razloži, da so to stratokumulusi. A jebiga, se bo že razpadlo. Tam malo pred Vipavo pogledujemo proti Kovku, ki je le bil malo osvetljen, pa še višje je... Vseeno se odpeljemo naprej do pristanka pod Lijakom, ki pa je bil presenetljivo prazen. Čeprav smo bili dokaj zgodnji, se ni bilo za zanašati, da bi kombi pred letenjem nekako spravili dol. Tudi na parkirišču vzletišča ni bilo (še) nikogar, razen enega avta, na samem štartu pa je že bila manjša skupina pilotov. Razveseljivo je bilo, da je bil med njimi tudi Micko, ki je bil že v zaključnih pripravah. Če insider oceni, da bo letljivo, bo nekaj moralo biti.
Nebo je prekrito s kopreno, tako da ubija še tisto švohno sončece, ki je prilezlo komajda nekaj čez horizont. Ko po doooogem čakanju koprenca le začne razpadati, tudi sramežljivo potegne gor in doživimo prvi štart, ki pa se ne razvije v let, saj junak junaško scuri v razmočen pristanek. A Micko kmalu zatem že začne pripravami in ko odleti, obstane ter se še pobere. Sledi desant preostanka čakajočih, od naših me seveda prehiti Drago, čeprav odletim le 5 min za Mickotom.
Najprej nič kaj dobro ne zagrabi in najnižji praskam po skalah in izzivam srečo tik nad krošnjami dreves. Ko se le malo spajsam gor, padem v gnečo (spet vrtenje z Dragotom), ki pa mi nikoli ni bila ljuba, zato jo kar hitro odvijem proti Čavnu. Ves čas sem precej nizko glede na ostale, zato se pri zmajarski rampi potrudim navit, kar mi da miren dolet naprej do Čavna, kjer maham planincem in se spet malo poberem.Do Modrasovsa se nakako priplazim in se izpod višine vrha vržem čez. Dva sta malo pred mano in ne veliko višje letela skoraj direkt na Vipavo, sam pa sem raje odvil malo bolj levo, da prej pridem do grebena Kovka, kjer pa nabašem na svoj steber dneva, s katerega sem mimogrede nad štartom. Tam pod seboj vidim Dragota, ki pegla in najbrž išče kaj za pobrat pred preskokom na Nanos, potem pa se kar z roba grebena spusti čez. Sam sem sicer malo višji, ampak bi rad še malo pobral, saj tu pa tam vidim kakega, ki je še višje. Vseeno kmalu obupam in grem za Dragotom, ki pa je Nanos priklopil prenizko in odvil pristajat v Vipavo. Vmes se je spet naredila koprena in ugasnila nam ljubo sončece. Kljub temu sem zaril v skale in upal na kako "večerno". Seveda ni bilo nič, le mirno drsenje mimo skal, v katerih so lezli klajmberji in preko katerih se je slikal obris krila. Obrnil sem še pravi čas, da sem udobno prišel nazaj do Vipave in pristal poleg Dragota, malo zatem pa se pridružil še v zraku glasen AGV.
Logistika je bila hitro urejena, Markota sta že spravila kombi na pristanek, kjer sta pobrala Robertota in na poti v Vipavo še Medota. Medtem smo se "Vipavčani" spravili v bližnjo picerijo in med gasenjem žeje in pipkanjem po telefonih čakali, da se nam pridruži ostala druščina. Ko smo se že dvakrat presedli proti toploti, so le prišli. Sledila je pica (ki sem si jo malce pretirano začinil...) pa odhod že v trdni temi, čeprav je bilo še relativno zgodaj. MarkotaL smo v Lj oddali na šiht in z načetim sikspekom podaljšali proti Radečam. Aj, je udobno tako potovat!V Radečah smo še pomerili nove puloverje in se počasi razšli. Lušten dan, vreden vsake minute dopusta.
Vse skupaj malce zagreni Markotova izjava na tabli, da zapušča klub. Ko sem ga nato poklical, je na dolgo in prizadeto pripovedoval, kaj vse se mu je že dlje časa nabiralo in ga pripeljalo do tega... Ga razumem, a ga ne želim izgubiti kot letalnega (pa tudi sicer) tovariša. Upam, da se bo v redu razpletlo.
------------------------------------------------------------------------------------
GPS na Alcatel Idol 2 spet kaže prenizko višino (max 1312); vario je ob enaki izhodiščni višini zabeležil max 1354m, max dvig 4,0m/s. Torej striže za cca 40m
Magellan:
Dosežena višina (nm) 1374 m
Najmanjša višina (nm) 102 m
Višina vzletišča (nm) 594 m
OLC (AlcatelIdol2), Leonardo (Magellan)
Slike, Slike Micko, Film Micko
