Letos so se dopusti obrnili tako, da smo bili prvi vikend v avgustu doma, pa še vreme se je po pravem monsunskem obdobju le malo poštimalo. Priprave v klubu so tekle bolj mimo mene, sem se pa veselil tega vikenda.
PETEK
V petek naj bi postavili še zadnje šotore, pa vreče, pa da se še vidimo. V službi sem bolj zgodaj zaključil (še vedno kar pozno) in odšibal na Lisco. Gor je bilo že nekaj tazgodnjih, od Kondorjev pa le Roberto in MarkoL. O letenju ni nihče pretirano razmišljal, dan pa še zdaleč ni bil neletljiv. Namesto napovedanega SV se je dogajal nek V, ki je na startu držal klobaso gor.
Delo ni preganjalo, pa sem sklenil, da se enkrat vržem dol, sploh ker me lahko potem pobere Stane. Pridruži se mi še Boštjan (?), Rovte, ki pa se pripravi pred menoj in prvi potegne. Malo je celo držalo.
Ker je veter čisto crknil, se moral malo počakati, da je malo puhnilo gor, potem pa sem potegnil naprej. Malo me je mečkalo, ampak sem lepo popravil in brezhibno odletel. Za razliko od kolega pred menoj sem takoj zavil levo v veter in od prve zapel steber do sicer nizke baze. Radost. Ne vem zakaj so se mi zdele najprivlačnejše baze v smeri Razborja in naprej čez dolino pri Prapretnem. Optimistično sem zagasiral pod baze nad Razborjem, ki pa niso dale nič, tako kot tudi vse nadaljnje ne. Z vetrom v rit bi zagotovo prišel do Radeč, a sem se na koncu vseeno odločil za Kompolje. Kolega se je vmes pobral nad Razborjem in mi nato nekaj deset metrov višji sledil do bridkega pristanka na Kompoljah. Oba sva se strinjala, da bi se dalo potegnit več, sploh ko sva opazovala Robertota, ki se je iznad Čučnika pobiral do pristanka nazaj na Lisci. V bližnji gostilni je sledilo "naporno" čakanje na Staneta in vožnjo nazaj gor, kjer smo še proslavili začetek letošnje ParaLisce. Umaknil sem se še pravi trenutek, da ni bil ogrožen varen povratek domov. Razen tega, da je Roberto namestil eno klobaso na severnem startu, se ni delalo nič (pametnega).
Doma sem izvedel, da dobimo prijeten obisk, ki pa se je nepričakovano raztegnil čez polnoč. Utrujen.
OLC
SOBOTA
Po dolgem jutru je sledilo kratko dopoldne, kjer smo predvsem urejali predvsem zadeve okoli polomljenega vejka in novih bucov. Vmes je Gabi spraševal, če mu peljem gor opremo, ker gre on peš. Seveda peljem.
Irena se je ponudila, da gre poleg, a ni bilo iskreno, zato sem ji predlagal, naj ostane doma. Odrinem malce pozno, kasneje me Gabi opozarja, da jih je že precej v zraku. Ob pol poldne? Na Liscah poberem opremo in jo dostavim Gabiju, ki že malce napet čaka pred domom, kjer je že prav veselo vzdušje. MarkoL didžeja poleg tega me še oskrbi s kupom listkov za pijačo in jedačo, Pepi prodaja majice, Roberto je gor s celo familijo do vnuka. Malce se pozdravljamo, ampka meni se že mudi v luft, saj sem že kar pozen glede na razmere. Kaže krasno, v zraku je vse živo, višin sicer ni nekih, a za veselico več kot dovolj.
Furajo tandeme, tudi Klemen. V tistem se, jaz butl, spomnim na Lenarta. Pokličem ga in ga hecam, naj prideta z Ireno gor, da bo letel. Po nekaj telefoniadah se odloči, da kdaj drugič, danes pa bi šel raje vejkat. Škoda, a tudi ok.
Glede na napovedi testivala sem računal na kak testič. Gor je bil le Klemen z Advance in s prijazno pomočnico sta le našla Sigmo 9 za moje obilje (29ka). Sicer je bila čakalna vrsta za normalne velikosti kar precejšnja.
V miru sem se pripravil in malce pregledal cotico. Lepo narejena, sami tanki štriki, zato pa gurtne debelejše, celo zelo debele v delu za vpetje, kar pomeni, precej boljšo preglednost trakov ob vpenjanju.
Start se mi nekako ne posreči, saj se mi cota dvakrat zloži ob dvigovanju. WTF? Prisotni (bilo jih je ogromno) me silijo, naj startam nižje, kot da me matra veter. Pa me ne. Vseeno stopim z ravnine bolj na rob in v tretje lepo odletim.
Dan je bil letalno čuden. Najprej mi ni zagrabilo ob grebenu pa sem se odpeljal ven, nad Čučnika, kjer sem se narahlo pobral nazaj nad višino starta, od tam pa potem iznad hriba na višino dneva - švohnih 1,2k. S to višino sem se zapodil iz gneče nad Lisco v smer Rudenika. Dan je sicer zgledal vsaj zmerno letljiv, ampak da pa nikjer razen nad startom ni niti prdnilo, pa me je presenečalo. Nisem želel tvegati zgodnjega curenja, pa sem se obrnil še predno sem dosegel prvi kucelj, kjer bi lahko upal na pobiranje in se naslonil na Ješivec, ki me ponavadi v takih razmerah vrača v življenje. Tudi na njegovem grebenu ni bilo nič, a z neko nulico sem le še životaril in se na koncu celo prebil nazaj na J pobočje pod Malo Lisco. Tam sem bolj na vetru kot termiki končno zlezel nad greben. Nekaj metrov sem popravil še nad veselico in šel poskusit srečo še na drugo stran, proti Kozjeku. Ista zgodba, tokrat z vetrom v rit. Brez balončka je šlo do Lovrenca, kjer sem se tik nad hosto moral obrniti. Naslonjen na breg sem porabil posamezne curke vetra in vsako sapico, ki je delal gor, da sem se zvlekel do Čučnika. Tam sem spet povrtaval in poskusil boga in pol, ampak rezultat je bil le bolj ali manj zanesljivo udiranje proti podnu. Po zadnjem poskusu nad kucljem tik nad Savo (prva curaža 11.6.) sem se lahko le še spustil proti Kopmpolju, kjer je izgledalo kar živo. Pristanek tik ob cesti - ok.
Kočica ni dajala nobene sence in ni mi preostalo drugega kot zlaganje na vročem soncu. Bil sem počasen, saj Sigme nikakor nisem mogel ukrotiti v kakršno koli zložljivo obliko, tako da sem jo na koncu prav nemarno stlačil v žakelj, ki je bil poleg. Vmes je že pripeljal kombi, tako da so na koncu vsi čakali le še name, Micko pa me je še glasno priganjal. Ajme!
Delegacija v kombiju je izglasovala postanek v trgovini, kjer so se oskrbeli s pivom, da se je dalo preživeti do povratka na Paralisco. Še jaz sem bil deležen enega, ki si ga sam nisem mogel privoščiti, saj je denarnica ostala zakopana nekje v nahrbtniku.
Ko nas je šofer na vrhu vrgel ven (5€ - vredno vsakega centa) sem sotrpinom podelil bone za pijačo (Mickotu dva, ker je gobec ;) )
Klemnovi prijazni pomočnici sem z opravičilom vrnil zmečkano krilo. Ni šlo drugače, jebiga.
Sicer pa je Sigma 9 pravi strojček. Tisto malo termike, predvsem pa vetra je zlahka obvladala. Reševala me je v nulcah, ko se je bilo treba reševati v pogojih ko se še videlo ni, da bi se kaj premikalo, zlahka pa se je dalo z njo sukati, ko je butnilo. Klofancij nisem doživel, gasira pa opazno, predvsem pa stabilno. Če me ne bi metalo pri štartu, bi od mene dobila čisto desetko za vtise v prvi uri druženja. Upam, da bova še kdaj ponovila.
Na Lisci se je medtem razplamtel žur, predvsem čvek, tako da sem komaj prišel do zasluženega kosila, po katerem sem se nekako le sprijaznil, da ne ne bom še enkrat rinil v zrak, ampak se prepustil vzdušju, ki ga ga le enkrat letno lahko doživiš - in to pri nas.
Med vsemi temi čvekanji sem se že nekajkrat odločil, da je treba it domov, pa sem kar podaljševal, vedno se je našel še kdo ali še kaj zanimivega. Vmes sem se oskrbel z majicami in pa (končno) z vinjetami za 2014. Ob zadnjem, tapravem dohodu sem se spomnil, da Lenart le ni več tako majhen, ni bi mu bila bolj prav majica M in ne S, ki sem si jo izbrskal iz kupa. Pepi mi je le žalostno povedal, da je tudi M majic zmanjkalo, se je pa spomnil, da je Irena iskala S majico, ki je pa ni bilo in je vzela preveliko M. Šel sem še do Irene in hitro sva naredila biznis.
Prezgodaj sem zapustil Paralisco, da bi prepozno prišel domov. Mudilo se nama je na nek kulinarični večer, kjer so godli Lovrovi prijatelji in eminentni gosti. Vmes izvem, da sva tam dogovorjena še s Tinko in Dejanom, ki sta naju na kocu še pogostila z večerjo (za Tinkin rojstni dan). Okusno za jest, predvsem pa bila prijetna družba. Dan se je spet zavlekel v jutro.
OLC
NEDELJA
Zmačkana. Lenarta skorajda moledujem naj gre z menoj gor. Goproja sicer še vedno ni doma. Irena ima en kup predlogov. Na koncu naredim križ čez zadnji dan Paralisce in s tamalim greva končno preizkusit vinč. V šudrjamo na Boršt, na cigansko plažo. Cilj je, da preizkusimo, če vinč potegne Lenarta iz vode. dokazano ga ne potegne, naučil pa sem se, da je treba biti previden pri fiksiranju vinča, če nočeš, da podivja. En možak mi ga je pomagal tako zavezati na drevo, da ni skakal v zrak za vsako, ko je potegnil. Na koncu preizkusiva še štart s plaže, kar deluje, da se prepričamo, če dosegamo dovolj hitrosti na vodi. To je ok, hitrosti je dovolj za vsakršne traparije. Po tem sešnu se preseliva še v sosednji FWP, kjer Lenart vpade na vožnjo medetem ko sta dva popravljala startno rampo, tako da je pob vozil kakšnih 20 minut durhmarš. Dobro, da zdrži. Doma je čakalo kosilo, a glede na to, da me tako ali tako formalno ni doma, sem raje izkoristil preostanek dneva za kolesarjenje, Čez eno uro sem se vrnil domov v začetku nevihte.
Gibvljive slikice by Micko Pidalc
